»Da bi bili vsi Eno« (Jn 17,21) – Jezusova prošnja, ki še ni uresničena

244

Avtor: Amadej Jazbec

Skozi dvatisočletno zgodovino se je v krščanstvu marsikaj dogajalo. Zlasti v začetku, v prvih treh stoletjih, je bilo krščanstvo preganjano od zunaj, kar ga je še bolj utrdilo. Največje težave in tragične zgodbe so nastale takrat, ko so se kristjani prepirali med seboj, torej, ko je bilo krščanstvo preizkušano od znotraj.

Nič ni narobe, če znotraj iste ustanove, v našem primeru, znotraj Cerkve, poteka dialog, morda celo s trdimi besedami. O tem lahko beremo že v Svetem pismu, ko je prišlo do spora med Petrom in Pavlom, ko je Pavel očital Petru hinavščino, glede spoštovanja judovskih običajev (Gal 2,11–14). Prve kristjane je namreč krepila predvsem odprtost, da so si upali v obraz povedati lastno mišljenje in so potem na podlagi dialoga, ki so ga gradili na podlagi različnih mnenj, skupaj hodili po poti za Kristusom.

Razkoli znotraj Cerkve so posledica sebičnosti posameznikov

Razkoli, ki smo jim priče znotraj Kristusove Cerkve, so predvsem nastali zaradi sebičnosti določenih oseb in določenih cerkvenih skupnosti. Marsikdo je namreč dokazoval ter uveljavljal svoj prav in ni poslušal sogovornika na drugi strani.

Sicer so se začeli razkoli znotraj Cerkve že zelo zgodaj, odmeven, iz začetka 4. stoletja, je t.i. arianizem, katerega začetnik je bil duhovnik Arij iz Libije. »Arij je namreč učil, da Jezus ni bil Bog, da je bil samo od Boga ustvarjeno, seveda najbolj odlično bitje« (Holzer 1995, 23). Po njegovem mnenju je bil Jezus kakor nekakšen demiurg, kar poznamo že iz grške zgodovine.

Z Arijem so se začeli dogmatični spori znotraj Cerkve. Njegov primer je kristološki spor, ker je v ospredju problematika Kristusove narave. Iz prvih stoletij so še odmevni mariološki spori, ki govorijo o naravi Kristusove matere, prav tako so bili aktualni trinitarični spori, ki govorijo o naravi Svete Trojice.

Za vse te spore lahko rečemo, da so bili dobronamerni, saj se je po njih še bolj utrdila teološka misel znotraj Cerkve. Ena izmed vidnih pozitivnih posledic je bilo dokončno oblikovanje veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljah in ob slovenskih praznikih pri vsaki sveti maši. Tej veroizpovedi pravimo Nicejsko–carigrajska veroizpoved, ki je sad koncilov v Niceji, leta 325 in Carigradu leta 381.

Vzhodni in zahodni razkol ločita Cerkev na tri velike dele

Dva velika spora, ki sta pripeljala do razkola znotraj Cerkve, sta se zgodila v 11. in v 16. stoletju. Prvi je t.i. vzhodni razkol, kjer sta se ločili zahodna (katoliška) in vzhodna (pravoslavna) Cerkev. Drugi razkol pa t.i. zahodni razkol, kjer se je od Katoliške Cerkve ločila Evangeličanska oz. Protestantska cerkev. Ime protestantizem izhaja iz leta 1539, ko je skupina nemških knezov protestirala pri papežu, ker jim ta ni dovolil živeti lastnih verskih idealov.

Za slovenski prostor je protestantizem postal aktualen kmalu po njegovem pojavu v Nemčiji, saj je Primož Trubar, približno 30 let po nastopu Martina Lutra, pri nas že začel širiti protestantske ideje.

Pravoslavje pa se je na naših tleh pojavilo v 15. stoletju, kakšnih štiristo let po vzhodnem razkolu. Pri tem ima največjo zaslugo Katarina Branković, ki je bila soproga zadnjega celjskega grofa Ulrika.

Razkoli zavirajo misijonsko poslanstvo Cerkve

Vsekakor so razkoli znotraj krščanstva zelo boleči, predvsem zaviralno vplivajo na misijonsko poslanstvo Cerkve. Ko je Jezus skupaj z apostoli obhajal zadnjo večerjo je v t.i. velikoduhovniški molitvi prosil za svoje učence in njihove naslednike z besedami: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Iz obstoječe situacije krščanske razdeljenosti je razvidno, da zaradi človeške zakrknjenosti celo molitev samega Božjega sina še vedno ni uresničena.

Bog namreč želi človeku vse najboljše, vendar je pustil človeku popolno svobodo, ki pa jo, žal, večkrat zlorablja. Zlorabljena svoboda se kaže tudi znotraj krščanstva, kjer smo kristjani dopustili, da je v nas prevladala človeška narava in človeška volja, ki sta pripeljali do žalostne situacije razdeljenosti kristjanov.

Danes obstaja v svetu veliko krščanskih cerkva. Kljub velikemu številu govorimo predvsem o treh velikih cerkvah znotraj krščanstva. Te so Katoliška, Pravoslavna in Evangeličanska (Protestantska). Glede na to, da imajo te Cerkve vidno vlogo tudi v Sloveniji, bomo v nadaljevanju obravnavali vsako posebej izmed njih.

KATOLIŠKA CERKEV

Ko govorimo o Katoliški cerkvi je potrebno razlikovati dvojni pomen besede »katoliški«. Pri obravnavanju Katoliške cerkve, kot ene izmed krščanskih cerkva, mislimo na to, da ostale krščanske cerkve niso v polni edinosti s Katoliško cerkvijo, kar pomeni, da smo med seboj ločeni.

Drugi pomen besede »katoliški« pa pomeni vseobsegajoče, univerzalno, vesoljno. Cerkev je namreč katoliška že od svojega začetka, o katerem lahko beremo v Apostolskih delih, ko pride Sveti Duh nad apostole in začnejo oznanjati evangelij v tujih jezikih (Apd 2,4). »S tem, da Cerkev v prvem trenutku svojega nastajanja govori v vseh jezikih, se predstavi kot versko občestvo, katerega obzorje obsega ves svet. Cerkev je verska skupnost, ki objema ves svet, presega vse narodnostne, rasne in razredne meje ter združuje ljudi v izpovedovanju vere v troedinega Boga« (Koch 2010, 18).

Ravno zato, ker beseda »katoliški« pomeni preseganje vseh človeških omejenosti in združevanje v eno občestvo, je razdeljenost kristjanov v različne cerkve toliko bolj nerazumljiva. Razdeljenost lažje razumemo, če upoštevamo, da je človek omejeno in grešno bitje, od česar tudi kristjani nismo imuni.

Bistvena značilnost Katoliške cerkve je papeštvo

Ker je Katoliška cerkev prvotna krščanska cerkev, je ta prisotna na slovenskih tleh že od antičnih časov, o čemer smo že pisali v prispevku o krščanstvu. Prvotna enotnost se je v teku stoletij skrhala zaradi različnih vzrokov, ki so izhajali predvsem iz človeških vzgibov.

Bistvena značilnost Katoliške cerkve je papeštvo. Različno pojmovanje papeške službe je bilo v zgodovini Cerkve vedno aktualno. Nenazadnje je aktualno tudi danes, ko se v sami Katoliški cerkvi ustvarjata dva tabora zaradi novega načina papeževanja, ki ga uvaja papež Frančišek. Frančišek namreč želi, da bi se položaj papeške službe približal položaju, ki je bil v ospredju v začetku krščanstva. Papeška vloga je bila namreč prvotno v zgledu ljubezni rimskega škofa in rimske škofije. Druga skupina pa želi ohraniti imperialno podobo papeštva, s poudarkom na njegovi nezmotljivosti in Kristusovem namestništvu

Izraz papež se je pojavil v 4. stoletju

Potrebno je povedati, da Cerkev v začetku ni poznala izraza papež. Prvi, ki je samega sebe poimenoval za papeža je bil Siricij (384–399). »Papa, iz grškega pappas, je spoštljivo in ljubeznivo ime za očeta, ime, ki je bilo na Vzhodu že dolgo v rabi. S tem se je začel proces rimskega monopoliziranja naziva, ki so ga pred tem uporabljale številne cerkve in, ki je sodil k mnogim škofom« (Küng 2004, 50).

Pojav škofovske, duhovniške in diakonske službe

Že kmalu po začetku krščanstva, se je v Cerkvi izoblikovala škofovska služba. Škofje so bili tisti, ki so predsedovali evharistiji, sveti maši. Njihovi pomočniki so bili prezbiterji, duhovniki, ki pa niso samostojno maševali. Šele z razmahom krščanstva so sčasoma duhovniki maševali samostojno, s tem, da so v evharistični molitvi vedno molili za svojega škofa. To se je ohranilo vse do danes.

Pomembno vlogo v Cerkvi so imeli tudi diakoni, ki so bili pomočniki škofom, predvsem v karitativnem pomenu besede.

V apostolskih delih lahko beremo, da so bili apostoli vse bolj obremenjeni, zato niso hoteli, da bi bilo zanemarjeno oznanjevanje evangelija. Poleg oznanjevanja, so skrbeli tudi za uboge, med katerimi so bile najbolj ranljiva skupina vdove. Zato so postavili in posvetili prve diakone, ki so se posvetili karitativnemu delu (Apd 6,1–6).

Tako so se izoblikovale tri stopnje zakramenta svetega reda: škofovstvo, duhovništvo (prezbiterat) in diakonat. Te tri stopnje so se kljub mnogim spremembam v Cerkvi neokrnjene ohranile do danes, saj predstavljajo temelj, ki mu pravimo tudi apostolsko nasledstvo. Tri stopnje zakramenta svetega reda namreč izhajajo od samega Kristusa, ki je pri zadnji večerji posvetil apostole. Od apostolov pa do danes se s škofovim polaganjem rok na kandidate za omenjene službo, prenaša Kristusovo duhovništvo.

Zaradi apostola Petra je Rim pridobil službo prvenstva v ljubezni

Nekatera škofovska mesta so že od samih začetkov uživala posebno mesto. To so bila: Rim, Carigrad, Aleksandrija, Antiohija in Jeruzalem.

Apostol Peter je bil najprej škof v Antiohiji, nato pa je prišel v Rim, kjer je opravljal škofovsko službo vse do mučeniške smrti. Iz evangeljskih poročil je razvidno, da ga je Jezus  postavil za prvega odgovornega v Cerkvi, ko ga imenuje za »Skalo« in mu zaupa »ključe nebeškega kraljestva«. (Mt 16,18–19). Seveda Petrovo prvenstvo v Cerkvi v začetku ni bilo razumljeno v upravno–vodstvenem smislu, ampak so jo razumeli, kot je bilo že rečeno, predvsem kot prvenstvo v ljubezni.

Različno pojmovanje papeške službe je eden izmed glavnih vzrokov za razkol

Ker je bil apostol Peter nazadnje škof v Rimu, so temu škofovskemu mestu pripisovali vse bolj pomembno vlogo. Vloga rimskega škofa se je vedno bolj krepila, predvsem po prenosu cesarskega sedeža v Carigrad. Ker je nastala s prenosom cesarskega mesta v Rimu praznina, je to praznino sčasoma zapolnil rimski škof. Tako se je izoblikovala papeška služba, ki ni bila omejena samo na versko vodenje, ampak je pridobivala tudi na politični moči.

Razloge za razkol, ki se je zgodil med vzhodno in zahodno Cerkvijo, lahko iščemo tudi v različnem pojmovanju papeške službe. Na vzhodu so papežu pripisovali oblast v prvenstvu ljubezni, na zahodu pa so vedno bolj poudarjali njegovo politično moč. Tako je rivalstvo med papeštvom in cesarstvom pripeljalo do razkola v Cerkvi, ki se je zgodil 16. julija 1054. Takrat je papeški odposlanec kardinal Humbertus da Silva Candida na oltar cerkve svete Sofije v Carigradu položil papeževo bulo, s katero je izobčil carigrajskega patriarha Kerularija (Holzer 1995, 102).

Od takrat naprej je bilo krščanstvo razdeljeno v dve Cerkvi, v Katoliško in Pravoslavno. Ime Pravoslavna cerkev se je uveljavilo na vzhodu zato, ker so vzhodni kristjani poudarjali, da na pravoveren način služijo Bogu.

PRAVOSLAVNA CERKEV

Pri obravnavanju Katoliške cerkve smo se zaustavili predvsem pri papeški službi, saj je to praktično edina bistvena razlika, ki nas loči od vzhodnih pravoslavnih kristjanov. Če je pravna ureditev Katoliške cerkve usmerjena v en center, ki je Rim, je ureditev Pravoslavne Cerkve usmerjena v več centrov, ki so usmerjene v posamezne patriarhate, na čelu katerih so patriarhi.

Z razkolom je bil najpomembnejši patriarhat v Carigradu, kasneje, so se s politično osamosvojitvijo od Carigrada izoblikovale tudi druge pravoslavne Cerkve. Do tega je prišlo, ker so carigrajski patriarhi podpirali vmešavanje državnih oblasti v politične zadeve. Tako je »politični osamosvojitvi katerega koli naroda od Carigrada, morala slediti tudi cerkvena osamosvojitev« (Holzer 1995, 105)

Značilnost Pravoslavne cerkve je avtokefalnost

Sčasoma se je v Pravoslavni cerkvi izoblikoval pojem »avtokefalnost«, kar izhaja iz besed »avto – samostojen« in »Kefa – Peter (Skala)«. To pomeni, da je vsaka posamezna pravoslavna cerkev po apostolu Petru prevzela vodstveno službo. V pravnem pomenu to pomeni, da je najvišja instanca v Pravoslavni cerkvi patriarh, ki je na čelu določene narodne Cerkve. Tako je v pravoslavju bolj poudarjena narodnost, zato se tudi posamezne cerkve hkrati imenujejo po lastnem narodu. Tako poznamo rusko, bolgarsko, romunsko, srbsko, grško … pravoslavno cerkev.

Pogoj za pridobitev avtokefalnosti posamezne cerkve je priznanje te cerkve od vseh drugih pravoslavnih cerkva. Pri tem pa lahko prihaja tudi do težav, saj posamezne cerkve nočejo priznati drugih cerkva. Tako npr. Srbska pravoslavna cerkev ne priznava avtokefalnosti Makedonski pravoslavni cerkvi. Prav tako Ruska pravoslavna cerkev ne priznava avtokefalnosti Ukrajinski pravoslavni cerkvi.

Del Pravoslavne cerkve se je v teku stoletij vrnil v Katoliško cerkev

Zaradi podobnih težav in tudi teženj po ponovni združitvi s Katoliško cerkvijo, se je od poznega srednjega veka do preteklega stoletja od Pravoslavne cerkve ločilo precej cerkvenih skupnosti. Tako so nastale t.i. uniatske cerkve. Teh poznamo dvajset in sedaj spadajo v Katoliško cerkev. So pa te cerkve ohranile svojo notranjo ureditev, kar pomeni, da so ohranile vzhodni obred, prav tako so ohranili poročenost duhovnikov.

Zanimivo je, da je poleg omenjenih obredov, ki pripadajo Katoliški cerkvi, povsod dovoljena poročenost duhovnikov. Obveznost celibata velja samo za Cerkev rimskega obreda. Na slovenskih tleh so uniati prisotni predvsem v Beli krajini, pod imenom Grkokatoliki.

Drugače velja po statističnih podatkih Pravoslavna cerkev za drugo največjo versko skupnost v Sloveniji, čeprav nekateri podatki govorijo, da jo je že prehitela Islamska skupnost. Kakor koli, velika večina pravoslavnih vernikov pripada Srbski pravoslavni cerkvi, nekaj je tudi pripadnikov ostalih pravoslavnih cerkva.

Pravoslavna cerkev je ohranila prvotno zaporedje zakramentov uvajanja

V samem bistvu verovanja med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo ni praktično nobenih razlik. To, da nas loči različno pojmovanje papeške službe, nima nobenega verskega pomena, saj ne verujemo v papeža, ampak v Sveto Trojico.

Tudi, kar se tiče pojmovanja zakramentov, jih tako v Pravoslavni kot v Katoliški cerkvi, poznajo sedem. Bistvena razlika pa je pri zakramentih uvajanja v krščanstvu, krstu, birmi in evharistiji. Pravoslavni namreč krst in birmo podeljujejo skupaj, kar je pogoj za pristop k zakramentu evharistije. Katoličani pa podeljujemo najprej krst, nato z nekajletno razliko evharistijo, nato pa še birmo z dodatno nekajletno razliko.

Predvsem zaradi drugačnega zaporedja zakramentov uvajanja, pravoslavni sami sebe imenujejo s takšnim nazivom. Res je, da je Cerkev od začetka podeljevala zakramente, kakor jih podeljujejo pravoslavni, vendar je zaporedje spremenila Katoliška cerkev.

»Potem, ko je četrti lateranski koncil leta 1215 določil, da so vsi verniki, brž, ko dosežejo starost, ko so zmožni razločevanja, dolžni opraviti vsakoletno spoved in na veliko noč prejeti evharistijo, je bilo z omenjenim implicirano tudi, da takšna dolžnost ne velja za dojenčke in male otroke. Temu se je pridružilo dejstvo, da se je v 13. stoletju starost za prejem birme pomikala vedno bolj navzgor« (Koch 2010, 112).

S tem so v Katoliški cerkvi počasi ločili tudi zakrament birme od prejema prvega obhajila. Ko je otrok prišel v leta razločevanja, to je po sedmem letu starosti, je pristopil k spovedi in obhajilu, čez nekaj let pa še k birmi.

Na ta način se je porušilo teološko zaporedje, ki jih zahteva teologija zakramentov uvajanja v krščanstvo. Danes v Katoliški cerkvi vse bolj spoznavajo in priznavajo, da se bi bilo potrebno vrniti k prvotnemu zaporedju podeljevanja teh zakramentov. »Ker se je birma razvila iz škofovega polaganja rok in maziljenja, kot zadnjega dejanja krstnega bogoslužja zgodnje Cerkve in so to dejanje opravili kot potrditev krstnega dogajanja, lahko birmo razumemo kot zapečatenje, ratifikacijo, dopolnitev krsta« (Koch 2010, 117).

Kristjan brez birme, ni popoln kristjan

Iz tega sledi, da  kristjan, ne da bi prejel zakrament birme, ni popoln kristjan. To pomeni, da nas to dejstvo usmerja v razmislek o upravičenosti pristopa k prvemu obhajilu tistih, ki še niso prejeli zakramenta birme. To pomeni, da v Pravoslavni cerkvi podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo v pravilnem zaporedju, medtem ko je v Katoliški cerkvi podeljevanje teh zakramentov teološko sporno.

Drugih bistvenih razlik med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo ni. Vidna razlika, ki pa ni dogmatske narave, je v različnem obhajanju bogoslužja. Bistvo obhajanja evharističnega bogoslužja je v obeh cerkvah enako, s tem, da je v Pravoslavni cerkvi bolj slovesno in veličastnejše, v Katoliški cerkvi smo prevzeli marsikakšen element, ki jih poznajo predvsem protestantske cerkve. Izpostavimo lahko racionalistične elemente, ki se kažejo v nepotrebnih uvodih v različne mašne dele in v moralistično naravnanih pridigah. Ti elementi prej povzročajo razbijanje bogoslužja, kar se tudi kaže v nemiru, ki je vse bolj navzoč v zbranem evharističnem občestvu.

EVANGELIČANSKA (PRAVOSLAVNA) CERKEV

Zahodni razkol med Katoliško in Evangeličansko cerkvijo, je jeden najbolj tragičnih v zgodovini Cerkve. Bistveni razlog za razkol je bilo trgovanje z odpustki, ker je Cerkev potrebovala denar za gradnjo cerkve svetega Petra v Rimu.

Trgovanje z odpustki je bilo usodno za zahodni razkol

Najprej je potrebno pojasniti, kaj so pravzaprav odpustki? Ko človek stori greh, za storjenim grehom vedno ostane posledica. Večji kot je greh, večja je posledica. Ko človek pri spovedi obžaluje svoje grehe, so mu ti odpuščeni, posledice greha pa še vedno ostanejo. Kljub odpuščanju, je dolžnost skesanega grešnika, da popravi posledice, ki so nastale zaradi greha. Te posledice imenujemo »časne kazni«.

Če človek popravi posledice za časa življenja, potem ga čakajo nebesa, če jih ne popravi, bo po smrti prišel v vice, ki je t.i. očiščevalnica za kazni za grehe. Skozi zgodovino je Cerkev ob posebnih priložnostih in posebnih pogojih podeljevala t.i. odpustke, kateri človeka rešijo kazni za greh. Prvotni dober namen, se je sčasoma sprevrgel v zlorabo, saj si je lahko človek pridobil odpustek tudi z denarjem. Iz časov tik pred reformacijo je znan izrek, ki so jih uporabljali duhovniki pri pridiganju; »Če v škatli denar zazveni, duša iz vic v nebesa poleti«.

Zgodba o pribitih tezah na grajska vrata je legenda

To je zmotilo predvsem Martina Luthra, ki je bil v tistem času duhovnik avguštinskega reda. Zaradi odpustkov in zaradi drugih reform, ki jih je bila po njegovem Cerkev potrebna, je sestavil znamenitih 95 tez.

»Da je Luther nabil svoje latinsko sestavljene teze na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, je legenda. 31. oktobra 1517 jih je poslal svojemu škofu in kardinalu Albertu Brandenburškemu v premislek, šele čez 14 dni pa jih je pokazal nekaterim svojim prijateljem. Ko pa je eden od njih Luthrove teze prevede v nemščino in jih dal tiskati, so bile kmalu znane po vsej Nemčiji. Luther sam se je prestrašil izrednega vpliva, ki so ga imele na javno mnenje« (Holzer 1995, 255).

Tako torej Luther ni hotel ločitve, lahko pa rečemo, da se je ta zgodila zaradi vpliva medijev, ki so ga ti imeli že v Luthrovem času. Takrat je bil že dobro razširjen tisk, tako da so se Luthrove teze razširile s pomočjo tiska. Prvotni Luthrov namen, da bi reformo Cerkve predlagal znotraj ozkega cerkvenega kroga, se je sprevrgel v medijski pomp, katerega si niti v sanjah ni želel.

Namesto reforme Cerkve se je rodila reformacija. Luther je bil 3. januarja 1517 izobčen iz Cerkve.

Reformacija na naših tleh se je zgodila v po letu 1550

Na naših tleh se je reformacija razširila v drugi polovici 16. stoletja, pod vplivom Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, Sebastijana Krelja, Adam Bohoriča, Jurija Dalmatina in drugih. Reformacija je prinesla na naša tla prvo slovenske knjige: Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja. Veliko delo je za tisti čas opravil Jurij Dalmatin, ko je 1584 prevedel Biblijo.

Na slovenskih tleh se protestantizem ni veliko uveljavil, saj je bil z nastopom protireformacije v veliki meri zadušen.

»Cuius regio, eius religio«

Reformacijsko gibanje namreč ni bilo v prvi vrsti versko gibanje, ampak je močno vplivalo na politično področje, saj je bil ogrožen celo obstoj cesarstva. Da bi vzpostavili red, so leta 1555 na državnem zboru v Augsburgu zbrali nemški knezi. Določili so, da bo veroizpoved na območju, ki ga pokriva določen knez, takšna kakor je veroizpoved kneza: »Cuius regio, eius religio«.

Ker je bil deželni knez na ozemlju, kjer je danes večji del Slovenije, katoličan, smo Slovenci v veliki meri ostali katoličani. Na ozemlju vzhodno od Mure je bil deželni knez protestant, zato so bili tamkajšnji prebivalci protestanti. Zaradi tega je tudi še danes največ pripadnikov evangeličanke verske skupnosti prebiva v Prekmurju. Vseh pripadnikov je približno 18.000.

Evangeličanska cerkev je precej bistvenih stvari opustila

Pri obravnavi Pravoslavne cerkve smo videli, da ni bistvenih razlik v primerjavi s Katoliško cerkvijo. Ko pa govorimo o Evangeličanski cerkvi, moramo poudariti kar nekaj razlik. Edino, kar nas druži je vera v troedinega Boga, krst in Sveto pismo. Glede na to, da spadata krst in birma neločljivo skupaj, pomeni, da evangeličani ne dopolnijo krsta z birmo. V zunanjem pogledu so pri tem posnemali Katoliško cerkev, ki je birmo, zaradi napačnih psiholoških poudarkov prestavila v pozna otroška leta. S tem obstaja nevarnost, da bo birma, podobno kot pri evangeličanih, tudi pri katoličanih izgubila zakramentalni pomen.

»V ozadju tega napačnega razumevanja zakramenta birme je – ne po naključju v obdobju razsvetljenstva nastala – predstava o konfirmaciji v evangeličansko–reformiranih cerkvah, po kateri odrasli kristjan potrdi krst, ki ga je bil deležen kot otrok. Z omenjenim birma ne izgubi samo svoje zakramentalne samobitnosti, marveč je hkrati ogrožena povezanost birme s krstom kot temeljno zakramentalno resničnostjo Cerkve« (Koch 2010, 117).

V Evangeličanski cerkvi se je tako izgubil zakramentalni vidik birme, prav tako razen krsta, Evangeličanska cerkev ne pozna ostalih zakramentov. Sicer sami priznavajo še zakrament Gospodove večerje (evharistija), vendar pri tem ne gre za spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo, ampak za spomin na Gospodovo večerjo.

Prav tako Evangeličanska cerkev ne pozna duhovništva v katoliškem in pravoslavnem pomenu besede. Tako v Katoliški, kot v Pravoslavni cerkvi poznajo apostolsko nasledstvo, medtem ko Evangeličanska cerkev apostolskega nasledstva ne pozna. Zato evangeličanski duhovnik nima moči posvečevanja, kakor jo imata katoliški in pravoslavni.

Rešitev za krščanstvo je občestveno življenje

Krščanstvo, tako enotno, kot razdeljeno v treh velikih cerkvah, je imelo na slovenski prostor velik verski, kulturni in politični vpliv. Predvsem od zahodnega razkola dalje moč krščanstva na naših tleh konstantno pojenja. Razloge lahko iščemo v verskih vojnah, ki so sledile reformacijskemu gibanju. Prav tako ima velik vpliv racionalizem, katerega posledica je rojstvo velikih ideologij v 19. in 20. stoletju.

Prihodnost krščanstva vsekakor ne moremo več pričakovati v veliki zunanji moči, ampak predvsem v odprtosti Svetemu Duhu in hrepenenju po občestveni povezanosti. Krščanstvo v Evropi in na naših tleh bo obstalo samo, v kolikor bo kristjan živel v resničnem osebnem odnosu z Bogom. Vsako dokazovanje, prepričevanje, argumentiranje, sklicevanje na pravice, ipd., nima v krščanstvu nobene prihodnosti. Pred nami je torej temeljna odločitev: ali želimo s srcem služiti Bogu in ljudem, h katerim nas Bog pošilja ali pa bomo (p)ostali samo še relikt za zgodovinske učbenike.

Viri:

Holzer, Jozef. 1995. Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina.

Koch, Kurt. 2010. Božja Cerkev. Maribor: Slomškova založba.

Küng, Hans. 2004. Katoliška cerkev: kratka zgodovina. Ljubljana: Založba Sophia.

Sveto pismo. 2005. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

PUSTITE KOMENTAR