Naprej na vsebino

Med slikarstvom in ribičijo: Portret slikarke Dragice Zupanc

Avtorica: Katja Gantar

Nedavno smo na najbolj žgečkljivem slovenskem sejmu spoznali ljubiteljsko slikarko Dragico Zupanc, žensko posebne sorte, ki je tam razstavljala opus svojih aktov. Z njo smo se pogovarjali o njeni slikarski poti in drugih poteh, na katerih se je načrtno ali slučajno znašla v življenju. Del pogovora z njo objavljamo kot opomnik, da volja do življenja vse premaga, kot opomnik, da za nove podvige ni nikoli prepozno ter da za oblaki sije sonce. Vedno. Tudi v jeseni življenja. Le pokukati je potrebno tja.

Se lahko na kratko predstavite.

Sem Dragica Zupanc, ljubiteljska slikarka. Zadnje leto se je rodil tudi moj psevdonim oziroma podpis Fiši, kar izhaja iz besede fish in pomeni riba. Vse moje življenje je namreč v znamenju rib. Izhajam iz ribiške družine, že moja mama in oče sta bila ribiča. Moja mama je bila prva v Sloveniji in med prvimi v takratni Jugoslaviji kot ženska ribič. Tudi sama sem izredno aktivna v ribištvu že od malih nog. Sicer pa sem tudi rojena v znamenju rib … Zase lahko rečem, da sem čisto drugačna, neobičajna ženska … Moje trenutne življenjske prioritete pa gredo takole: na prvem mestu je moj sin, na drugem ribištvo, na tretjem pa slikarstvo. Vse ostalo pride potem …

Koliko časa se že ukvarjate s slikarstvom?

Slikarstvo me spremlja že vse življenje, a na površje je prišlo približno petnajst let nazaj. Razni dogodki in življenjske situacije so spodbudile potrebo po slikanju, pa tudi del življenja prej za slikanje ni bilo možnosti. Ne finančne, ne časovne. Bolj intenzivno ustvarjam zadnjih pet let, pa še to to najbolj pozimi, ker sem ostale letne čase predana ribolovu.

Kaj je pred petnajstimi leti spodbudilo, da ste obudili svojo skrito strast?

Ključen je bil morda nekoliko nenavaden dogodek, ki mi je slikarstvo spet vrgel na površje … Čeprav nisem vraževerna, bi lahko rekla, da je takrat na delu bila nekakšna višja sila. En dan sem šla v Obija nekaj iskat in slučajno tam zagledala slikarsko stojalo, ki je bilo zame takrat izjemno drago. Pred njim sem obstala kot vkopana in šla težko naprej. Kot da bi se nekaj premaknilo v meni. Ker si ga nisem mogla privoščiti, sem šla vsa nesrečna domov in zanj povedala sinu, ki je imel takrat deset let. Rekel je, naj si ga vseeno kupim, da bova že kako … Živela sva namreč sama. In res sem potem tako naredila. Kupila stojalo in z njim življenju odprla nova vrata …

Kaj je najbolj vplivalo na vaš slikarski konjiček?

Zagotovo trenutek, ko sva s sinom dobila internet. Prej mi slikarsko znanje zaradi dragih slikarskih in risarskih tečajev ni bilo dosegljivo. Z internetom se mi je odprl nov svet, nova znanja in informacije, ki moje ustvarjanje vedno bolj nadgrajujejo. Na začetku sem cele dneve brskala po spletu ter gledala in preučevala različne tehnike, slikarje … Druga stvar, ki je zelo vplivala na razvoj mojega hobija, so življenjske okoliščine. Sedaj v jeseni življenja so se nekatere osnovne materialne stvari uredile in tudi časa imam več.

Kakšna tematika je najbolj tipična za vas in iz kje črpate navdih?

Tematike so zelo različne. Večkrat brskam po spletu in me nekaj navdahne kot strela z jasnega … Sicer rada rišem akte, čeprav jih na nek način nekako ne maram. Z veseljem rišem tudi živali … Zelo rada delam na svetlobnih efektih.

V kakšnih tehnikah največ ustvarjate in kakšne formati so vam najbližje?

Najraje imam večje formate, platna. Na začetku sem se zaljubila v olje na platnu, vendar sem ugotovila, da zaradi kombinacije intenzivnega vonja oljnih barv in majhnega stanovanja, v katerem slikam in živim, to ni dobra ideja. Zato sem prišla na akril, ki združuje mnoge kakovosti oljnih barv, in je sicer zelo praktičen.

Ste aktivni v kakšnem društvu?

Ja. Tudi glede društev se v mojem življenju prepletata ribištvo in slikarstvo. Zelo aktivna sem v Ribiški družini Medvode, Savo namreč obožujem, ter Likovnem društvu preddvorski samorastniki.

Kje ste do sedaj razstavljali?

Zadnjih nekaj let tradicionalno ob novem letu razstavljam v Gostilni pri Majču v Preddvoru, letos poleti smo s Samorastniki imeli tudi skupinsko razstavo v Hotelu Preddvor. Zadnja razstava, ki sem jo imela, je bila razstava aktov na sejmu Eroticland letos konec novembra v Celju.

Imate v bližnji prihodnosti napovedano še kakšno razstavo?

Ta trenutek še ne, vendar sem veselim vsakršnega povabila nanje.

Kje se da dobiti vaše slike? Si jih je mogoče ogledati tudi kje na spletu?

Svoje spletne strani še nimam, vendar si je moja dela mogoče ogledati na Instagramu, kjer me najdete pod imenom Slikarka Fiši, ter na Facebooku, kjer me najdete pod osebnim imenom in priimkom. Tam dobite tudi moj kontakt.  

Foto: Osebni arhiv Dragice Zupanc.

Kako bi na kratko opisali svoje življenje, kaj vas vodi?

Za mano je izredno težko življenje, v katerem sem izgubila vse, kar si človek lahko predstavlja. Sedaj se to stanje umirja in mi daje moči za nove življenjske projekte. Pri tem mi pomagata tudi slikarstvo in ribištvo, ki name delujeta izredno pomirjujoče. Grem novim zmagam na proti. Neglede na vse, sem ženska, ki ne želi izgubljati časa s pritoževanjem nad svojo usodo. Življenje raje Živim!

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice