Zdravstvo kot dejavnost ocenjujemo po tem, kako sposobno je realizirati najpomembnejše štiri cilje, ki so: dobra in za vse enaka dostopnost do zdravstvenih storitev, kakovost in varnost za bolnike, stroškovna učinkovitost ter stabilnost financiranja.
Dostopnost do zdravstvenih storitev se slabša, saj se čakalne dobe daljšajo. O kakovosti in varnosti za bolnike v bolnišnicah laiki praktično nimajo informacij. O stroškovni učinkovitosti nima smisla izgubljati besed, saj niti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ne ve, kakšne so realne cene storitev, da o izkoriščenosti opreme in kadra niti ne govorim. Glede stabilnosti financiranja zdravstva imamo posebno stanje, kajti vlada ZZZS ne dovoljuje izgub, zato zavarovalnica ob pomanjkanju denarja zniža cene zdravstvenih storitev in problem prenese na bolnišnice.
Za obvladovanje vseh teh težav je pomembno, da so na ministrstvu in v vodstvih zdravstvenih zavodov ljudje, ki dobro poznajo razmere v zdravstvu. Poznati morajo sistem financiranja, odnose med različnimi ravnmi dejavnosti, interese posameznih deležnikov, pomanjkljivosti, prioritete in nenazadnje razmerja med zaposlenimi. Ocenjujem, da ministrstvo za zdravje z nekaj izjemami trenutno nima ustreznega kadra. Zanašanje na zunanje strokovne sodelavce je nezanesljivo, saj vsa področja zdravstva obvladujejo lobiji, katerih predlogi in celo zahteve so usmerjene v zadovoljevanje njihovih interesov. Tuji strokovnjaki lahko ocenijo le del naše dejavnosti, saj premalo poznajo našo zakonodajo. Tako zaposlenim na ministrstvu ostaja le, da vedno znova delajo analize o vprašanjih, na katera so odgovori že zdavnaj jasni.
Potrebni bi bili le politična volja in odločitev za ukrepe. V Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013 so že zapisani kriteriji za postavitev mreže zdravstvene dejavnosti, med drugim kriteriji, nujni za obstoj posameznih oddelkov v bolnišnicah. Leta 2010 je bila pripravljena mreža za osnovno zdravstvo.
Nič od tega se ne realizira, saj bi bilo treba poseči v interese lokalnih skupnosti, interese zdravnikov in interese posameznih strok. Vendar bi bili ti posegi v dobro bolnikov. Na razdalji 60 km med Ljubljano in Jesenicami na primer ne potrebujemo treh ginekološko porodniških oddelkov. To je neracionalno, saj sta kader in oprema neizkoriščena, in zato zdravniki manj izkušeni in izurjeni. Za varnost bolnikov pa je zelo pomembno, da imamo zdravniki čim več izkušenj z diagnostičnimi posegi in operacijami.
Odločnosti manjka vrsti zadnjih zdravstvenih ministrov. Vlade, tudi sedanja, igrajo na karto všečnosti in se prepotrebnih sprememb v zdravstvu ne lotijo. Ovira so tudi različni pogledi in pristopi k rešitvam znotraj vlad, zato bi se pri koordinaciji med resorji moral bolj angažirati predsednik vlade. Neodgovorno je, da na izjemno zahtevna vodstvena mesta sedanja vlada kadruje ljudi, ki se bodo učili ob delu! Ob tem pa ministri pogosto omenjajo nesposobnost vodstvenega menedžmenta. Odgovornosti ne prevzame nihče, še najmanj politiki, ki jim tega niti ni treba, saj se na vsakih volitvah najdejo novi obrazi, ki začenjajo vse od začetka. Ljudje pa nasedamo! Kdaj bomo prišli v situacijo, ko bo nagrajen nekdo, ki je nekaj naredil, tisti, ki obljubljenega ni naredil, pa izločen?
Zdravstvo kljub vsemu še vedno deluje zadovoljivo, a mu zmanjkuje sape. Trenutna relativno ugodna finančna situacija v bolnišnicah je posledica ukrepa ene od predhodnih vlad, ki je omejila zaposlovanje, kar pa je pripeljalo do velikih obremenitev posebej na področju zdravstvene nege, do nabiranja številnih neplačanih opravljenih delovnih ur zdravnikov, ter iskanja rešitev in improviziranja menedžmenta s pomočjo raznih pogodb.
Ob sedanji skorajda amaterski sestavi ministrstva za zdravje, ni pričakovati, da bi se na MZ izcimilo kaj uporabnega. Sodelovanje z Zdravniško zbornico Slovenije, FIDES – sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in strokovnimi združenji, ki imajo sicer tudi vsa svoje interese, je slabo. Tako se raje dela analize, čas pa prehiti vsakokratne politike ki si operejo roke, za izboljšanje stanja pa se ne stori ničesar. Čas je, da se to spremeni.
prim. Janez Remškar, dr. med., nekdanji direktor Onkološkega inštituta Ljubljana
