Smrt otroka je nekaj, kar ni v skladu z zakoni narave.

420
Vir: Facebook 5. Tajin tek

Avtor: Suzana Lara Krause

V sklopu prireditev Litijski tek se že od leta 2015 izvaja tudi en kilometer dolg Tajin tek. V ozadju tega teka se skriva tragična zgodba trinajstletne Taje, ki je septembra 2014 v nenadni nesreči izgubila svoje mlado življenje – prav med vračanjem s treninga dejavnosti, ki jo je imela najraje– teka.

O pomenu Tajinega teka in o življenju po izgubi otroka smo spregovorili z njeno mamo, Tatjano, ki je v letošnjem letu na Savi že petič vodila tudi akcijo »Manj svečk za manj grobov«.

Zelo iskreno je z nami spregovorila o izkušnji izgube otroke, o tem najhujšem, česar si sploh ne znamo predstavljati, in o načinih, s katerimi se je s to izgubo spopadala in se še spopada, vsakodnevno. Ker nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Gospa Tatjana, kako bi se predstavili v nekaj besedah? Kaj bi rekli, da je vaše poslanstvo?

Moje poslanstvo v življenju je biti mati, partnerica, sodelavka, … Poleg osnovnih poslanstev pa sem vedno rada prijateljica, zaupnica, prostovoljka, ljubiteljica gora, športa in glasbe. Rada sem »jaz«.

Kaj nam lahko zaupate o svojem poslanstvu biti mati? O svojih hčerah?

Sem mamica dveh hčera, Gaje in Taje. Starejša Gaja je že dopolnila 23 let in se podaja v svet samostojnosti in svet svojega življenja, ki si ga počasi ustvarjata s partnerjem Lukom. Mlajše Taje žal nimam več ob sebi in ji ne morem več stati ob strani, saj nam jo je kruta usoda iztrgala iz rok v najlepšem času njenega življenja. Letos bi štela 18 pomladi. Žal že peto leto štejem le še angelska leta.

Taja, kot mlajša hči, je bila vedra, navihana, zabavna, živahna in prikupna deklica, ki smo jo imeli vsi radi. Ob njej res nikoli ni bilo dolgčas. Veselila je jo vrsta stvari in vse je želela preizkusiti. Bila je ustvarjalna, samokritična do sebe in drugih. Oboževala je glasbo, petje, igranje kitare, zato je tudi obiskovala glasbeno šolo. S kitaro je izživela svoje sanje, da je lahko pela in si ustvarjala spremljavo z zvoki strun kitare, ki si jo je kupila sama. Prvo je že prerastla, zato je bila nujno potrebna nova Alhambra, a ta sedaj sameva v kotu njene sobe.

Druga njena velika ljubezen je bila šport. Vse zvrsti je imela rada, a v zadnjem letu še posebej tek, tek na kratke proge. Z otroci sem pogosto tekla za Savo, ko je bilo lepo vreme, da smo malo presekale obveznosti, se nadihale ter sprostile.  Ko je Taja pričela obiskovati matično šolo, so jo učitelji vzpodbujali, naj prične trenirati. Jaz pa sem začela kolebati, bi, ne bi, … in se spraševala, kako to izvesti, saj tovrstnih treningov v bližini ni bilo. Živimo namreč na podeželju, kjer je ob današnjih službah potrebna kar konkretna logistika. Odločili smo se za Atletsko društvo Mass v Ljubljani, kjer je Taja svojega trenerja Matijo vzljubila »na prvi pogled«. Bila je zagnana, še posebej pa so se njene ambicije povečale, ko je na svojih prvih dveh nastopih, tako rekoč po treh mesecih treningov, osvojila že zavidljive rezultate. In kot vsaka nadobudna najstnica, je imela tudi Taja v glavi polno načrtov in sanj. Žal so se njene in naše sanje prehitro končale. Končale pa so se ravno na poti iz enega njenih treningov …

Otroci so naše največje bogastvo. Tega se še toliko bolj zavemo, ko to bogastvo izgubimo na način, kot so to hude bolezni in nesreče.

Vir: Facebook 5. Tajin tek

Od kod ideja za Tajin tek in kaj je rdeča nit tega že tradicionalnega teka? Kakšen je pomen tega teka za vas?

Ideja o Tajinem teku se mi je porodila še isto jesen po izgubi hčerke. Začutila sem, da bi bil to en čudovit spomin nanjo, katerega bi se lahko udeležili tisti, ki jim je bila Taja blizu. Zadala sem si cilj, da preverim, kake so možnosti, da to idejo realiziram. V Litiji se ponovno postavlja na noge nekoč priznani športni dogodek Litijski tek, katerega se je, kot ljubiteljica teka, udeležila tudi Taja. Sklenila sem, da takoj vzpostavim kontakt z odgovornimi za to področje, in preverim, ali obstaja možnost, da poleg ostalih kategorij, ki jih Litijski tek že vključuje, dodamo še spominski tek. Že po prvem srečanju sem dobila zeleno luč, v srcu pa čutila neizmerno zadovoljstvo, srečo, če smem tako reči, kajti na ta način bomo vzpostavili dodaten stik z našo Tajo vsi tisti, ki jo želimo ohraniti v najlepšem spominu. Kolikor zmorem in kolikor mi dopušča čas, priskočim na pomoč organizatorjem Litijskega teka, Zavodu za kulturo, mladino in šport Litija, da se jim na tak skromen način vsaj malo oddolžim za priložnost, ki mi jo dajejo. Povabila se množično odzovejo vsa leta njeni prijatelji, sošolci in njihovi starši, sorodniki, družinski prijatelji in vsi tisti moji prijatelji, s katerimi se na novo spoznavamo in tkemo vezi prijateljstva preko različnih društev in skupnosti, v katerih sem dejavna. Ob tempu, ki ga živim, si z mnogimi tako sežemo v roke in stisnemo v objem ravno na ta dan leta. Letos je bil že peti Spominski Tajin tek, kjer pretečemo ali pa prehodimo simbolično razdaljo 1 km, kjer bitka s sekundami ni pomembna, štejeta le namen in volja.

Ker mi pa tek sedaj, po izgubi hčerke, pomeni nekaj več, vzporedno s spominskim tekom nekateri odtečemo še ekipni tek na 5,6 km ali posamično na 10 km.

Vsako leto je ta dan nabito poln čustev, stiskov, objemov pa tudi solza.

Danes in vse dokler bo možno, bomo svojo ljubezen do Taje izkazovali tudi tako, da počnemo stvari, ki jih  je neizmerno ljubila – in ena od teh je prav zagotovo tek.

Omenili ste društva in skupnosti, v katerih ste dejavni, prav tako pa tudi bitko s časom. S katerimi dejavnostmi vse se ukvarjate?

Dejavnosti mi res ne manjka, za vsako izmed njih obstaja tudi razlog, zmanjkuje mi edino časa. (smeh).

Že vrsto let delujem v Krajevnem odboru Rdečega križa v svojem kraju. Sodelujem v Krajevni skupnosti pri organiziranju humanitarnih projektov, krajevnih prireditev, otroških delavnic, itd. Priskočim na pomoč tudi PGD Sava. En od večjih projektov zame pa je zagotovo akcija Manj svečk za manj grobov, ki jo vodim na Savi že peto leto. Ta akcija je vsekakor povezana z mojo izgubo, kajti ob pogledu na skoraj stotino svečk na grobu ob 1. novembru, se me je dotaknila tudi ta akcija, za katero sem pred tem že slišala, kaj več od tega pa do takrat še nisem storila. Začela sem se spraševati o pomenu množice svečk, o samem pomenu tega dne, ter o pomenu akcije. Vedela sem, da to akcijo želim pripeljati v naš mali kraj, poiskala Primoža (op. Primož Jelševar je iniciator in idejni vodja akcije Manj svečk za manj grobov), se z njim pogovorila in skupaj s KS sprejela odločitev, da bo naslednje leto v našem kraju »manj svečk« ter kakšen evro več za dober namen. Moram reči, da se je v teh petih letih nabralo izredno veliko sredstev, s katerimi rišemo nasmehe na obraze tistim, ki našo pomoč potrebujejo danes, ne jutri.

Vir: Facebook Ta J Na

Smrt otroka je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi staršu … Kako ste si pomagali, da vam je bilo vsaj za odtenek lažje? Da ste prestali?

Res je. Na nobeno smrt se ne moreš pripraviti, vedno pride prezgodaj in je boleča. Smrt otroka pa je nekaj, kar ni v skladu z zakoni narave. Nekako po naravni poti je, da otrok pokoplje starša, in ne starš svojega otroka. Zato je to zagotovo nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, česar ne bi smeli nikoli okusiti. A ko se zgodi, sta na voljo samo dve poti: pot navzgor ali pa pot navzdol. Križev pot je to.

Vedela sem, da moram nekako preživeti, tudi zaradi ostalih, ki me še potrebujejo. Neverjetno je, kako že narava poskrbi, da se telo odzove na tak šok. Tudi tu sta verjetno dve možnosti … seveda pa je vse odvisno od posameznika in njegovega karakterja. Za okolico je občutek izgube otroka nepredstavljiv. Za starša še toliko bolj. Postavlja se neskončno vprašanj: zakaj, zakaj ravno jaz, kako sedaj, kako naprej, bom zmogla, …? Sprva je telo napolnjeno z  adrenalinom, ki ti  pomaga čez prve trenutke, da preživiš prve dneve in niti ne čutiš pravih občutkov žalosti in žalovanja, oziroma se vprašaš: »Ali je z menoj vse u redu?«. Vsaj pri meni je bilo tako. Naučila sem se, da je vse, kar se dogaja, prav, in da ni napačnih korakov. Narediš en korak naprej in dva nazaj in si zopet tam, kjer si že bil. Sledijo nihanja, ki so še vedno prisotna. Iskala sem pomoč, oprijela sem se vsake »bilke«, samo da je bilo za odtenek lažje. Veliko mi je pomenilo, da sem ob teh trenutkih imela ob sebi prijatelje, s katerimi sem se lahko pogovarjala o vsem; da so prijatelji še vedno pozvonili na hišna vrata ter prišli na obisk.

Dogajalo se mi je tudi, da nisem imela sogovornika, poslušalca, a v meni je vrelo in vrelo … Takrat sem svoja čustva zlila na papir. Tudi to pomaga.

Praznina ubija, ubija tudi višek prostega časa, ki je bil pred izgubo zapolnjen do zadnje sekunde. Zato sem si sama zavestno poiskala popoldanske zapolnitve do maksimuma, da bo le hitreje mineval čas, ki sedaj teče povsem v drugih ritmih. Minute so namreč lahko strašno dolge.

Najtežje je, ko se je potrebno sprijazniti in naučiti živeti brez enega družinskega člana. Pravijo, da je prvo leto najtežje, in res je tako. Vse doživljaš prvič brez ljubljene osebe … prvo zimo, prvo pomlad, prvo poletje, prvi dopust, prvo jesen, praznike bi še danes najraje kar preskočila. December je pred vrati in prav boleče je opazovati vso to veselje in radost v ljudeh. Pogosto slišim tudi stavek »Življenje teče dalje«, ki ga strašno sovražim. Res teče, a meni se je tistega turobnega dne na nek način ustavilo.

Vir: Facebook 5. Tajin tek

Življenje se spremeni, postane drugačno in s takšnimi izkušnjami se nam spremenijo tudi prioritete.

Ker sem ustvarjalna duša, sem si popoldneve in noči zapolnila s »papirčkanjem« in šivanjem. Ko pa sem začutila in si to tudi dovolila, da smem početi še kaj, kar me veseli, sem se podala v učenje kavbojskih plesov v vrsti ter v pohodništvo. Moram reči, da sem za to potrebovala kar 4 leta. Ples in gore mi ta trenutek pomenijo največ. V teh dejavnostih se napolnim s tisto pozitivno energijo, ki jo nujno potrebujem za življenje, za preživetje. Spoznala sem nove ljudi in novo družbo, v kateri se dobro počutim.

Vse to so načini, s katerimi si pomagam sama, da lahko preživim, seveda pa nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Kaj bi sporočili našim bralcem na osnovi vaše boleče izkušnje? Morda bi jim dali kak nasvet?

Ko se človek sooča z izgubo, si mora za vse vzeti čas. Ničesar se ne da prehiteti ali preskočiti, le vrstni red je lahko spremenjen. Zelo pomembno je imeti družino, ljudi, prijatelje, s katerimi se lahko pogovarjamo o tej izgubi, delimo svoja čustva, mnenja, izkušnje, skratka se z njimi pogovarjamo o vsem. Najbolj boli molk in izogibanje tej tematiki, kajti ljudje še vedno mislijo, da nas bodo s tem, ko bodo izgovorili njeno ime, prizadeli, ranili, … a resnica je taka, da bolečina ne more biti večja, kot že je. Zame Taja še vedno »živi«. Najslabša možnost pa je zapreti se vase. Kajti vsa ta neizrečena čustva se kopičijo in samo vprašanje časa je, kaj se bo zgodilo, ko bo v »skladišču« zmanjkalo prostora, in kakšne bodo posledice takrat.

Ko pa sami sebi ne znamo več pomagati, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Zato so in zato obstajajo, obiščite jih brez sramu.

Vir: Facebook Ta J Na

Hvala vam, da ste si vzeli čas za pogovor z nami in še naprej vam želimo veliko veselja pri plesu in pohodništvu. V imenu naših bralcev se vam tudi iskreno zahvaljujemo za to, da ste z nami delili Tajino in svojo zgodbo, in vse nasvete.

PUSTITE KOMENTAR