Ko se zaljubita brezdomec in socialna delavka …

426
Foto: Pixabay

Avtorica: Katja Gantar

Življenje nam z leti bleščečo teorijo vedno bolj intenzivno sprevrača v blata, prahu in sonca polno prakso. Življenje na papirju je preprosto, svetleče, brez napak, življenje v resnici pa vse drugo. Hribi in doline se ves čas menjajo, tako kot vreme. Prav tako tudi izzivi in zmage. Včasih se izzivov nabere (pre)več, kot jih tisti trenutek zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin zmoremo sprejeti, takrat nastopijo vprašanja, ki jih večkrat raje pometemo prod preprogo. Eno od takih sta tudi brezdomstvo in revščina, ki imata v svojih nedrjih še tisoč in en izzivček, kot na primer pogoste uporabe in zlorabe opojnih substanc, prostituiranje, nasilje, spolne zlorabe in še kaj … Vse to se dogaja zunaj. Kdor še vedno misli, da je brezdomstvo sinonim za brezskrbnost, naj te besede spravi v dejanja in naj vsaj en novembrski ali decembrski dan in noč preživi na cesti, zunaj brez vsega …

Kot nekdanja izvršna urednica znanega brezdomskega časopisa in strokovna delavka na področju socialnega varstva sem nekaj svojih let z dušo in srcem posvetila tej temi izpod predpražnika, tem ljudem, ki bi jih marsikdo najraje tja tudi pometel. Pometel preprosto zato, ker pogled nanje preveč boli in spomni na to, da se revščina, nesreča in bolezen lahko zgodijo vsakemu od nas. Vendar se tudi, kadar je življenje vpeto v izredne razmere, lahko zgodi mnogo lepega. Sklepajo se prijateljstva, rojevajo se ljubezni. Ljubezni, ki trajajo lahko do konca življenja in še čez. Eno tako sem med svojim delom z brezdomci in odvisniki uspela spremljati in misel nanjo mi še danes ogreje srce. Ljubezen med brezdomcem, odvisnikom, in takrat bodočo socialno delavko.

Ljudje so to ljubezen spremljali z mnogo predsodki, a kdor je nanjo uspel pogledati s srcem, je lahko v njej, dokler je še cvetela, dobil življenjski navdih. Poznala sem oba. Njega in Njo. Njo še srečam občasno po poteh življenja, Njega le še v mislih. V mesecu, ko je preteklo točno deset let, odkar sta se razšla, smo se pogovarjali z Njo, ki je sedaj dobro situirana ženska na uglednem delovnem mestu. Še vedno dela z ljudmi, ki so odrinjeni na rob družbe. Ekskluzivno za Slovenec.org objavljamo intervju, ki bo morda raztopil kak predsodek, pogledal vsaj za trenutek na vse ljudi sveta skozi enaka očala.

Kdaj, kje in kako sta se spoznala?

Spoznala sva se spomladi leta 2007 v Ljubljani med opravljanjem moje redne študijske praske v okviru Fakultete za socialno delo. Stara sem bila 21 let, on pa 31 let. Deset let sva bila narazen …

Kako je zgledal vajin vsakdan?

Celo prvo pomlad in poletje sva cele dneve preživljala skupaj in zunaj. Sama sem še prejemala štipendijo, zato takrat nisem delala preko študentskega servisa. On je bil prejemnik denarne socialne pomoči, v preteklosti je sicer bil zaposlen, a takrat že nekaj let ni delal. Zjutraj je vedno vstal pred mano in se odpravil ven. Šele leto kasneje sem ugotovila, da se je takoj zjutraj odpravil v prvo trgovino in si kupil pivo, da se neha tresti. Še danes mi ni jasno, kako tega nisem videla že prej, a pač nisem. Očitno nisem zmogla, nisem hotela … Ne vem. Nato se je odpravil na Metelkovo po metadon, po zajtrku pa sem se mu pridružila pri pohajkovanju po poletni Ljubljani.

Ko se je dan prevesil, sva večkrat odšla k njegovim staršem, pojedla vegetarijansko kosilo (on je bil vegetarijanec od devetega leta, jaz sem to postala ob njemu), se malo spočila in se popoldan, proti večeru odpeljala nov krog po Ljubljani.

Foto: Pixabay

Kaj ti je ta ljubezen prinesla, dala, morda tudi odnesla? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Tisto poletje leta 2007 je ostalo v mojem spominu kot najlepše poletje, tudi sedaj – 12 let kasneje – je enako. Brezskrbno, lahkotno, vse tako novo, sveže, dišeče. Ja, dišal je. Ne samo po pivu. Dišal je po … cvetovih. Tudi če je kadil in pil pivo, veliko piva, je imel čisto poseben vonj. Verjamem, da je grobo, fizično telo odraz subtilnega telesa. Na znotraj je bil tako zelo čist, bil je nedolžen, iskren in igriv. Mislim, da je znotraj v njem rasel cvetni vrt, poln lepih, dišečih cvetic, ki jih je delil v najinem odnosu. Sicer si ne znam razlagati, zakaj bi na zunaj kljub vsem toksinom, ki jih je pokonzumiral, tako presneto dišal.

Tisto poletje sem dodobra spoznala Ljubljano, vse njene manj in bolj skrite kotičke. Še danes, ko se sprehodim čez center Ljubljane proti Rogu, po nabrežju Ljubljanice tja do Špice, pa preko Štacjona proti Župančičevi jami, je z mano on, ki mi je tako približal in predstavil Ljubljano. Tako rad jo je imel, tako njen je bil. Tako ponosen, da je Ljubljančan in da me lahko za roko pelje tudi tja pod mostove, za zapornice na Ljubljanici, v stare in zapuščene hiše … Tja, kjer ni hodil nihče drug in kjer sva imela svoj mir. Tam sva delila, kar sva imela drug drugemu dati. Veliko tega. Predvsem veliko veliko ljubezni, nežnosti, iskrivosti, globokih pogledov, stiskov rok. Rekel je, da si želi ob sebi osebo, s katero bo »srečo množil in probleme delil«.

Močno me je zaznamovalo to prvo poletje – v diametralnem nasprotju. Avgusta tega leta je namreč v prometni nesreči umrla moja najboljša prijateljica in ves čas je bil ob meni. Kričal je z mano, jokal je z mano … Skrbel je zame, ko mi je bilo zaradi izgube pretežko opraviti marsikaj. Razumel me je in bil je z mano. Nikoli mi ob izražanju čustev ni rekel, da pretiravam. Bil je tam, me držal za roko in mi samo dajal oporo. On, ki je še zase ni imel, jo je dajal meni. Tudi sicer je vse nesebično razdal. Kar je imel, je dal naprej. Tudi tisto, česar ni imel, vse bi dal. Še vedno imam kup njegovih daril podtaknjenih nekje po stanovanju. In lepo mi je ob pogledu na njih.

Spomnim se, da me v začetku ni gledal v oči. Spomnim se, da sem ga vprašala, zakaj me ne gleda v oči. Odgovoril mi je: »Ker me je sram. Ker imam tako slabe zobe. Ker sem nekoč neko dekle imel rad, pa me je bolelo, ko sva šla narazen. Ker sem mislil, da me nihče več ne bo imel rad. Ker se bojim, da bo spet bolelo.« Z dlanmi sem ga prijela za lica, mu obraz obrnila proti svojemu in mu rekla, da ga imam rada, tudi če ima slabe zobe. In da bi rada videla njegove globoke, iskrive, rjave oči. Od takrat dalje me je lahko gledal v oči in ni ga bilo več sram. Od takrat dalje mi je tudi zaupal in se mi odprl.

V času, ko sem bila z njim, sem tudi diplomirala. V diplomski nalogi sem se mu tudi zahvalila, da je bil ob meni v času pisanja naloge in naredil namesto mene marsikaj. Pa tudi tematika diplomskega dela je bila taka, da mi je lahko s svojimi bogatimi cestnimi izkušnjami pomagal tudi vsebinsko.

Koliko časa je trajala zaljubljenost, kdaj so se pričeli prvi problemi?

Nekje okrog pol leta do pozne jeseni tistega leta. Dokler sva bila ves čas zunaj, na terenu po Ljubljani, kjer je bil njegov teritorij, tam se je znašel. Znašel se je tudi v tem, kako skriti alkohol pred menoj. Jeseni, ko sva večji del časa preživela skupaj v najinem najemniškem stanovanju, takrat sem pričela opažati, da alkohol pri njem ni tako nedolžen. Da to ni zgolj popestritev zaljubljenega poletnega dne.

Ko sva se morala spomladi 2008 preseliti –  dve leti sva sicer živela skupaj – so se od povsod kotalile prazne steklenice piva. Izpod postelje, izza omare, iz omar, izpod kuhinjske garniture. Ugotovila sem, da je svojo težavo z alkoholom očitno več kot uspešno skrival pred menoj. Nekje okrog selitve je moralo biti, ko mu je umrl pes … Takrat se na njegovi roki prvič opazila modre vbode. Cela avtocesta je peljala po žili na levi roki. V njegovi torbici sem našla prazno iglo. Povedal mi je, da od smrti psa ponovno jemlje heroin. To je trajalo praktično nekaj dni, dolgo tega res ni mogel skrivati. Z njim sem šla čez to, prosila sem ga, naj gre nazaj na substitucijsko terapijo. Dogovor je spoštoval, od takrat dalje v najinem skupnem času ni več užival heroina. Je pa vedno večji problem postajal alkohol. Vedno večkrat se ga je napil, ne samo pil. Ko se je napil, je bil miren, hecal se je, sproščen je bil. Do mene nikoli v tem času ni bil nasilen, tudi verbalno ne. Spoštoval me je in me je imel rad, danes to vem. Dal mi je vse, kar je zmogel.

Foto: Pixabay

So vajini starši sprejeli eden drugega?

Njegovi starši so me takoj sprejeli, še vedno imam z njima redne stike in ju obiskujem. Rada ju imam, res sta me sprejela kot del družine. Tudi njega sta moja starša imela zelo rada, ker je bil zelo iskren in topel človek. Moji in njegovi starši so po vseh teh letih še vedno v stiku preko telefona, tudi moja mama je njegova starša tudi nekajkrat obiskala.

Kako je njegov poseben način življenja vplival na njega samega in posebej na vaju?

Ves čas se je boril sam s seboj. Z alkoholom. Vedel je, da se bori. Na zavedni ravni se je prepričeval, da ima vse pod kontrolo. Ko sva nazadnje govorila, to je bilo nekje deset dni pred njegovo smrtjo – ko že osem let nisva bila več par, a sva bila v stikih – mi je rekel: »Veš, jaz sem ves čas mislil, da imam alko pod kontrolo, zdaj pa vidim, da je on kontroliral mene.«

Sama sem bila res mlada, ko sva se spoznala, in marsikdo bi rekel, da sem šla v odnos brezglavo, naivno. Resnično dolgo nisem ugotovila, da ima težave z alkoholom … Naučila pa sem se, da človeka v taki težki situaciji nihče ne more rešiti. Reševati sem ga poskušala in pozabila nase. Čir na želodcu, ki sem ga pridelala v strahu zanj in v jezi nanj, ker ne zmore drugače, me je opomnil, da se bom izgubila, če ne izstopim iz tega vrtiljaka nihanja med tukaj in tam čez, v katerem sem mu s tem, ko sem capljala za njim sledila.

Kaj te je naučil in kaj misliš, da si ti njega?

Predvsem to, da je vse obratno, kakor zgleda. Zgledal ni zgledno. Tisto, kar pa se je odkrilo v stiku z njim, je bil pa pravi ocean … Neskončno globok in širok … Največ, kar je bilo med nama izmenjave, je bila res velika ljubezen. Mama mi je večkrat rekla, da se od ljubezni ne da (pre)živeti. Takrat me to ni zanimalo. Bila sva resnično povezana, slišal in čutil me je, jaz pa sem slišala in čutila njega kot nikogar do njega in po njem. Na materialnem nivoju res nisva imela kaj pokazati, razen razlik – v letih, v statusu, v videzu. Tisto, kar pa je bilo nevidno, je bilo veliko, največje, kar sem do sedaj izkusila.

Ob meni je dobil to, po čemer je najbolj hrepenel. Bil je končno sprejet tak, kakršen je. Ja, sprejela sem ga z vsemi njegovimi omejitvami, težavami, pomanjkljivostmi. In tudi on mene. Zgleda, da je bilo to tisto, kar sva oba v tistem obdobju najbolj potrebovala. Si vzela in si dala. Verjetno je to povezalo najina na prvi pogled tako zelo različna in nezdružljiva svetova.

Kakšne odvisnosti so ga pestile? Kako je to vplivalo na vaju?

Odvisnost od alkohola je bila primarna. Tudi od heroina, od tablet, benzodiazepinov … V nekem obdobju samo alkohol, nato še heroin, nato tablete, potem vse skupaj … Kar je bilo zame najtežje, je to, da nisem mogla računati nanj. Nisem vedela, v kakšnem stanju bo doma, kakšen bo prišel domov. Pogovori niso bili enaki. Bala se ga nikoli nisem, v njem ni bilo agresije, nikoli mi ni naredil nič žalega, tudi zmerjal me ni. In strah me je bilo, da ga zaradi droge končno izgubim … Ko sva bila par, je enkrat »overdoziral«. Spomnim se, da sem ga našla v zapuščeni hiši vsega modrega. Obrcala in oklofutala sem ga, da je prišel k sebi. In ga dve uri čez celo mesto peš gnala do doma, da je bil ves čas v gibanju. Tako me je bilo strah, da ga izgubim … Moje reševanje njega je pričelo najedati moje zdravje, dobila sem čir na želodcu. Jeseni 2009 sem vedela, da je zadnji čas, da pobegnem in si rešim zdravje, če ne celo življenje.

Kdaj in zakaj sta se razšla?

Jeseni 2009 se je odselil. To sem – po pravici povedano – naredila z zvijačo. Drugače takrat nisem zmogla, znala. Imela sem ga tako zelo rada, on je to vedel. In če bi mu samo rekla, da naj gre, to ne bi bilo dovolj … Rekla sem mu, da ima prijateljica doma težave in da začasno potrebuje namestitev … Da naj gre samo začasno nazaj k staršem. Vedela sem, da se ne bo vrnil. In še vedno se spomnim tistega meglenega novembrskega jutra pred desetimi leti, ko sta s psičko, ki sva jo posvojila, izginila v megli na Dunajski cesti v Ljubljani. Ponoči, ko me ni nihče slišal, sem jokala. Veliko sem jokala. Vedela sem, da mu je težko brez mene, tudi meni je bilo težko brez njega … A z njim bi mi bilo bistveno težje.

Foto: Pixabay

Kje je on sedaj, kje si ti?

On je marca 2015 odšel iz telesa. Za njim je ostala najina psička, ki sem jo isti dan, ko je umrl, peljala k sebi domov. Letos maja je odšla tudi ona. Večer preden je zapustil telo, je rekel svoji mami, da ve, da lahko v miru odide, ker bom jaz poskrbela zanjo in tudi sem. Obljubila sem si, da je ne bom dala evtanazirati … To je od mene pričakoval on in potrudila sem se, da sem to izpolnila.

Kako na vajino ljubezen gledaš sedaj?

Šele letos, ko je umrla tudi psička, sem lahko šele zaprla to poglavje življenja. Do takrat sem do njega čutila dolžnost, da naredim vse, da je najini psički, njegovi igrivi povezavi z življenjem, dobro. Ker bi to želel tudi on. Po njenem odhodu se počutim nekoliko bolj odvezano od njega. Dejstvo je, da je pustil v mojem življenju zelo močan pečat. Ko se spomnim nanj, se spomnim na ljubezen. Ampak ta ljubezen je bila tudi taka ljubezen, ki bi odnesla tudi mene. Zato sem morala čeznjo in se umakniti. Mislim, da je bila to najtežja odločitev do sedaj. To sem morala narediti hitro, nisem mogla čakati, saj je vsak dan več v odnosu zame pomenil več skrbi, bolečine, napetosti, strahu. Mogoče je bila slepa ljubezen. Vsekakor pa vem, da je bila velika, velika ljubezen. Še vedno ga zaznavam. Kdaj ko sem sama, vem, da je tam. In tam občutek, da pazi name, tega občutka se nikakor ne morem otresti.

Iskrena hvala, da si s svetom podelila dragocen biser, ki se sveti zelo drugače in močneje, kot se svetijo biseri sveta.

PUSTITE KOMENTAR