Po kongresu Evropske ljudske stranke

160
Foto: SLS

Avtor: Janez Podobnik

V Zagrebu je 21. in 22. novembra 2019 potekal kongres Evropske ljudske stranke – EPP (European People s Party). Bil je zelo dobro obiskan in profesionalno pripravljen. Za to gre zasluga tako izkušeni ekipi iz sekretariata EPP iz Bruslja kot HDZ, članici EPP iz Hrvaške.

V tem kratkem zapisu bom kot udeleženec kongresa predstavil nekatere ključne programske poudarke, ki so po moji oceni izstopali. V grobih obrisih bom poskušal opredeliti pomen EPP za Evropo, tudi globalno. Dotaknil se bom tudi položaja slovenskih članic EPP: SDS, NSi in SLS. In seveda oceno po odhodu dosedanjega predsednika Josepha Daula in izvolitvi novega, Donalda Tuska.

Programski poudarki kongresa

Le-ti so razvidni iz vsebine več resolucij, ki so bile sprejete na kongresu. Prav tako tudi iz nastopov odhajajočega predsednika Daula, novega predsednika Tuska, predsednika poslanske skupine EPP v Evropskem parlamentu Webra, generalnega sekretarja EPP Lopez-Isturiza, pa tudi Merklove, Leyenove in drugih vodilnih evropskih politikov, katerih politične stranke so del velike družine EPP.

Že sam osnovni moto kongresa : »ena Evropa naš planet tvoja stranka« je bil dobro izbran. Povzel je tri ključne vsebinske izzive, s katerimi se EPP že dalj časa sooča, a želi biti v prihodnje še bolj konkretna in uspešna. Prvi pokriva široko politično agendo EPP, ki ostaja najmočnejše evropsko politično gibanje, ki nadaljuje zavezo ustanoviteljev Evropske zveze o povezani, sodelujoči in demokratični Evropi. Drugi pokriva družbeno-odgovorno soočanje s podnebnimi in drugimi okoljskimi izzivi, kjer se je EPP že do sedaj izkazala kot stranka, ki je vedno združevala zmanjševanje emisij in ustvarjanje novih delovnih mest. In tretje, ki izhaja iz dejstva, da je EPP v zadnjih 20 letih zmagala na vseh evropskih volitvah govori o tem, da evropske družbe zaupajo EPP.

Dodati je potrebno, da imajo vsa tri področja: enotnost in povezanost Evrope; vzdržna in družbeno odgovorna razvojna paradigma; zanimanje ljudi za politiko, tudi za evropsko politiko cel kup izzivov, problemov, tudi napačnih ali premalo premišljenih odločitev. Toda EPP se je v zadnjih dveh desetletjih vzpostavila kot najbolje organizirana, dobro vodena in dinamično, moderno usmerjena evropska politična stranka. Ki se zaveda omenjenih izzivov, stalno išče nanje odgovore in zato ostaja avtentična platforma za evropskega aktivnega državljana. Njena moč in prepričljivost ni v sloganih, pač v odgovornosti. Ker bo že četrti mandat zaporedoma vodila Evropsko komisijo jo to stalno izziva, da preko njenih članic prinaša rešitve in konkretne odločitve za vodenje tako zapletenega mehanizma, kot ga predstavlja struktura EU.

Avtorja tega teksta me je nagovorilo sporočilo, da se EPP krepi in artikulira kot »razumni desni center« evropske politike, ki jo napolnjujejo zelo široki spektri nacionalnih političnih pristopov, od poudarjeno nacionalnih, do konzervativno zmernejših in pragmatičnih konceptov vodenja držav, do bolj liberalno, razvojno tehnološko odprtih konceptov kot odgovori na nove izzive digitalizacije, globalizacije in soočanja z podnebnimi in drugimi izzivi. EPP je uspelo, da je njena drža v sintezi nacionalnega in evropskega. Tu je ključ, da ji evropski državljani še vedno zaupajo. EPP se zavezuje, da bo ljudem govorila resnico, tudi če bo težka in bo zahtevala spremembe . In ker je EPP dosledna, da pri vsakem izzivu prinaša rešitve, jo to tudi zavezuje, da gleda na življenje vsakega posameznika.

EPP uspeva, da kot »bruselska stranka« ne pozablja na »evropskega državljana«, ki ga bremenijo strahovi o prihodnosti in varnosti njih samih, njihovih otrok in vnukov. Veliko je bilo govora o medgeneracijski solidarnosti, ki je nujna drža ob starajoči in demografsko šibki Evropi.

Kot že omenjeno, so bile na kongresu sprejete zelo zanimive resolucije, ki so prinesle poglobljena stališča EPP do nekaterih ključnih evropskih in globalnih izzivov. Nosila resolucija, ki je bila naslovljena kot »Vizija EPP za trajnostni planet« je potrdila znano razvojno tehnološko izhodišče, da se EPP zavzema za zmanjševanje emisij ob istočasnem ustvarjanju novih delovnih mest. Ponovno je bilo v posebni resoluciji zelo podrobno obdelano področje »digitalne prihodnosti«.

Kot tako imenovane »nujne resolucije« je kongres sprejel resolucijo o »ženski viziji boljše Evrope«, o podpori evropskim kmetom, o nujnosti pristopanja držav Zahodnega Balkana v EU, o praznjenju evropskega podeželja, če omenimo nekatere.

Kaj smo pogrešali?

Nobena resolucija se ni bolj podrobno dotikala enega ključnih izzivov, pred katerim stoji Evropa, to je migracij. To tematiko so kot eno od prioritet najbolj izpostavljeni politiki EPP prepustili novi evropski komisiji. Kar dokazuje, da tu EPP ni poenotena oziroma, da pušča novo izvoljeni evropski komisiji, ki jo vodi Ursula von den Layen širok manevrski prostor. Potrebno je povedati, da je to vprašanje tudi povezano z bodočim statusom Fidesa kot članice EPP, ki ga vodi madžarski predsednik vlade Viktor Orban. Trenutno ima tako imenovani »zamrznjeni status« in bo v kratkem posebna skupina, sestavljena iz izkušenih političnih osebnosti EPP pripravila poročilo za organe EPP, kako naprej.

Na kongresu tako rekoč ni bila omenjena Katalonija.

Članice EPP iz Slovenije : SDS, NSi in SLS

Vse tri so bile na kongresu dobro zastopane. Njihove delegacije so vodili predsedniki strank Janez Janša, Matej Tonin in Marjan Podobnik. Na kongresu je edini nastopil Janez Janša, ki je v dobrem in konciznem nagovoru predstavil ključne izzive tako EPP, kot nekatere, s katerimi se sooča slovenska politika doma.

Kar je tudi pomembno je, da je bila vidna dobra kemija in naklonjenost med tremi predsedniki in tudi med člani delegacij. Če kje, potem za EPP in njene kongrese velja, da je to vedno platforma – vezni prostor za odprto komunikacijo med vsemi tremi pomladnimi strankami iz Slovenije.

Sicer pa lahko izpostavimo nekaj ugotovitev:

  • zgodovinsko gledano gre ob dejstvu, da bo EU že dve desetletji vodila evropska komisija, ki ji predseduje politična osebnost iz vrst EPP za izgubljeno priložnost za Slovenijo, ker njene vlade, vsaj skoraj celotno zadnje desetletje niti ne vodijo, niti kot koalicijske stranke ne prihajajo iz vrst EPP;
  • tu vidimo enega od razlogov, da je slovenska zunanja/evropska politika medla, premalo prepoznavna in brez pravih idej;
  • kongresi EPP pokažejo vitalnost njenih slovenskih članic na polju evropske politike; po postopnem umikanju Lojzeta Peterleta je edino prepoznavno ime Janez Janša; z evropsko razvojno inovacijo »pametnih vasi« je presenetil evropski poslanec iz SLS Franc Bogovič;
  • obstajajo sicer še druge možnosti, ki jih nudi široko razvejan programsko-organizacijski »eko-sistem« EPP, na primer Wilfried Martens inštitut, katerega članice so vsi trije »programski think-thanki«, ki delujejo v širšem političnem in raziskovalnem miljeju strank slovenske pomladi. Pomembno vlogo v Martensovem inštitutu ima prof. dr. Žiga Turk;
  • za še večjo profesionalizacijo politike, ki ga pokrivajo vse tri stranke iz družine EPP iz Slovenije je nujno, da se sistematično kadrira oziroma spodbuja, angažirane in za politično delovanje željne mlade ljudi, ki se bodo v različnih institucijah EPP dodatno kalili in se nato vračali v Slovenijo in v političnih strankah prevzemali odgovorne pozicije.

Kakšna bo EPP po Josephu Daulu ?

Vsekakor drugačna, saj sta si Joseph Daul in Donald Tusk karakterno in še po čem zelo različna. Toda na kongresu smo slišali zanimivo podrobnost, da je prav Daul nagovoril Tuska, da se je odločil za prevzem vodenja EPP. To še dodatno govori o veliki politični osebnosti Josepha Daula, ki je v šestih letih vodenja EPP v zelo zapletenih časih pokazal vse svoje odlične lastnosti. Nikoli v ospredju, a vedno vsebinsko močan in fokusiran. Nikoli na prvo žogo, a vedno pravočasen pri oblikovanju stališč in predlogov, tudi v najbolj zapletenih situacija. Ni veliko govoril, toda je aktivno in zvesto poslušal. In na koncu povedal svoje stališče. To ga je naredilo za karizmatično osebnost; francoskega kmeta, bivšega župana, poslanca evropskega parlamenta, tudi vodjo poslanske skupine EPP. Daul je simbol »francosko-nemške« zgodbe, ki z vsemi zgodovinskimi in aktualnimi bremeni predstavlja – še vedno temeljni kamen evropskega sodelovanja.

Daula se spominjam tudi kot izredno subtilnega poznavalca političnih razmerij med vsemi tremi strankami, članicami EPP iz Slovenije. Pozorno je poslušal in na koncu, praviloma svetoval: »zaupam vam, modri ste, našli boste najboljše rešitve za vaše sodelovanje … če pa lahko jaz ali EPP karkoli pri tem pomaga, sem vam vedno na voljo«.

Donald Tusk je v marsičem drugačen. V nasprotju z Daulom je bil tako predsednik vlade, velike evropske države Poljske, kot zadnjih pet let predsednik Evropskega sveta. Kljub temu, kar je tudi sam priznal na predstavitvenem nastopu na kongresu v Zagrebu, bo težko zamenjal Daula. Kot je rekel Tusk: »Ti si pravi lider«.

Tusk prinaša v vodenje EPP svojo državniško kompetentnost in izkušenost. To bo dalo stranki še dodaten pečat resne in odgovorne stranke. Pomembno pa je, da bo ohranjal Daulovo odprtost, občutek za notranjo razpravo, za subtilne razlike, ki na koncu prinesejo velike skupne rezultate.

Ker prihaja iz Poljske je razumljivo, da ga pogojuje zapleten odnos z vodilno poljsko stranko Zakon in pravičnost , ki jo vodi Jaroslaw Kaczynski. Zaželeli bi mu modrosti in občutka za celoto, kajti pravi odnos do bolj konservativnih nacionalnih strank bo lahko EPP samo dodatno krepil.

In ne nazadnje, tudi simbolno je prav, da je dobila EPP ob 30-letnici padca Berlinskega zidu predsednika iz države, ki je morala skoraj pet desetletji živeti za »železno zaveso«.

6 KOMENTARJI

PUSTITE KOMENTAR