Ali muslimani verujejo v istega boga kot kristjani?

486

Avtor:Amadej Jazbec

Zgornje vprašanje najprej vključuje vprašanje, kakšno predstavo o Bogu imajo muslimani in kakšno predstavo o Bogu imamo kristjani. Če izhajamo iz predstav vernikov, bomo dobili toliko predstav kolikor je vernikov. Ne glede na veroizpoved, ki ji pripada posameznik, ima vsak človek o Bogu svojo predstavo. Marsikdo si ga predstavlja kot strogega sodnika, ki gleda na ljudi predvsem s sodniškimi očmi. V tem pogledu bi lahko rekli, da si mnogi muslimani in kristjani delijo podobno predstavo, zato bi tudi verjetno odgovorili, da v osnovi verujejo v istega Boga.

Pri poznavanju posameznih verstev je potrebno iti v temelje

Ker gre pri spoznavanju različnih verstev predvsem za spoznavanje bistva, je potrebno iti k temeljem posamezne veroizpovedi. Temelj za islam sta Koran in prerok Mohamed, temelj za krščanstvo sta Sveto pismo in Božji Sin, Jezus Kristus.

Aktualnost poznavanja islama je vse bolj pomembna, saj se število muslimanov, v nasprotju s krščanstvom, v Evropi iz leta v leto povečuje. Porast muslimanov je posledica večje rodnosti tistih, ki so že prisotni na Evropskih tleh in vsakodnevno priseljevanje migrantov iz različnih neevropskih držav.

Islamska skupnost v Sloveniji iz leta v leto narašča

Po uradnih podatkih popisa prebivalstva iz leta 2002, ko smo bili slovenski državljani zadnjič povprašani po veroizpovedi, se je za muslimane izreklo 47.488 državljanov, kar pomeni, da je bila že 17 let nazaj islamska verska skupnost druga po številu članov (Pašić 2005, 106). Glede na omenjeno večjo rodnost in migracije, lahko sklepamo, da se je omenjena številka vse do danes povečevala, če že ne celo podvojila.

Nenazadnje kaže islamska skupnost svojo prisotnost tudi z mošejo v Ljubljani, za katero je že dobila uporabno dovoljenje. Islam v Sloveniji s tem kaže vedno večjo prisotnost in tudi vedno večjo moč, kar se vidi tudi na zunaj.

Mufti islamske skupnosti v Sloveniji je nedavno izjavil, da so islamski center v Ljubljani zgradili zaradi slovenskih državljanov islamske veroizpovedi, ki naj bi, po njegovih ocenah, čez dvajset let predstavljali večinsko veroizpoved v Sloveniji.

Da je islam v porastu kaže tudi dejstvo, da smo še pred nekaj leti bili skoraj vsi prebivalci Slovenije oblečeni v običajna »domača oblačila«, danes lahko na vsakem koraku opazimo predvsem ženske, ki s svojo zunanjostjo kažejo, da pripadajo islamski veroizpovedi. Moški svojo religiozno pripadnost kažejo predvsem z bradami značilnimi za muslimane.

Glede na to, da je islam postal upoštevanja vredno dejstvo tako v Sloveniji, kot v Evropi, je prav, da ga, vsaj v osnovi, tudi pobliže spoznamo.

Ustanovitelj islama je Mohamed po razodetju nadangela Gabriela

Islam je med velikimi svetovnimi verstvi najmlajši. Negov ustanovitelj je Mohamed. Rojen je bil leta 570 v Meki, v današnji Savdski Arabiji. S tridesetimi leti se je poročil z deset let starejšo vdovo, s katero je imel štiri otroke. Kasneje naj bi po nekaterih virih imel celo trinajst žena. Ena izmed žena, Ajša, naj bi imela samo šest let, ko se je z njim zaročila. Poročila pa naj bi se pri devetih letih, ko je prišla v puberteto. Glede na to, da se danes v nekaterih islamskih državah v teh letih dejansko poročajo, lahko sklepamo, da je ta podatek o Mohamedu precej verodostojen.

Mohamedu naj bi se prikazal nadangel Gabriel in mu sporočil posebno razodetje. Postalo mu je jasno, da je poklican za preroka svojemu narodu. (Škafar 1998, 66)

V začetku je imel Mohamed majhno število privržencev, na njegovi strani naj bi bila samo njegova družina. Družba v Meki se je postavila proti njemu, tako da je moral leta 622 v izgnanstvo v 300 km oddaljeno Medino. To leto velja za začetek islama. V Medini je hitro našel privržence. Vrnil se je v Meko in jo brez boja zavzel leta 630.

Meka je postala glavno islamsko središče, od koder se je nova vera v kratkem času daleč razširila. Mohamed je umrl leta 632, ne da bi zapustil oporoko. Njegovi nasledniki so se imenovali kalifi (Škafar 1998, 66).

Beseda islam pomeni vdaja v vojaškem smislu

Islamski nauk izhaja iz besede »islam«, kar pomeni mir in hkrati podvrženost božji volji. Kdor se preda božji volji, je božji vazal, kar ponazarja beseda musliman. Pravi musliman je torej tisti, kdor je predan islamu. Beseda musliman izhaja iz slovničnega korene besede islam: s-l-m – islaam salaam, musulmaan.

Ker se je človek podredil božji volji, sedaj doživlja mir. Izhodišče podvrženosti božji volji pa ni svoboda, tako kot v krščanstvu, ampak človeka v podvrženost bolj silijo dane zunanje razmere, v katerih se človek znajde.

Beseda »islam,« ki se prevaja v »mir« je preveč enostranska. Točno, pomeni, »islam vdaja, v vojaškem smislu«. Ker se vdaš Bogu, zato doživljaš mir. Vdaja v islamu je podrejanje človekove volje in življenja Bogu. Toda trditi, da beseda »islam« pomeni »mir v odsotnosti nasilja«, ni pravilno. Islam namreč pomeni mir po končanem nasilju ali pod grožnjo nasilja. To je oznanjal tudi Mohamed z besedami »aslim taslam«, ki jih je namenil sosednjim plemenom: »Če se predate, boste imeli mir!« To je besedna igra, ker »aslim« pomeni tudi »postati musliman«. »Če se spreobrnete, boste varni zaradi predaje!«

Beseda »islam« se potemtakem nanaša na mir, ki prihaja po vdaji. Danes razlagajo miroljubne muslimanske skupnosti takšno predstavo kot duhovni mir z Alahom, toda zapisi o Mohamedovem življenju razodevajo, da se je pojem podrejanja uporabil tudi v vojaškem smislu (Qureshi 2016, 30–31).

Prerok Mohamed in Koran dajeta navodila za življenje

Izvirno naravo islama lahko najdemo v sporočilih preroka Mohameda in v Koranu. Alah naj bi preroku Mohamedu Koran razodeval triindvajset let. Ker je bil nepismen je besedilo narekoval pisarjem, ki so zapisali celotno besedilo. Koran daje navodila Alaha, kako lahko človek doseže smisel svojega stvarjenja in daje merila, po katerih bo sojen v večnem življenju.

Tako lahko rečemo, da je Koran zbirka moralnih navodil za človeka, kaj mora storiti, kaj sme storiti in kaj ne sme storiti. Tako se v samem bistvu razlikuje od Svetega pisma, katerega bistveno sporočilo je Božje učlovečenje v življenjsko stvarnost slehernega človeka. Ker se je Bog učlovečil, lahko vsak človek, ki sprejme Božje življenje, postane bitje večnega življenja. Po Koranu je tako rešitev za človeka izpolnjevanje pravil, po Svetem pismu pa sprejetje Božjega življenja.

S tem smo prišli do bistvene razlike med muslimanskim in krščanskim Bogom. Muslimanski Bog (Alah) od svojih privržencev pričakuje, da ga bodo dosegli z neoporečnim življenjem, krščanski Bog daje samega sebe na razpolago Božjemu ljudstvu. Zato lahko rečemo, da je islam religija, katere bistvo je izpolnjevanje zahtev, ki jih predpisuje Alah, krščanstvo je vera, kjer je bistvo sprejem Boga in njegove ljubezni do človeka in do stvarstva, v središče življenja.

Islam se je v začetku širil z vojaško močjo

Za časa svojega življenja je Mohamed s svojimi privrženci islam širil v glavnem z vojaškimi pohodi. Iz njegovega življenja je znanih 86 bitk, kar pomeni, da je v povprečju bojeval 9 bitk na leto (Qurishi 2016, 31). Deloval je od leta 622 do svoje smrti leta 632. Iz življenja Mohameda je razvidno, da je v ospredju islama Džihad ali sveta vojna.

Da gre pri Mohamedu in začetkih islama za vse prej kot miroljubno širjenje islama, govori naslednje poročilo: »Mohamed je ukazal, naj ujetnikom odsekajo njihove roke in njihove noge, naj jim z razbeljenim železom izderejo oči in naj jih vržejo ven, tako da bodo moledovali za vodo, vendar je ne bodo dobili, in naj tam ostanejo dokler ne umrejo« (Qurishi, 2016, 59).

Džihad: sveta vojna proti nevernikom ali proti zlu v samem sebi?

Mnogi danes razlagajo, da pomeni sveta vojna boj med dobrim in zlim v samem sebi. To je seveda res, vendar začetki islama jasno kažejo, da gre pri sveti vojni tudi za prisilno spreobračanje nevernikov v islam. O tem govori tudi Koran: »Zanje (za nevernike) pripravite vse, kar je v vaši moči, od največje sile, ki jo premorete, do bojnih konjev, da z njimi prestrašite Alahovega in svojega sovražnika in druge, ki jih ne poznate, a jih pozna Alah« (K 8,60).

Islamska veroizpoved in pet stebrov

Človek postane musliman, ko izpove veroizpoved: »Pričujem, da razen Alaha ni drugega boga, in pričujem, da je Mohamed Alahov poslanec!« (Qurishi 2016, 27) Vidimo, da gre za zelo kratko veroizpoved, kjer človek izpove, vero v Alaha in hkrati prizna, da je Mohamed njegov poslanec.

Ko človek sprejme islam, sprejme tudi dolžnost izpolnjevanja pet stebrov islama. Stebri so izpoved vere (kar smo že zapisali), molitev, miloščina, post in romanje v Meko. Moliti je potrebno petkrat na dan, z obrazom, obrnjenim proti Meki, ob petkih pa v mošeji (džamiji). Miloščina pomeni pomagati revnim in bolnim, danes predstavlja to približno 3% letnega dohodka. Postiti se je potrebno v mesecu ramadanu, kar pomeni, da med sončnim vzhodom in zahodom ne smejo nič jesti, nič piti in ne smejo imeti spolnih stikov. Zadnji steber islama je romanje v Meko, ki se ga mora udeležiti vsak musliman vsaj enkrat v življenju, seveda če ima za to možnost.

Ramazanski post imajo muslimani dvakrat letno po 30 dni. Prvi post je pred bajramom, ki ga praznujejo po pojavu mlade lune, ki pokaže, da se začenja nov mesec. Verniki gredo v mošejo na posebne molitve, potem začnejo z zabavo in pojedino ter medsebojnim obdarovanjem. Po drugem postu sledi kurban bajram, kjer se spominjajo Abrahomovega (Ibrahimovega) darovanja svojega sina. Nekateri muslimani na praznično jutro žrtvujejo kozo ali ovco. Ta praznik govori, da ima islam tudi judovske korenine.

Muslimani poznajo strogi monoteizem, kristjani pa pluralni monoteizem (Sveta Trojica)

Odgovor na vprašanje iz naslova nam daje tudi osnovno pojmovanje Boga, tako pri muslimanih, kot pri kristjanih. Pri muslimanih gre za strogi monoteizem, kjer je Alah v resnici strogo eden in sam. V krščanstvu gre za t.i. pluralni monoteizem, kjer je govora o troedinem Bogu. V nasprotju z islamom gre pri krščanstvu za odnose med tremi Božjimi osebami v troedinem Bogu. Gre za ljubezenski odnos, ki je tako močan, da tri osebe tvorijo enega Boga. Ko človek s krstom sprejme življenje troedinega Boga v svoje bistvo, v človeku zaživi Božja ljubezen. Izhajajoč iz božje narave v islamu, lahko sklepamo, da gre za individualistično verstvo, medtem ko je krščanski Bog, Bog ljubezenskega odnosa, kar pomeni, da je krščanstvo verstvo, kjer je v središču občestvo.

Prav tako ne moremo enačiti vloge Mohameda in Jezusa Kristusa. Mohamed je namreč Alahov glasnik, kar pomeni, da je samo prerok. Jezus Kristus je učlovečeni Bog, kar pomeni, da se je Bog poistovetil s človekom in izkusil človeško življenje v vseh možnih dimenzijah. Vse človeške omejenosti, ki jih še prav posebej ponazarja človekov greh, je Božji Sin s svojo smrtjo na križu premagal. S svojim vstajenjem je človeka povzdignil na raven Božjega življenja. S krstom tako človek postane deležen Božjega življenja, kar pomeni, da že s krstom zaživi večno življenje.

Musliman izpolnjuje verska navodila po šeriatskem pravu

V islamu se lahko človek približa Bogu z izpolnjevanjem navodil, ki jih predpisuje Koran in jih interpretira šeriatsko pravo. Šeriatsko pravo si prizadeva sistematično razumeti Mohamedovo učenje, kako naj muslimani živijo. Alah je dal zakonik obnašanja in niz pravil, po katerem naj živijo vsi muslimani. Človek se namreč Alahu pokorava, da izpolnjuje ta pravila, s tem poskrbi za svoje zadovoljstvo in življenje skladno z ureditvijo, ki jo je ustvaril Alah (Qureshi 2016, 59).

Kdor ne izpolnjuje šeriatskega prava, mu sodi šeriatsko sodišče. Praviloma je kazen za krajo sekanje roke, kazen za prešuštvo pa kamenjanje. Kazni se praviloma izvršujejo ob mošeji, v navzočnosti vernikov, po končani petkovi molitvi. Komur odsekajo roko, ga takoj oskrbi prva pomoč, da ne bi izkrvavel.

Zanimivo je, da Koran kazen za prešuštvo ne predpisuje kamenjanja, ampak bičanje. V tem primeru je šeriatsko pravo še zaostrilo kazen, ki jo predpisuje Koran. V koranu piše naslednje: »Prešuštnico ali prešuštnika prebičajte, vsakega od njiju s sto udarci! In naj vas ne prevzame usmiljenje do njiju, ko gre za Alahove predpise, če zares verujete v Alaha in v Poslednji dan. In skupina vernikov naj bo priča njuni kazni« (K 24,2).

Nerazumljiv molk feminističnih gibanj

Danes so še posebej v zahodnem svetu močno razvite organizacije, ki se zavzemajo za enakopravnost žensk. Od teh še posebej izstopajo feministične skupine, ki večkrat izzivalno opozarjajo nase in na svoje (domnevne) pravice. Je pa zanimivo, da jih skoraj ni slišati, ko je govora o neenakopravnosti žensk v islamskem svetu. Da so v islamu ženske popolnoma podrejene moškim, se kaže v praksi, ki izvira iz Korana.

»Moški so ženskam skrbniki, kajti Alah je dal prednost enim pred drugimi, in moški zanje porabijo svoje imetje. Zato so dobre žene tiste, ki so predane, zveste v odsotnosti svojih mož, zaradi pravic, ki jim jih zagotavlja Alah. Tistim pa, katerih neposlušnosti se bojite, najprej svetujte, nato z njimi ne delite več zakonske postelje in nazadnje jih udarite. Če pa vas ubogajo, ne ukrepajte več proti njim, kajti Alah je zares vzvišen in velik« (K 4,34).

Gledano v pravnem smislu zahodno pravo, za kakršno koli nasilje, storilce preganja po Kazenskem zakoniku, medtem ko šeriatsko pravo določeno nasilje, v tem primeru nasilje nad ženskami, celo zakonsko predpisuje. Pričakovali bi, da bi se feministična gibanja tudi v tem primeru prizadevala za nenasilje nad ženskami.

Tudi islam je sam v sebi razdeljen

Tako kot druge religije se tudi islam deli v več vej. Predvsem sta poznani dve veji suniti in šiiti. Sunitov je velika večina, čez 80%, medtem ko je šiitov okrog 15%. Glavna razlika med njimi je v priznavanje oz. nepriznavanje kalifov. Suniti namreč verjamejo v izvolitev prvih štirih kalifov, ki so bili Mohamedovi nasledniki. Šiiti pa kalifov ne priznavajo, ampak trdijo, da bi moral biti kot naslednik Mohameda izvoljen njegov zet Ali. Največ šiitov živi v Iranu, medtem ko so povsod drugje v večini suniti. Suniti so tudi muslimani, ki živijo v Sloveniji.

V vladnem registru verskih skupnosti so registrirane tri islamske skupnosti: Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Slovenska muslimanska skupnost in Slovenska islamska skupnost milosti. V samem verovanju med njimi ni bistvenih razlik. Razlike med njimi so v pojmovanju samega praktičnega življenja muslimanov, oz. načina širjenja islama.

Muslimani v Slovenji v glavnem izhajajo iz BIH in Kosova

Muslimani v Sloveniji večinoma izhajajo iz Bosne in Hercegovine ter iz Kosova. V času bivše Jugoslavije so se v Slovenijo priseljevali predvsem zaradi ekonomskih razlogov.

Na jugoslovanskih tleh se je islam začel širiti s prodorom Turkov na Balkan, v 14. stoletju. V Bosni in Hercegovini so v islam prešli predvsem bogomili, oziroma pripadniki »bosanske cerkve«. Bogomili so bili krščanska ločina, ki ni imela hierarhije. Predvsem zaradi odsotnosti hierarhije so zlahka prešli v islam. Posmuslimanjeni Albanci so se naselili na ozemlje Kosova v 17. in 18. stoletju. Od tam so namreč odšli Srbi, ki so se zaradi prodora Avstrijcev umaknili v Vojvodino in Srem (Perko, 1978, 202–203).

Ne smemo govoriti, da so vsi muslimani enaki

Napačno bi bilo, če bi vse muslimane enačili in jim pripisovali, da je njihova vera, oz. praktično versko življenje enako in, da izhaja strogo iz Korana, učenja Mohameda in iz šeriatskega prava. Mnogi muslimani, predvsem tisti, ki so se asimilirali v demokratični sistem življenja, so miroljubni in se trudijo za prijateljsko sobivanje z drugimi predstavniki različnih religij in svetovnih nazorov.

Po drugi strani smo bili v zgodovini večkrat priče izkrivljenim prenosom krščanstva v vsakdanje življenje. Križarske vojne, inkvizicija, čarovniški procesi, ipd, veljajo gotovo za črn madež krščanstva iz katerega se lahko učimo, da takšnih stvari ne smo več ponavljati. Tako pri islamu in krščanstvu gre predvsem za to, da bi spoznali, kakšno sporočilo imata ti dve veliki verstvi za današnjega človeka.

Kristus je prinesel na svet sporočilo miru in nenasilja

Kot je bilo že rečeno je treba iskati sporočilo krščanstva v Kristusu in evangeljskih zapisih, ki so središčni zapisi Svetega pisma. Poleg odrešenja za vse človeštvo Jezus prinaša človeku ničelno toleranco do nasilja. Jezusovo naročilo »tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (Lk 6,29), želi dokončno ustaviti nasilje, ki je prisotno na svetu od začetkov človeštva. Prav tako naročilo »ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo« (Lk 6,27), nalaga celo dolžnost ljubezni do vsakega človeka, ne glede na to, kako se drug človek obnaša do nas.

Božji vstop v človeško življenje in miroljubno ravnanje človeka v moči Božje milosti, je v središču sporočila krščanstva. V nasprotju z islamom se izvorno krščanstvo ne ukvarja z idejo o številčni prisotnosti v svetu, ampak se ukvarja predvsem z Božjim naročilom, da z ljudje z lastnim življenjem razodevajo Boga v svetu. Cilj Božjega življenja je veselje človeka in občestva v katerem živi Bog.

Praktično versko življenje je odvisno od vsakega posameznika

Po drugi strani smo videli, da se je v samih začetkih islam razširil po svetu predvsem na podlagi vojaških osvajanj in podreditvi osvojenih ozemelj islamskemu pravu. Tako lahko rečemo, da vsaj izvorno, muslimani in kristjani ne verujejo v istega Boga. Kot je bilo rečeno na začetku, je versko življenje predvsem odvisno od predstave posameznika, kdo je zanj pravzaprav Bog.

Kakor koli že, v svetu, ki je globaliziran, smo kristjani in muslimani obsojeni na sobivanje. Kakšno bo naše sobivanje, je v veliki meri odvisno od tega, kako si predstavljamo življenje. Če bo polnost življenja cilj tako kristjanov kot muslimanov, potem se lahko medsebojno celo obogatimo. Če se bomo sklicevali zgolj na ene ali druge pravne predpise, potem se bomo medsebojno uničevali. Bog je v svojem bistvu ljubezen, prav tako je za ljubezen ustvaril tudi človeka. Če bomo vsi ljudje, v našem primeru, kristjani in muslimani, poslušali poziv k ljubezni, ki je zapečaten v globini naših src, potem še lahko upamo v prihodnost Evrope in v prihodnost našega planeta.

Viri:

Koran. 2014. Ljubljana: Beletrina.

Pašić, Ahmed. 2005. Islam in muslimani v Sloveniji. Tržič: Učila international, založba d.o.o.

Perko, Franc. 1978. Verstva v Jugoslaviji. Celje: Mohorjeva družba.

Qurishi, Nabel. 2016. Islam in džihad. Ljubljana: Družina.

Škafar, Vinko (ur.). 1998. Verstva, sekte, novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba.

https://nova24tv.si/?s=grabus

https://sl.wikipedia.org/wiki/Islam

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mohamed

PUSTITE KOMENTAR