Dr. Špela Režun, direktorica Varstveno delovnega centra Zagorja ob Savi

889
Foto: VDC Zagorje

Avtor: Alenka Gabrovec

»Vsak človek je »zase svet«, od rojstva do smrti. Vsak potuje po svoji življenjski poti. Družba naj bi vsakemu človeku, ne glede na spol, raso, vero, invalidnost, starost ali politično prepričanje dala priložnost za svobodno popotovanje. Priložnost za življenje, v katerem lahko vsak osmisli prehojeno pot od zibelke do groba in dodaja kamenčke v mozaik dobre človeške družbe. Družbene institucije smo ljudje vzpostavili za sistemsko delovanje dobre družbe.« so besede, ki jih je moč brati v spletni predstavitvi Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi. Centra, ki piše neverjetne zgodbe pod taktirko direktorice dr. Špele Režun.

Dr. Špela Režun je zasavska po duši in srcu, in zase pravi, da ima rada Zasavje. Je srečna mati treh odraščajočih deklet, Line, Tite in Mile. Oporo ji nudi ljubeč in razumevajoč partner Robi. Je hči mami Ane, ki ji je privzgojila prijaznost in očeta Janija, ki je žal že pokojen, a ji je z verzi Franceta Prešerna: »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem strahu, upu dal, srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi«, dal popotnico, ki jo spremlja vsak dan. Dr. Špela Režun je ljubiteljica potovanj, različnih kultur, narave, ljudi, gibanja, glasbe, knjig, dela, učenja, dobre hrane, pijače in življenja samega nasploh. Verjame v dobro, da je tudi nemogoče mogoče, če je za jasno postavljenim ciljem tudi trdna volja, delavnost, pošten namen in dober odnos do ljudi, da je vsak človek, ki je prišel na ta svet vreden, da živi dostojno, uresničuje svoje potrebe čim bolj samostojno, kolikor pač zmore. Ko ne zmore, je prav, da družba poskrbi za to. Le takrat lahko po njenem mnenju govorimo o dobri družbi.

Mati čudovitih deklet, ki brez Robija ne bi zmogla vsega. Foto: Špela Režun

Sama pravi, da je po poklicu »doktorirana socialna ekonomistka« (opravljen ima univerzitetni in magistrski študij na ekonomski fakulteti v Ljubljani ter doktorat na socialni gerontologiji). Najprej je svoje delovne izkušnje pridobivala v gospodarstvu, na področju kontrolinga in kakovosti, priprav informacij za vodenje (Kolinska d.d. in Ljubljanske mlekarne d.d.). Potem pa jo je poslovna pot vodila v čisto druge sfere – v zasavskem VDC-juvarstveno delovni centru Zagorje ob Savi. Sprva je mislila, da bo po »preselitvi« iz gospodarstva v javnem sektorju delala le kratek čas, da pomaga pri vzpostavitvi sistema kakovosti in prve bivalne enote za stanovalce v Zasavju. A je na področju socialnega varstva našla smisel dela in tu deluje še danes. Spoznala je, da jo to delo osrečuje, da lahko tu še ogromno naredi in da zavodu njeno znanje in izkušnje pridejo prav pri nadaljnjem razvoju. Od leta 2014 tudi vodi zasavski VDC.

Kdo ali kaj je zasavski VDC?

145 uporabnikov – odraslih duševno in telesno prizadetih oseb oz. oseb z odločbo o nezaposljivosti (program socialna vključenost), vsak delovni dan z veseljem pride v eno izmed dveh dnevnih enot (1 v Zagorju, 1 v Litiji). V VDC hodijo na delo pod posebnimi pogoji in na različne športne, kulturne in izobraževalne, vključujoče aktivnosti za ohranjanje znanja, zmožnosti za čim bolj samostojno in kakovostno življenje. Prav tako poskrbijo za 26 uporabnikov, ki ne more več bivati doma (smrt, bolezen svojcev). Le-ti so svoj dom dobili na treh lokacijah v Zagorju, kjer imajo organizirano bivanje v skupnosti t.i. institucionalno varstvo.

Foto: VDC Zagorje

Za 145 uporabnikov in 27 stanovalcev skrbi 49 redno zaposlenih in 4 javni delavci, čigar temelj je EKIPA – Enotna Kompanija Itak Premaga Ase. Dr. Špela Režun pravi, da je zelo ponosna na »svojo« ekipo.

VDC s širitvijo kapacitet, novimi programi, evropskimi projekti, dobrodelnimi akcijami, »pravimi« zaposlenimi, uspešno kljubuje sistemskim težavam in se pravočasno prilagaja potrebam zasavskih uporabnikov.

Dosežki zasavskega VDC, ki si zaslužijo posebno nagrado

Leta 2014 je VDC zrastel za novo (drugo) enoto za bivanje v Zagorju za 10 stanovalcev. Leto kasneje so podaljšali program socialne vključenosti za uporabnike z odločbo o nezaposljivosti, ki ne sodijo v njihovo osnovno storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. Projekt se naslednje leto izteče, a so se prijavili za izvajanje tudi za naslednjih 5 let in verjamejo, da jim bo uspelo. V letu 2017 so odprli vrata tretje hiše za bivanje v Zagorju za 7 stanovalcev in leta 2018 novo dnevno enoto v Litiji za 24 uporabnikov. Istega leta so s partnerji uspešno pridobili kar 2 evropska projekta – Nasmeh za vse (uporabniki so se naučili masirati, medsebojne pomoči ranljivim skupinam, promocije zdravja) in Novo rojstvo (nastal je ekološkegi muzikl Minka Pločevinka in uporabniki so spoznali pomen ločevanja odpadkov, podobno vsi zasavski vrtci in šole). V letošnjem letu so razvili eko blagovno znamko Prešito – reciklirane torbe, vreče, nahrbtniki, toaletne torbice, denarnice, predpasniki, copati … iz starega jeansa, bombaža in zaves.

Foto: VDC Zagorje

Uporabniki VDC beležijo tudi delovne, športne in kulturne dosežke celo na nacionalnem nivoju. Vsako leto 1. 10.  organizirajo tek in hojo za upanje pod okriljem Europadonna, ki se ga je letos udeležilo preko 1500 udeležencev iz 30 različnih organizacij. Prav tako organizirajo različne sestanke, okrogle mize iz področja sociale, zdravstva, vzgoje in inovativnosti, s ciljem medsebojnega povezovanja Zasavja, za bolj vključujoče, inovativno in nasmejano Zasavje. Sodelujejo pri akciji Manj svečk za manj grobov z limanjem zastavic in prostovoljci, pa tudi na mnogih ostalih humanitarnih, ekoloških dogodkih.

VDC je prav tako vsako leto prejemnik srebrnega, v letu 2016 pa tudi zlatega priznanja za inovativnost Zasavski gospodarski zbornici. Leta 2016 so bili edini iz javnega sektorja na nacionalnem nivoju. So prvi slovenski VDC, ki je pridobil mednarodni certifikat kakovosti E-Qalin, ki ga redno obnavljajo s presojami Bureau Veritasa.

Uspeh je mogoč le ob dobrem vodstvu, ki spoštuje tako zaposlene kot uporabnike

Njihove dosežke bi lahko še naštevali v nedogled. A nič od tega ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli dobro vodstvo in direktorico, ki se za svoje varovance in zaposlene bori s srcem, ter jih ščiti kot levinja svoje mladiče. Vse skozi opozarja na sistemske nepravilnosti, togosti, ki onemogočajo uspešnejše delovanje in pri opozarjanju vztraja. Meni: »Pomembno je, da kot direktor spoštuješ in zaupaš ljudem, jih znaš vzpodbujati – tako zaposlene, kot uporabnike da najdejo moč in dobro v sebi, za svoj in skupni organizacijski boljši danes in jutri. Da verjamejo včasih tudi v »nemogoče«, če si tega res želijo in so za to tudi pripravljeni nekaj narediti sami, če le lahko. Tarnanje in čakanje na boljši jutri ni dovolj. Potrebna je proaktivnost vseh.

Foto: VDC Zagorje

Verjamem, da je zasavski VDC uspešen, ker imamo kljub pomanjkanju državne vizije in strategije na področju našega delovanja, ekipno jasno začrtane strateške usmeritve, ki temeljijo na potrebah uporabnikov, kakovosti, inovativnosti in prepoznavnosti ter našem skupnem motu Vztrajno Do Ciljev. Pomembna je vključenost vseh zaposlenih, kakor tudi uporabnikov in svojcev v postavljanje ciljev, samo delovanje, evalviranje doseženega s predlogi za izboljšave, ki omogočajo naš stalni razvoj.«

Dr. Špela Režun meni, da gradnja na dobrih odnosih, močnemu povezovanju z lokalnim okoljem, stalnem učenju vseh, ogledi dobrih praks doma in v tujini in večni optimizem prinesejo rezultate, ki so v korist tako uporabnikom, zaposlenim kot samemu družbenemu okolju.

Različni lobiji so »ubijali« razvoj  VDC

Zasavski VDC že 5 let javno opozarja na diskriminatorni sistem financiranja. A so v tem času ugotovili le koliko »lobijev, vrtičkov in hinavščine« je na področju socialnega varstva in zdravstva, kjer bi moral biti temelj delovanja človečnost, dostojanstvo, transparentnost, povezovanje in zaupanje.

S 1. 10. 2019 so z vztrajnostjo in zasavsko trmo dosegli, da se je sistem financiranja zdravstva vsaj delno poenotil. Da se upošteva potrebe stanovalcev in je enak sistem za vse, ne glede na to v katerem VDC-ju oz. posebnem socialnem varstvenem zavodu je stanovalec. Posebna zahvala za to gre mag. Klavdija Kobal Štraus iz Ministrstva za zdravje, ki se je pred dvema letoma odzvala na njihova opozorila in prošnje in prišla v pogledati problematiko VDC Zasavje na področju (ne)financiranja zdravstva na teren. Prepogosto se zgodi, da operativa ministrstva sedi v svojih pisarnah in »na daljavo« ocenjuje, analizira, ali so zahteve izvajalcev upravičene ali ne … Aktivnosti mag. Klavdije Kobal Štraus po obisku v zasavskem VDC-ju so to področje začelo hitro izboljševati. Tako so slaba dva meseca nazaj stanovalci VDC Zasavje, ki potrebujejo zdravstvene storitve začeli prejemati 17,35 evrov na oskrbni dan, kar pomeni, da lahko prejemajo zdravstvene storitve, tako kot v ostalih zavodih po Sloveniji.

Prihodnost ne pozna meja, meja je samo nebo

Na področju varstveno dnevnih centrov je kup zadev, ki kar kličejo po spremembah, a so večino časa spregledani. Dr. Špela Režun je eno bitko na poti izboljšav dobila, vsekakor pa »vojna« še ni končana. Izpostavila je nekaj področij, ki jih je nujno potrebno spremeniti in poiskati sistemske rešitve:

  • Ni državnega razvojnega načrta in investicijskega denarja za nove bivalne enote, stanovanjske skupine, oskrbovana oz. prilagojena stanovanja, ki so ključna za deinstitucionalizacijo. Čakajo na konkretizacijo podpornih storitev, ki so zapisane v Zakonu o socialnem vključevanju in bi omogočale večim uporabnikom bivanje doma, tudi po smrti svojcev. Nujno bi bilo potrebno narediti državno vizijo s strateškim razvojnim načrtom delovanja slovenskih VDC-jev in CUDV-jev skupaj s pristojnim(i) ministrstvom(i), z izvajalci, uporabniki, svojci in ostalimi pomembnimi interesnimi skupinami. Narediti sistemski načrt širitve mreže bivalnih enot, stanovanjskih skupin in oskrbovanih, prilagojenih stanovanj po Sloveniji in dogovoriti celovit sistem financiranja, ki ne bo diskriminiral uporabnikov glede na kraj bivanja.
  • Poskrbeti je tudi potrebno za ustrezno pokritost po Sloveniji, obravnavo in vključenost v življenje, delo oz. mrežo za odrasle avtiste, poškodbe glave, ker za vse storitev VDC-ja ni primerna …
  • Sistemsko financiranje potrebnih zdravstvenih storitev za uporabnike dnevnih enot VDC.
  • Da bi se življenje v bivalnih, stanovanjskih skupinah bolj lahko približalo domačemu življenju (DEJANSKA DEINSTITUCIONALIZACIJA) bi morali »omiliti« birokratske predpise, ki so na vseh področjih enakih kot v velikih zavodih, kjer skupaj biva po več 100 stanovalcev.
  • Glede na starajočo se družbo, ki potrebuje vedno več dolgotrajne oskrbe je zaskrbljujoče, da samo višje izobražen kader lahko v zavodih opravlja določene delovne naloge, ki se morajo vsako izmeno opraviti (predvsem na področju zdravstva). Sploh pri enotah bivanja v skupnosti (bivalne, stanovanjske) je to problem, ker je pogosto v službi samo en zaposlen. Pri delu z in za uporabnika je v prvi vrsti pomembno, da je Človek Človeku. Dr. Špela Režun je prepričana, da se z ustreznimi poklicnimi usposabljanji, rednimi tečaji, NPK-ji srednješolskega kadra, kompetentno in strokovno lahko opravlja vsa dnevna, tekoča opravila (kot je to v tujini). Pri nas v Sloveniji pa se ukvarjamo z dvema skrajnostma – na eni strani Zakon o osebni asistenci dovoljuje, da laiki opravljajo tudi veliko zdravstvenih storitev za uporabnika, na drugi strani so zaostrene kompetence pri izvajanju sistemske zdravstvene dejavnosti financirane s strani ZZZS.
  • V javnem sektorju je potrebno preseči »vrtičke«, »osebne interese« in se medsebojno bolje povezati in biti transparenten. Pomembna je boljša povezanost s fakultetami in gospodarstvom.
  • Nujna je sistemska vzpostavitev nagrajevanja uspešnosti, ki izhaja iz konkretnih doseženih ciljev. Obstoječi sistem je destimulativen in vzpodbuja pasivnost javnih uslužbencev.
  • Potrebna je dodatno ozaveščanje okolja o pomenu sprejemanja »drugačnosti« in vključevanja oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju v normalno življenjsko okolje. Problem je, če se kot otrok ne srečaš z drugačnostjo, zato je pomembno, da se tudi v Sloveniji dela na »enem vrtcu, na eni šoli za vse«, a to ne pomeni, da se morajo vsi, ne glede na zmožnosti skupaj učiti po enakem programu, ampak da se skupaj vključujejo in skupaj delujejo na področjih, kjer je to možno. Če od majhnega odraščaš z »drugačnimi«, se jih ne bojiš, znaš z njimi poiskati stik tudi v odrasli dobi in se normalno družiti, brez predsodkov. Vsak od nas je drugačen, in ko se enkrat tega zaveš, veš da nas drugačnost samo bogati in se je ne smemo bati. Moramo pa se učiti spoštovanja, prijaznosti, strpnosti do vseh ljudi. Dostojanstvo vsakega človeka je pomembno.
  • Iskati je potrebno vedno nove možnosti za delo uporabnikov, da uporabniki delajo tisto, kar zmorejo, da ne prihaja do občutka manjvrednosti, slabšanja duševnih bolezni. Škoda je, da se človeku odvzame zmožnost biti aktiven in družbeno koristen samo za to, ker je star ali invalid. Pomembno je, da so uporabniki ustvarjalci lastnega življenja, da jih podpiramo pri odločitvah, ki jih sprejemajo. So odrasli, ki lahko sprejemajo marsikatere odločitve, le pustiti jih moramo in jih pri tem podpreti.
Foto: VDC Zagorje

Delo z ljudmi, ki so uvrščeni v t.i. kategorijo posebnih potreb je kompleksno in zahteva veliko, a hkrati daje veliko. Ciril Kosmač je v Tantadruju zapisal: »Blagor tistim, ki so pametni tako, da jim je vse naše pametno noro«. Glavno vprašanje, ki se tu odpira je, kdo je tisti, ki je tu omejen, mi, ki imamo vse, pa hrepenimo po nečem neznanem, všečnem, ali »oni«, ki jih mi etikiramo kot osebe s posebnimi potrebami, ki znajo ceniti vsak dan in jih osrečuje že nasmeh, topla beseda in objem. A dokler imamo direktorje, kot je dr. Špela Režun bo vsaj v ene VDC celostno poskrbljeno za te drugačne od nas in bo njihov vsak dan prežet s toplino, veseljem in harmonijo.

3 KOMENTARJI

PUSTITE KOMENTAR