Vzemi invalidnost za en dan!

113
Foto: Pixabay

Avtorica: Katja Gantar

Od leta 1992 vsakega 3. decembra obeležujemo mednarodni dan invalidov ter oseb s posebnimi potrebami, ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo razglasila z namenom, da se v najširši skupnosti spodbudi boljše razumevanje problematične tematike, povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidnih oseb in njihovim enakovrednim vključevanjem v družbo.

Mednarodni dan invalidov ter oseb s posebnimi potrebami je vsako leto osredotočen na drugo tematiko, letos je to spodbujanje sodelovanja invalidnih oseb in njihovega vodstva: ukrepanje na področju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030.

Pravica do enakovrednega in enakopravnega vključevanja ter sodelovanja invalidnih oseb v družbi je zapisana v Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov. Slovenija jo je leta 2008 ratificirala ter se s tem zavezala k njenemu uresničevanju. Na podlagi Konvencije je Slovenija pripravila prvi in drugi Akcijski program za invalide 2014–2021, kjer je zapisano, da so invalidi enako pomembna skupina, ki lahko enakovredno prispeva k razvoju družbe, in da njihove zmogljivosti še niso v celoti razvite, saj se v življenju na različnih področjih še vedno srečujejo s premnogimi ovirami.

Nima vsaka invalidna oseba statusa invalida

Invalidna oseba je oseba, ki ima trajna telesno in/ali duševno okvaro, ki je z medicinskim zdravljenjem ali rehabilitacijo ni mogoče odpraviti. Pri nas je invalidnost priznana z odločbo, ki jo izda z zakonom določen organ na podlagi mnenja izvedenskega organa, sicer pa invalidnost definira Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki pravi, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Invalidnost se deli v tri kategorije, s tem da je prva kategorija najtežja – oseba, ki ima status invalida prve stopnje, dela ni zmožna opravljati, medtem ko je oseba, ki je invalidna glede na tretjo stopnjo, delo zmožna opravljati v prilagojenem obsegu, vendar najmanj štiri ure dnevno.

Sicer pa življenje invalidnih oseb na trgu dela ni preveč rožnato, saj država invalidom, ki ne zmorejo več delati, pogosto omogoča le životarjenje pod pragom revščine, med t. i. delovnimi invalidi pa jih namreč več kot tretjina ne more najti dela.

Foto: Pixabay

A vendar za oblaki sveti žarek upanja

V Sloveniji je v začetku letošnjega leta pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida osebam s trajnimi prirojenimi ali pridobljenimi okvarami, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja ter samostojno opravljati večine življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje.

Zakon je med drugim razširil krog invalidov, ki jim po zakonu pripadajo pravice, tako da so – poleg oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter najtežje gibalno oviranih oseb – do pravic od letos dalje upravičene tudi osebe z avtističnimi motnjami, osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro ter gluhoslepe osebe. To v praksi predvsem pomeni pravico do različne vrste denarnih pomoči.

Do kakšne vrste pomoči so invalidne osebe upravičene?

Osebe, ki imajo status invalidnosti so upravičene do:

  • nadomestila za invalidnost, ki je ne glede na premoženjsko stanje upravičenca enako seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka;
  • dodatka za pomoč in postrežbo, če invalidna oseba potrebuje pomoč druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb;
  • vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji v varstveno delovnem centru, ki odraslim invalidnim osebam z lažjo, zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju daje možnost aktivnega vključevanja v družbeno in delovno okolje ter opravljanje koristnega, njihovim zmožnostim primernega dela;
  • pravice do izbire družinskega pomočnika, ki jo lahko uveljavlja polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb;
  • obveznega zdravstvenega zavarovanja,ki se invalidni osebi krije iz državnega proračuna;
  • pravice do osebne asistence, ki je omogočena kot pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih ne more izvajati sam v takem obsegu, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo;
  • pravice do komunikacijskega dodatka, ki se lahko dodeli le gluhi, slepi ali gluhoslepi osebi, ki potrebuje izmed storitev osebne asistence samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu.
Foto: Pixabay

Kaj pa pred 18. letom?

Invalidne osebe lahko status invalidnosti pridobijo šele ob polnoletnosti. Do takrat se jih definira kot otroke oziroma mladostnike s posebnimi potrebami. Poleg rednega šolanja je otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami v Sloveniji na voljo tudi prilagojeno šolanje na osnovnošolski in srednji ravni.

Sicer naj bi se, če je le mogoče, otrok s posebnimi potrebami šolal v rednem šolskem sistemu. Kadar pa so otrokove omejitve takšne, da zaradi njih v rednem izobraževanju v šoli ali vrtcu to ne bi bilo mogoče, se takšnega otroka oziroma mladostnika usmeri v prilagojen ali poseben program, ki ga izvajajo posebne šole. Te so prostorsko in kadrovsko prilagojene za posamezno vrsto primanjkljaja, ovire ali motnje tako, da takšnim otrokom in mladostnikom omogočajo optimalen razvoj in izobraževanje.

Koliko invalidnih oseb je v Sloveniji?

Ker uradnih podatkov o številu invalidov pri nas ni, je težko govoriti o točni številki. Tudi zato, ker vse invalidne osebe zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pridobile statusa invalidnosti. Je pa pa to število ocenjeno na podlagi vpisov v register posameznih kategorij invalidnosti, iz katerega se predvideva, da trenutno živi pri nas okoli 170.000 invalidov. Ta številka zajema delovne, vojaške in vojne invalide, zmerno, težje in težko duševno in najtežje telesno prizadete osebe ter otroke in mladostnike s posebnimi potrebami.

Že življenje zdravih ljudi je polno vsemogočih izzivov, življenje invalidnih oseb pa zna biti glede na vse morebitne prepreke prava herojsko avantura. Prav bi bilo, da imamo vsi – neglede na starost, spol, vero, zdravstveno stanje, socialni status, spolno usmerjenost in še kaj – enako izhodišče ter enakopravno obravnavo ter enake možnosti v družbi. A življenje kljub mnogim sicer odlično spisanim zakonom in predpisom ubira svojo pot in kaže drugačno plat. Tudi na področju obravnave invalidnih oseb.

Pobožne sanje so to, a svet bi bil lepši, če bi se vsak dan samo za trenutek zavedeli svoje minljivosti in dejstva, da na invalidnost nihče ni imun. Morda pa lahko za začetek invalidnim osebam odstopimo še kaj drugega kot le parkirno mesto (s težkim srcem)?

Foto: Pixabay

PUSTITE KOMENTAR