Znižanje DDV bi koristilo socialno najšibkejšim

Posted on 30. 11. 201630. 11. 2016 by Uredništvo

19. maja letos je Evropska komisija sporočila, da je Slovenija uspešno naslovila presežni javno finančni primanjkljaj, ki se je v letu 2015 znižal pod 3 %. Ob tem je Dušan Mramor, takrat še minister za finance, pohvalil delo vlade Mira Cerarja. Ta naj bi bila s svojim delom v minulih dveh letih zaslužna za gospodarsko okrevanje in nižanje nezaposlenosti, s čimer se je pohvalil tudi sam premier na programski konferenci Stranke modernega centra.

»Pozdravljamo pobudo, da se ponovno uvede 2. januar kot dela prost dan, še prej pa bi morala Vlada RS z znižanjem stopenj DDV nazaj na 8,5 % in 20 % poskrbeti za socialno najšibkejše. Zvišanje DDV je bil sprejet kot začasen ukrep in če so javne finance res tako stabilne, kot pravijo v vladi, naj naprej pomislijo, kako življenje olajšati 100.000 brezposelnim, za katere je žal vsak dan dela prost dan.« je v svojem pozivu dejal predsednik SLS mag. Marko Zidanšek.

Ohranjanje stopnje DDV na 22 in 9,5 odstotka je diskriminatorno do najbolj ranljivih državljanov, ki zaradi revščine živijo na robu socialnega dna. Teh je v Sloveniji že 15 odstotkov. Torej najmanj 300 tisoč razlogov več, da se Slovenija in njeni državljani davčno razbremenimo. Skrajni čas je, da država stori nekaj tudi za svoje državljane, ne le državljani zanjo, zato v SLS zahtevamo znižanje stopnje nazaj na 20 in 8,5 odstotno, so pred časom še zapisali v SLS.

Združene levica je Marca 2016 predlagala znižanje DDV za higienske proizvode za ženske (tampone in vložke), iz trenutnih 22% na 9,5 %.

Gre za nujne proizvode, ki jih ženske potrebujejo vsaj enkrat mesečno, in ne za luksuz. Z nižjo obdavčitvijo bi šele dosegli enakovredno obdavčitev z ostalimi nujnimi izdelki kot so hrana in zdravila ter sorodnimi izdelki kot so obliži, obkladki, plenice, ki so že zdaj obdavčeni po nižji stopnji.

DDV povišala Alenka Bratušek

V Sloveniji DDV plačujemo od 1. julija 1999, stopnji sta bili sprva 19 in 8 odstotni. Prvič se je stopnja dvignila leta 2002 na 20 oz. 8,5 odstotka. Drugo povišanje, na 22 oziroma 9,5 odstotka, se je zgodilo maja 2013, ko je vlada Alenke Bratušek, kljub nasprotovanju socialnih partnerjev, opozicije in celo dela koalicije v paketu protikriznih ukrepov predlagala tudi povišanje stopnje DDV. Učinek paketa naj bi bil 540 milijonov evrov na leto več v državnem proračunu, od tega 250 milijonov zaradi višjega DDV. Ob tem je Ministrstvo za finance RS sporočilo, da se zasebna potrošnja ne bo pretirano zmanjšala, saj bi za povprečno družino povišan DDV pomenil slabih 30 evrov izdatkov na leto več.

Vlada je ob tem tudi napovedala, da povišanje prihodkov proračuna pomeni le tretjino ukrepov, dve tretjini pa bodo predstavljali ukrepi na odhodkovni strani proračuna, ki naj bi bili sprejeti do konca leta 2013. Ti ukrepi, ki bi znižali javno porabo, do danes še niso bili sprejeti.

V letu 2014 je država, tako kot je bilo napovedano, res pobrala skoraj 250 milijonov evrov več z naslova DDV kot v letu 2012, ko so nazadnje celo leto veljale stare stopnje. Vendar to pomeni le 8 odstotkov pobranega davka več, medtem ko se je stopnja povišala za približno 10 odstotkov. Poleg tega je bila potrošnja zasebnega sektorja v letu 2012 zaradi manj ugodnih gospodarskih razmer bistveno nižja kot leta 2014, ko so se stvari že začele obračati na bolje. Dvig stopnje DDV je povzročil višje cene blaga in storitev, kar je povišalo inflacijo. Ti podatki kažejo, da sta se zasebna potrošnja in z njo življenjski standard državljanov zaradi dviga DDV nedvomno zmanjšala. V Španiji so ob dvigu DDV za tri odstotne točke izračunali, da je povprečno družino to stalo 420 evrov na leto. Podobno oceno lahko podamo tudi za Slovenijo – ljudje so bili torej prizadeti več kot desetkrat bolj, kot je napovedovalo ministrstvo.

Pozitivni učinki znižanja DDV

Povprečna najvišja stopnja DDV v Evropski uniji je sicer okrog 20 odstotkov, od naših sosednjih držav ima tako stopnjo Avstrija, ki pa ima nižjo stopnjo pri 10 odstotkih. V Italiji je stopnja 22-odstotna, na Hrvaškem 25, na Madžarskem pa celo najvišja pri 27 odstotkih. Zadnje tri države so stopnjo dvignile v času reševanja finančne krize. Je pa Velika Britanija ob začetku finančne krize šla v nasprotno smer in leta 2008 z namenom spodbujanja potrošnje stopnjo znižala za 2,5 odstotne točke.

Ker je Slovenija majhno odprto gospodarstvo na robu Srednje Evrope, bi nižja stopnja DDV od sosednjih držav zaradi nižjih cen lahko pomenila tudi višji delež potrošnje tujcev pri nas, predvsem v obmejnem pasu ter pri tranzitnem in nakupovalnem turizmu.

Najpomembnejše pa je, da bi znižanje stopnje DDV nazaj na predkrizno raven najbolj ugodno vplivala na socialno najšibkejše prebivalce. Znižan DDV bi namreč pomenil nižje cene blaga in storitev, s čimer bi prebivalci imeli večje razpoložljive dohodke. Visok DDV bolj prizadene revnejše, saj ti večji delež svojega dohodka, če ne kar ves dohodek, porabijo za takojšnjo potrošnjo. Poenostavljeno – za nekoga z mesečno plačo 3.000 evrov tako na mesec 30 evrov večji račun v trgovini pomeni 1 odstotek, medtem ko za nekoga z minimalno plačo to pomeni okrog 5 odstotkov. Velika verjetnost je, da bo nekdo z nižjimi dohodki »dodatni« denar porabil za kakovostnejšo hrano, obleko in obutev ali si preprosto privoščil kakšen izlet ali dan dopusta več. Znižanje stopnje DDV je tako izrazito socialni ukrep.

Kje so ukrepi za znižanje državnega trošenja?

Znižanje DDV bi za državni proračun seveda pomenil določen izpad dohodka, ki ga je treba nadomestiti bodisi z dodatnimi prihodki – davki ali z nižjimi odhodki. Leta 2013 obljubljeni ukrepi, ki bi za skoraj milijardo evrov znižali odhodke države, niso bili nikoli sprejeti. Tako ostaja edini konkretnejši vladni ukrep, ki je pripomogel k manjšemu trošenju države, leta 2012 sprejet Zakon o uravnoteževanju javnih financ (ZUJF). Vse naslednje vlade ukrepe iz tega zakona večinoma ohranjajo, same pa niso izpeljale dodatnih reform, ki bi javno porabo konkretneje omejile.

Pri zmanjšanju trošenja države zato ostaja na razpolago veliko manevrskega prostora. Odpuščanja in nižanja plač javnih uslužbencev ki jih predlagajo nekatere politične stranke niso nujno edina rešitev, saj je drugje še dovolj prostora za racionalizacijo javnega sektorja.