Primož Jelševar: Gospodarstvo niso le podjetja, ampak smo vsi delovni ljudje
Večkrat sem bil pred dilemo ob razmišljanju o slovenskem gospodarstvu. So bolj pereči problemi podjetnikov in obrtnikov, ki se v sovražnem okolju borijo z birokratskimi mlini na veter, s togostjo zakonodaje, s pomanjkanjem kadra in davčno preobremenjenostjo? Ali pa gospodarstva kot celote nismo uspeli v polnem teku zagnati zaradi razvrednotenja slovenskega delavca, ki je premalo plačan, mnogokrat izkoriščan, brez pravic in nekdanjega ponosa.
Marxov razredni boj, ki se je v Sloveniji ohranil neverjetnih 70 let, je za razvoj gospodarstva ena najbolj uničujočih dogem, ki jih je komunizem prinesel Sloveniji. Po njem morajo biti delavci in delodajalci v nenehnem boju za svoje pravice. Delavec se bori za svojo plačo, boljše pogoje dela in delavske pravice. Medtem se delodajalec bori za nižje stroške dela, fleksibilnost delovne sile in manjše dajatve.
Kaj pa imata danes skupnega delavec in delodajalec? Oba na svojih plečih nosita breme države in tistih, ki ne delajo. Bodisi ne morejo delati, dela ne dobijo ali pa delati enostavno nočejo. Če postavimo na tehtnico ustvarjeni dobiček slovenskih podjetij in rezerve v državni porabi, lahko ugotovimo, da si delavci s protesti proti delodajalcem ne morejo izboriti bistveno višjih plač. V tem pogledu je nadaljevanje desetletnih vojn, ki izhajajo iz konceptov prejšnjega sistema, nesmiselno in privlečeno za lase ali pa vsaj neoptimalno.
Predpostavke dosedanjih finanšnih ministrov, da če nekje v gospodarstvu znižamo davke, jih moramo drugje zvišati, so zavajajoče in to namenoma. Izključujejo namreč tretjega, najbolj požrešnega deležnika v enačbi – javno porabo. Osnovni problem niso plače v javnem sektorju, ampak da naša država z vsemi svojimi priseski enostavno preveč pobere. Umetno se ustvarja navidezno kaotično stanje razrednih in ideoloških bojev, ki služi kot krinka za plenjenje majhne skupine ljudi, ki oblasti ni nikoli predala iz svojih rok kljub demokratičnim volitvam in večkratnim menjavam vlad. Obseg javne porabe že od leta 2008 raste iz dneva v dan. Nekdo se je skrivaj redil celo v času največje gospodarske krize, ko so podjetja propadala in so mnogi delavci zgubili delo. Preživela so »vitka« podjetja, ki so se znala prilagoditi novemu okolju in »shujšani« delavci, ki so za svoje prenizke plače delali na robu svojih zmožnosti. Priboljški, s katerimi so se skrivaj mastili državni prijatelji, pa so obojim ostali skriti, zaviti v državne skrivnosti pod zaščito varuhov osebnih podatkov.
Plače v Sloveniji so prenizke in delavcem ne omogočajo normalnega življenja. To je posledica nekonkurenčnosti podjetij na globalnih trgih, zaradi katerih mnoga ne morejo ali pa ne upajo izplačati plač. Slovenija si bo opomogla šele z uspešno ekonomijo, v kateri vsakega dobrega delavca čakala dobro plačana služba, noben delavec ne bo imel minimalne plače, delavec, kmet, obrtnik in podjetnik pa bodo cenjeni!
Takšno okolje je potrebno vzpostaviti z nujnimi reformami, s katerimi se odlaša že predolgo. Davčna politika mora postati sistem nagrajevanja uspešnih (poštenih) podjetij in nagrajevanja dobrih delavcev, ne pa progresivnega obdavčevanja do izčrpanosti. Izobraževalni sistem ne sme več ustvarjati poklicev brez prihodnosti, edina skrb zdravstvenega sistema pa mora postati zdravje Slovencev in ne več finančno zdravje zdravstvenih baronov.
Ko bodo reforme izpeljane, ni realno pričakovati, da bodo podjetja takoj dvignila plače. Potrebujemo še bolj fleksibilno zaposlitveno zakonodajo. Ta bo omogočila, da se bo gospodarstvo lažje prilagajalo potrebam na globalnih trgih, zaradi česar se bo zvišala zaposlenost. Prehajanje delavcev med podjetji bo postalo lažje, tako kot je to v razvitih evropskih državah. Od tega bodo največ pridobili prav delavci. Ko je brezposelnost nizka, je namreč konkurenca na trgu dela večja in se plače dvignejo.
Kako je mogoče, da v 25 letih samostojne države nismo dočakali enega samega skupnega nastopa delovnih Slovencev proti plenjenju države? Ko si sindikati in združenja delodajalcev sežejo v roke lahko katerikoli vladi povedo, da z nenehnim višanjem davkov Slovenija ne bo napredovala na lestvicah konkurenčnosti. Dokler se to ne zgodi, ne bo večjih dobičkov, ne bo višjih plač. Ta boj mora biti močnejši kot medsebojna pogajanja o plačah, pravicah in dolžnostih, saj lahko le skupen nastop vseh delovnih ljudi Sloveniji prinese blaginjo. Delavec in delodajalec morata zato skupaj nastopiti proti politiki lažne sociale!
Primož Jelševar, direktor Inštituta dr. Antona Korošca
Powered by Contextual Related Posts
