Mongol Rally ali kako cesta postane tvoj vsakdan

220
Mateja (desno) in Uroš (levo). Foto: Uroš in Mateja

Marsikdo je že sanjal o tem, da bi en dan preprosto sedel v avto in odpeljal, a le malo je tistih, ki si kaj takšnega upa narediti. Mateja in Uroš sta si upala in sta naredila ta korak. Kakšno je bilo in še bo njuno potovanje, kaj vse sta doživela, preživela … boste lahko v prihajajočih prispevkih preverili sami.

Tokrat pa … začetek, saj se vse začne tam.

Priprave na roadtrip so se že začele. Z Matejo se odpravljava na skoraj tri tedne dolgo pot. Vodila naju bo po državah bivše Jugoslavije. Na najbolj oddaljeni točki (od Slovenije) naju bo do Grčije ločilo zgolj nekaj kilometrov. Na poti bova morala prevoziti Hrvaško, Bosno, Makedonijo in Albanijo. V Albaniji pa bova preživela največ časa. 

Med pripravami mi Mateja posreduje spletno povezavo do članka na spletnem portalu SiolNET. Trije študenje so že 70 dni na poti v osrčje Azije. Takoj dobim občutek, da bi lahko šlo za zelo resno, zanimivo in izzivov polno dogodivščino. Vseeno pa si mislim: »Študentje …«. Še v mislih zavijanje z očmi ni izostalo. Le kdo drug bi imel čas za 70 dni vožnje z avtom…

Članek je vseeno imel določen vpliv. Takoj sva dobila idejo, da bi lahko že potovanje v Albanijo naredila na podoben način. Torej nakup (za splošno populacijo) čudnega/povprečnega avtomobila in pot brez vnaprej predvidenih postankov. Vožnja po slabih cestah z nevsakdanjo vozniško kulturo pa je bila tako ali tako zagotovljena.

Takoj sva začela iskati primeren avtomobil za Albanijo. Želel sem nekaj športnejšega, hitrejšega in s sprejemljivimi karoserijskimi linijami. Takšnih avtomobilov je seveda veliko, a tudi proračun je bil omejen. Tako sva našla Alfo Romeo 156 V6. Na papirju vrhunsko vozilo. Hitro, lepo s hudim zvokom. Usnjena notranjost bi zagotavljala veliko udobja, školjkasti sedeži bi naju objemali v ovinkih. Dogovorila sva se za ogled. Pripeljala sva se na prodajalčevo lokacijo in ga poklicala. »Par minut« je rekel.  

In res, čez par minut zaslišiva globok zvok Alfinega šestvaljnika. Takrat se mi je na obraz prikradel nasmešek. Zvok je postajal glasnejši. Slišal sem lahko zvok kotalečih se gum po pesku. Izza vogala se je pripeljalo … Pravo razočaranje. Seveda za tako majhen znesek ne gre pričakovati brezhibnega vozila. A na tej Alfi je razpadalo vse. Res sem si želel, da bi bila lepša, boljša, manj razpadla … A ni bila. Na hitro sva jo pogledala in se odpeljala. 

Z resnim obrazom sva se vozila proti domu. Glasba se je zaletavala v gluha ušesa. Vzdušje je bilo klavrno. Tišino so zmotile le neme misli: »Kaj pa Land Rover?« Mateja je hitro poklicala lastnika. Discovery je bil redno servisiran. Doma. Bil je redno vožen, a neregistriran. Bil je tehnično brezhiben, a brez tehničnega pregleda. Dolgih nekaj minut sva premišljevala o morebitni nepremišljenosti. Na srečo sva ostala prisebna (in brez Land Roverja) in sva se poražena vrnila domov. V igri je bilo še veliko avtomobilov. A nobenega ne bi želel zares kupiti. 

Po nekaj neuspešnih poskusih je padla odločitev. Na pot greva z mojo Fiesto 1.6 16V. Ni najbolj zmogljiva, ni najlepša in vsekakor ni najbolj zanesljiva. A bila nama je všeč. Vseeno pa sem imel na razpolago dve asistenci. Za vsak slučaj. 

Fiesta je bila stara, ne najbolj zanesljiva in popolnoma neprimerna za slabe ceste. Oddaljenost od tal je bila namreč močno premajhna.  

Odločil sem se, da želim Fiesto narediti boljšo. Zato sta sledile dodelave:  Fiesta ST150 sedeži, semi-slick gume Fedral 595RS-R  in svetlejše žarnice 

Gume so bile premišljeno neprimerna izbira. Nudijo res veliko oprijema. Pred zimo pa je bilo tveganje za veliko težav … Veliko. Svetlejše žarnice so nama pomagale pri izogibanju ovir in poškodb na cesti. 

Potovanje se je začelo odlično. Po samo 4 kilometrih sva se že obrnila proti domu, saj je Mateja pozabila ključen del garderobe. Ko ga je našla in vzela, sva se ponovno odpravila. Pot je potekala gladko. Prva postaja so bile Plitvice. Z mislijo na dogodivščino sva se odločila, da ne bova uporabljala modernih pripomočkov za navigacijo. Jaz vozim, Mateja vodi. Delovala sva kot izkušena ekipa z mnogimi izkušnjami. Že na avtocesti pri Zagrebu sva izbrala napačno smer. Od predvidenih več tisoč kilometrov, sva se izgubila po dobrih sto. Sploh moram napisati, da sva od takrat naprej uporabljala navigacijo? 

Pretekle izkušnje so nama pomagale pri ocenjevanju razdalj in trajanja poti. Zato sva pričakovala, da se bo hitrost močno zmanjšala, ko bova zapustila avtocesto. Še najhujša so neskončna naselja; gneča, počasni vozniki in čudna križišča. Po nekaj urah sva prispela v Plitvice. No, prispela sva do prenočišča, obisk Plitvic je sledil naslednje jutro. A moj spanec le ni bil povsem miren. Med brskanjem po širnem spletu sem ugotovil, da je za Albanijo priporočljivo mednarodno vozniško dovoljenje. Zdelo se mi je zelo prikladno, da sem to ugotovil po tem, ko sva že začela s potovanjem. Ker slovenska avto-moto zveza za vikend ne dela, sem moral s klicem počakati na prvi delovni dan. Takoj zjutraj sem začel s poizvedovanjem. In sicer sem jih poklical. Prijazni sogovornik je rekel, da je mednarodno dovoljenje priporočljivo. Moj odgovor je bil: »Torej ni obvezno«. Ovir za vstop v Albanijo ni bilo več. Obisk Plitvic je minil. Seveda ne brez težav. Najprej sva se morala odločiti, po kateri poti bova šla. Ko gledam nazaj, bi lahko prihranila energijo za hojo. Tako ali tako sva se izgubila … Zato sva šla po svoji različici poti. Ta pa je vključevala ogromno hojo in vožnjo z napačnim čolnom. Seveda nisva vedela, da dva čolna vozita vsak na svojo stran. Po koncu vožnje sva bila samo dobrih 50 metrov oddaljena od cilja. Teh nekaj metrov pa je bilo zapolnjenih z vodo. Namesto plavanja sva izbrala pohod do postaje cestnega vlaka. Naslednje jutro je bilo mrzlo. To je bil prvi znak, da so bile gume manjše tveganje. Semi-slick pač ne deluje najbolje v snegu ali ko je malo bolj mrzlo. A to naju ni ustavilo.  

Pot sva pogumno nadaljevala proti Črni gori. V nekaj dneh sva si ogledala Podgorico in Skadarko jezero. Ko sva izbirala cesto, ki bi naju popeljala v Albanijo sva ugotovila, da ob (in tukaj ima ta beseda zelo širok pomen) Skadarskem jezeru teče cesta. Cesta, ki naj bi bila precej razgledna. Odločanje ni trajalo prav dolgo. Seveda se bova peljala ob jezeru. Kot sva ugotovila, je bila cesta precej ozka z veliko neravninami, ki bi jim lahko kdo rekel tudi luknje. Razgledi pa so bili prečudoviti.  

Z zgolj manjšimi težavami je preživela vse. Vsaka pot je bila razburljiva, saj nisva bila nikoli prepričana, če bova cesto sploh lahko prevozila. In enkrat je res nisva mogla. Navigacija naju je poskušala umoriti. Med drugim je predlagala tudi pot v napačno smer po »avtocesti«.  

S Fiesto sva vozila po snegu. Brodila sva po vodi, ki spredaj segla skoraj do luči. Popravila pa sva jo z lepilnim trakom in vezicami. Roadtrip je bil res uspešen. Imela sva pravo dogodivščino. 

A v glavi sem imel tri študente, ki so že 70 dni na poti v Azijo. 

PUSTITE KOMENTAR