Čarovnic noč ima svojo moč!

109
Na noč čarovnic metle oživijo. Foto: Pixabay

Avtorica: Katja Gantar

Slovenci smo veliki tradicionalisti in radi praznujemo praznike, vezane na zgodbe naših krajev, hkrati smo tudi veliki pozabljivci in pozabljamo svoje korenine. Mnogo praznikov, ki se pač ne splačajo, ker niso dela prost dan, preprosto preskočimo. Čeprav za nekatere praznike, ki so osvojili naša tla, rečemo, da so ameriški in jim hočemo nadeti nalepko materializma in praznine, pravzaprav ustvarjamo sami. Mi prekomerno nakupujemo hrano ob božiču in veliki noči, mi prekomerno nakupujemo cvetje in sveče ob dnevu mrtvih, prav tako tisoč in eno največkrat nepotrebno malenkost ob valentinovem, rojstnih dneh …

Vsak od praznikov, ki jih praznujemo ali morda tudi preziramo, ima esenco dobrega. Za vsakim se skriva starodavna zgodba, običaj, ki nas povezuje z nevidnim svetom prednikov in ljudi, ki so živeli pred nami. S pomočjo praznikov imamo posebno možnost potovati v čas ter tako priložnost bolje razumeti sedanjost, v katerem živimo.

Noč čarovnic je eden tistih praznikov, ki ima slabšalen »ameriški« prizvok, čeprav v prvi vrsti nima nobene veze z Ameriko – ga pa tudi tam sedaj praznujejo. Amerike se dotika šele v drugi vrsti, nas pa nato v tretji. Noč čarovnic je predvsem povezana s Kelti, ki so včasih živeli tudi na naših tleh, sedaj pa posredno živijo v tistih, ki smo njihovi daljni potomci. Iz zadnjega oktobra na prvi november so namreč prav Kelti praznoval začetek svojega novega leta, imenovanega Samhain. Ta je predstavljal vstop v temnejši in bolj mrzel del leta, čas, ko sonce utone oziroma simbolično umre. To je bil praznik, ko so ljudje prižgali kresove in nosili kostume za odganjanje duhov. Angleško poimenovanje praznika noči čarovnic je Halloween, kar je skrajšano iz besede All Hallow Even, kar lahko prevedemo v »večer vseh svetih«. Ker je znano, da je krščanstvo praznike naših poganskih prednikov »izbrisalo« tako, da so nanje »položili« svoje, je jasno, kateri je naš »pravi« praznik, ki je nasledil noč čarovnic. Keltski praznik Beltane, ki so ga praznovali s prižigi kresov iz 30. aprila na 1. maj, pa je kot zanimivost, predstavljal pričetek svetlobe, pričetek poletja. Beltane se skrito nadaljuje tudi v sedanji tradiciji s kurjenjem kresov pred praznikom dela. Zanimivo, kajne?

Brez buč ni pravega čarovniškega praznovanja. Foto: Pixabay

Kratek skok v zgodovino

Kelti so živeli pred približno 2.000 leti (in še nazaj) predvsem na območju, kjer so sedaj Irska, Velika Britanija in severna Francija ter še kje – tudi v Sloveniji je bilo moč zaslediti več različnih keltskih plemen.

Samhain je zanje pomenil konec poletja, konec letine in simbolen začetek zime. Ta čas leta je bil pogosto povezan s človeško smrtjo. Kelti so namreč verjeli, da se v noči pred (njihovim) novim letom meja med svetom živih in svetom mrtvih zabriše. V noči praznovanja je veljalo, da se duhovi mrtvih vračajo na zemljo ter povzročajo številne težave ter škodo pridelkom. Menili so, da prisotnost duhov lahko urejajo druidi, t. i. keltski duhovniki. V počastitev dogodka so druidi zgradili ogromno svetih kresov, kjer so se ljudje zbirali za kurjenje pridelkov in živali, ki so jih žrtvovali oziroma darovali keltskim božanstvom. Med praznovanjem so nosili kostume, ki so bili običajno sestavljeni iz živalskih glav in kož. Ko se je praznovanja končalo, so ponovno prižgali ognjišča z ognjem iz svetega kresa, kar naj bi jih ščitilo v času prihajajoče zime.

Kako je noč čarovnic prišla v Ameriko in potem k nam?

V drugi polovici devetnajstega stoletja so Ameriko preplavili novi priseljenci, zlasti milijoni Ircev, ki so iz svoje države bežali pred veliko lakoto, imenovano tudi irska krompirjeva lakota. Le-ta je nastopila zaradi pomanjkanje hrane, ki jo je povzročila plesn, ki je napadla krompir, in imela za posledico milijonske migracije prebivalstva ter žal tudi smrti. S svojim doprinosom »nadomestni domovini« so Irci nevede pomagali tudi popularizirati praznovanje noči čarovnic.

Najprej je šlo za praznovanje irskih skupnosti, kasneje so se praznika »nalezli« tudi drugi. Značilno zanj je bilo oblačenje v temačne kostume, pripovedovanje strašljivih zgodbe o duhovih, čarovnicah, strašenje in še čem. Vse, kar je bilo groteskno in zastrašujoče, je na ta dan dobilo svoje mesto.

O čarovnicah raje ne bi …

Noč čarovnic je vsekakor praznik, poln skrivnosti, meglic, čarovnije in vraževernosti, prav tako, kot je bil to v času srednjega veka, v katerem so čarovnice živele. »Čarovnice« so bile največkrat le modre, nenavadne ali samske ženske, ki so bile ubite po nedolžnem. Pregovor pravi De mortuis nil nisi bene, o mrtvih vse dobro, zato na tem mestu odpremo le nov prostor za razmišljanje, kdo vse so novodobne čarovnice in sodobni čarovniki? Koga danes vse »kurimo« brez kančka ognja in kančka slabe vesti? Koga »kurimo« najbolj prefinjeno daleč v vsej zgodovini … Lahko se vprašamo tudi, koga še vedno »kurimo« in s prstom kažemo nanj. Odgovorov je seveda več …

Črna mačka vas gleda. Morda pa vas gleda prava … Foto: Pixabay

Kdo se boji črne mačke?

O čarovnicah še vedno kroži precej mitov, vraž in zgodb, pišejo se tudi nove. Mnogo literature in filmov je posnetih na to temo, najsi gre za »prave« čarovnice ali tiste domišljijske. Ena od vraž, povezanih s čarovnicami, je, da se izogibamo križanju poti s črno mačko, saj se bojimo, da bi nam to prineslo nesrečo. Ta vraža ima svoje korenine v srednjem veku, ko so mnogi verjeli, da se čarovnice izogibajo razkrinkanju tako, da so se spremenijo v črne mačke. Če se čarovnic ne bojite, lahko ob naslednjem srečanju s črno mačko, le-to mirno pozdravite.

Krasno praznovanje

Sedaj ko se je noč čarovnic popolnoma preobrazila in postala čas za tematska praznovanja s temnejšim tonom, kjer mrgoli duhov, pajkov in ostalih bitij, ki jih največkrat srečamo v hiši groze svoje domišljije, je prav, da se poglobimo tudi v razumevanje ozadja praznika. Poleg vseh ustvarjalno preživetih trenutkov ob izrezovanju buč v krogu družine in prijateljev, šivanju strašnih kostumov in ustvarjanju posebnih čarovniških jedi, je prav, da pustimo preteklosti in zgodovini odprta vrata in tako praznujemo bolj polno – z zavedanjem. S prazniki ni prav nič narobe, niti z ameriškimi ne, narobe je, da praznujemo brez zavedanja in brez srca.

PUSTITE KOMENTAR