Mongol rally! Kaj? Rally?

143
Foto: Mateja in Uroš

Avtor: Uroš Napotnik

»A v glavi sem imel tri študente, ki so že 70 dni na poti v Azijo.«

Albanski roadtrip je bil več kot uspešen. Kaj kmalu smo se že dogovorili za naslednji dopust proti koncu maja in v začetku junija 2018. Tokratna lokacija je Gruzija.

Še vedno pa sem razmišljal o treh študentih in o njihovi pustolovščini. Na srečo je bila v članku navedena glavna sled. The Adventurists. Kratko brskanje po širnem spletu je pokazalo, da organizirajo veliko dogodkov. Enega od the so se udeležili tudi omenjeni trije študenti. 

Mongol Rally! Kaj? Rally? Ideja mi je bila takojci všeč. Rad potujem, tudi Mateja se je že dodobra navdušila nad vandranjem po svetu. Rad imam rally-je. Če še kdo ne ve, imam rad tudi avtomobile. Zdi se mi, da Mateja v veliki meri deli navdušenje.

Gre za pustolovščino, ki ni tekmovanje.  

Gre za organizirano prireditev, ki ni prav dobro organizirana. Je preprosta ideja, ki se hitro zaplete.  Izbira poti je prepuščena posamezni ekipi. Pomoči s strani organizatorja ni. Avto mora biti z enim kolesom na odpadu. Motor ne sme imeti večje prostornine od 1,2l. Avto mora biti prava kanta. Stara podrtija. Nekaj, česar ne bi privoščili nikomur. 

Poleg tega je potrebno zbrati 1000£ za dobrodelne namene. 

Slikovni in video material udeležencev je zgledalo spektakularno. Prečkanje rek, vožnja po razpadajočih mostovih, neskončne pokrajine in idilični razgledi. Zabava, norčije, reševanje težav in prijateljstva. 

Le vloga organizatorja mi je bila kar malo skrivnostna. Posnamejo zabaven filmček, napišejo zanimiv članek, pošljejo majico in nekaj nalepk. In organizirajo nekaj zabav. Sliši se kar v redu … A za sodelovanje na tem dogodku je potrebno plačati prijavnino. Okoli 650£ le-te. S to informacijo se mi je vloga organizatorja postavila pod še večji vprašaj. Za 650£ lahko kupim veliko majic in natisnem ogromno nalepk. Pa ostane še kar nekaj za zabavo … 

Foto: Mateja in Uroš

Z aktivnejšim razmišljanjem o udeležbi pa so se mi začeli porajati tudi dvomi. Namreč … Sem zaposlen. Tako, z dopustom. Takoj sem se spomnil treh študentov in jim kar malo zavidal, da so si lahko vzeli toliko časa za potovanje. 

Vprašanje je bilo tudi s kom bi šel lahko na pot. Šel bi sam, a veliko lažje bi bilo z vsaj enim dodatnim članom v ekipi. In s to osebo bi moral preživeti veliko časa. V avtomobilu. Kjer bi lahko prišlo do velikih trenj. Poleg tega mora imeti potencialni sopotnik veliko časa, veselja do potovanja in (seveda) denar. 

Denar in proračun. Nikakor nisem mogel oceniti, koliko denarja potrebujem za celotno pot. Tudi brskanje po blogih udeležencev preteklih izdaj niso dali enotnega odgovora. Vsakdo namreč potuje tako, kot je mu ustreza. Nekateri recimo spijo v šotorih, drugi v hotelih. Lahko sicer izračunam koliko me bodo stale vize, prijavnina, varščine, avto in ostala oprema … Kaj pa gorivo? Prenočišča? Hrana? Kako naj vem, koliko denarja potrebujem? 

Poleg tega je potrebno zbrati denar za dobrodelne namene. Tega denarja ne morem nakazati sam. Moram ga pridobiti od drugih posameznikov ali podjetij (poudarek na podjetjih). 

Izziv se mi je zdel velikanski.  Morda celo prevelik. Preveč je neznank, preveč je odrekanja, preveč je podiranja lastnih mej. 

Vseeno sem hitro odprl razdelek »Dopust 2018/2019« v svojih financah, in začelo se je polnjenje proračuna. Dokončne odločitve o udeležbi še ni bilo. Proračun lahko vedno razporedim za druge namene ali za obisk katere od drugih držav. 

Razmišljanje o udeležbi na Mongol Rally-ju je občasno potihnilo. Tudi zaradi prihajajočega roadtripa po Gruziji. 

A v glavi sem imel prelepe pokrajine, slabe in nevarne ceste in neprimeren avto. Pravo pustolovščino. 

3 KOMENTARJI

PUSTITE KOMENTAR