Naprej na vsebino

V Katoliški Cerkvi se lahko ločiš?

Ločitev zakonske zveze je v zadnjih letih in desetletjih postala že tako razširjena, da lahko z gotovostjo trdimo, da vsak izmed nas pozna koga, ki se je že soočil z ločitvijo, nekateri so v ločitev neposredno vključenih. Ob tematiki se vzporedno soočimo tudi z vprašanjem ali se lahko tisti, ki se je poročil v Katoliški Cerkvi tudi cerkveno loči?

 

Iz nekaterih izkušenj, ki jih pripovedujejo tisti, ki so se civilno ločili, lahko sklepamo, da to ni mogoče. Vendar v Katoliški cerkvi je ločitev možna, a je nujno da ločimo dva pojma: ločitev in ničnost zakonske zveze.

 

Ločitev in ničnost zakonske zveze

Glede sklenitve zakonske zveze je v Zakoniku cerkvenega prava (ZCP): »Trdnega in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga lahko le smrt« (ZCP, kan. 1141).

zakonik
»Trdnega in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga lahko le smrt«

Zadnja beseda navedenega kanona je »smrt«. Kdor je kdaj bil na kakšni poroki je prav gotovo slišal, da je duhovnik izrekel besede: »…dokler vaju smrt ne loči.« Te besede ponujajo prvo možnost ločitve zakona – smrt enega od zakoncev. Kar pomeni, da se po smrti enega od zakoncev, lahko še živeči zakonec ponovno poroči. Pri tem je izključen naklepni umor, ki ga stori eden od zakoncev nad drugim zakoncem, fizično ali moralno: »Kdor zaradi sklenitve zakona z določeno osebo njenega ali svojega sozakonca umori, neveljavno poskuša skleniti ta zakon. Prav tako neveljavno poskušata skleniti medsebojni zakon dva, ki sta fizično ali moralno sodelovala pri umoru sozakonca« (ZCP, kan. 1090).

 

Tu naleteli na izraz »neveljavnost zakona«, kar pomeni, da je tudi ob vseh predpisanih zunanjih dejanjih, ki so obvezni za sklenitev zakonske zveze, v primeru, zaradi nekega iregularnega stanja (npr. umor ali sodelovanje pri njem), kljub temu zakon neveljaven. Čeprav dejansko stanje še ni znano, je na novo sklenjena zakonska zveza neveljavna. V primeru, ko iregularno stanje postane javno znano, se neveljavnost zakona tudi javno razglasi – nova zakonska zveza je dejansko nična.

 

Trden in izvršen zakon

Dve besedi, ki sta ključni pri sklenitvi zakonske zveze sta »trden« in »izvršen« zakon. Trden zakon je tisti, ki je bil sklenjen veljavno tako na zunanjem kot na notranjem področju.

 

Zunanje področje pomeni, da so bili ob sklenitvi zakona prisotni ženin, nevesta, posvečen služabnik (škof, duhovnik ali diakon) in dve priči. Pod zunanje področje spada tudi obvezna zakonska privolitev z besedami: »Jaz, …, sprejmem tebe, … za svojo ženo (moža) in ti obljubim, da ti, bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja«. Pred samim izrekom zakonske privolitve posvečeni služabnik vpraša naslednje: »Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati v nauku Kristusa in Cerkve?« V primeru, da sta na vsa tri vprašanja odgovorila z »da« in, da sta to tudi z srcem sprejela, je zakon trden in s tem veljaven. V primeru, da sta na vsa tri vprašanja odgovorila z »da« pa vsaj eden od njiju ni sprejel vsega tudi s svojim srcem, je zakon neveljaven

08-09-poroka
»Jaz, …, sprejmem tebe, … za svojo ženo (moža) in ti obljubim, da ti, bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil(a) in spoštoval(a) vse dni svojega življenja«

V primeru, da sta ženin in nevesta svobodno in v polni zavesti izrekla zakonsko privolitev, je od trenutka privolitve njun zakon trden, kar pomeni veljaven. Prvi spolni odnos po sklenitvi zakonske zveze pa pomeni, da je zakon tudi izvršen. V tem primeru zakonska zveza postane nerazvezna do smrti enega od zakoncev. V primeru, da zakonca po sklenitvi zakonske zveze nista imela spolnega odnosa, pomeni, da je zakon ostal neizvršen. Takšen zakon pa je mogoče ločiti, kar naredi papež: »Neizvršen zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim zakoncem more razvezati rimski papež, iz upravičenega razloga na prošnjo obeh zakoncev ali pa samo enega, četudi proti volji drugega« (ZCP, kan. 1142).

 

Spolni odnos v Cerkvi je odločilnega pomena pri nerazveznosti zakona do smrti enega od zakoncev. Pri tem je potrebno poudariti, da s cerkvenopravnega vidika ni pomembno ali sta zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze imela spolne odnose, za izvršen zakon je odločilen samo spolni odnos po sklenitvi zakonske zveze.

 

Neveljavno sklenjene zakonske zveze

Potrebno je poudariti, da gre za pri ugotavljanju ničnosti zakonske zveze za to, da se prouči stanje zakoncev v trenutku sklenitve poroke. Dejanja, ki so storjena po poroki, lahko pripomorejo k temu, da so posledica vzrokov, ki so bili prisotni že pred sklenitvijo zakona. Pri ničnosti zakona ne gre za ločitev zakona, ampak za ugotovitev, da zakonska zveza ni bila veljavno sklenjena, kar pomeni, da kljub zunanjim znakom poroke, zakona nikoli ni bilo.

 

»Napaka« v postopku

Za zunanje področje je bistvena zakonska privolitev, ki smo jo navedli že zgoraj. V primeru, da bi posvečeni služabnik, ki je odgovoren za potek poročnega obreda, pozabil ali celo namenoma izpustil del, kjer zakonca z besedami privolitve skleneta zakonsko zvezo, bi bil zakon neveljaven. Pri poročnem obredu se hipotetično lahko izpusti skoraj vse, ne sme pa se izpustiti obveznega besedila zakonske privolitve.

 

Nosečnost

Najbolj razširjen primer neveljavnosti zakona je predhodna nosečnost. Mnogo je primerov, ko se dva poročita zato, ker je prišlo do nosečnosti. Razlogov za poroko je lahko več: vsaj v nedavni preteklosti je bil zelo razširjen pritisk s strani staršev na očeta in mati otroka, češ, da lahko zaradi rojstva otroka zunaj zakona pride do družinske sramote. Prav tako se lahko za poroko zaradi nosečnosti odločijo starši otroka, češ, da ne bi otrok odraščal brez enega od staršev. Ob primeru nosečnosti se je potrebno vprašati ali bi zakonca, ki sta sklenina zakon, ko je bila nevesta noseča, sklenila zakonsko zvezo, tudi, če ne bi prišlo do nosečnosti.

 

Otrok

Razlog za neveljavnosti zakona je tudi otrok, ki je že rojen. Tukaj je podobna zadeva, kot pri nosečnosti, samo da je otrok že rojen. Vprašanje je enako kot pri nosečnosti: ali bi se starša poročila, če otroka ne bi bilo?

locitev

Za veljavnost zakonske zveze je bistvenega pomena poznavanje obstoječih dejstev, ki se tičejo življenja obeh zakoncev pred sklenitvijo zakona. To pomeni, da eden ali oba ne smeta prikrivati stanja, ki bi lahko vplival na sklenitev zakonske zveze. Eden od zakoncev lahko npr. prikriva, da ima v preteklosti že kakšnega otroka, pa je to zamolčal pred sozakoncem, ker se je bal, za zaradi tega ne bi drugi hotel skleniti zakonske zveze.

 

»Zmota« v osebi

Bistvenega pomena so tudi lastnosti zakoncev. Pogosta zamolčana lastnost je alkoholizem. Večkrat se po poroki namreč izkaže, da eden od zakoncev pogosto pije. Ko se začnejo ugotavljati vzroki za takšno stanje, se pogosto ugotovi, da je tisti zakonec pil že pred sklenitvijo zakona, pa je to prikrival v strahu, da drugi ne bi zaradi tega hotel skleniti zakonske zveze.

 

Psihični pritisk

Za prisilno sklenjeno zakonsko zvezo lahko štejemo tudi psihični pritisk. Eden od pritiskov je lahko mnenje koga od zakoncev, da se je potrebno poročiti zaradi preživetja. Pritisk lahko pride tudi od okolice, ki lahko pritiska na koga, češ, še zdaj še nisi poročil. Do sedaj našteti primeri spadajo pod vprašanje »ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno in z vsem srcem odločila, da skleneta zakon?

 

Ljubiti in spoštovati

Pod vprašanje »ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati« spada predhodno zavedanje, da sta ljubezen in spoštovanje osnova za veljavnost zakona. V kolikor eden od zakoncev kmalu po poroki sozakonca zanemarja ali se celo norčuje iz njega, pomeni, da bi bilo potrebno proučiti čas pred poroko v smislu ali sta se res oba zavedala, da je ljubezen in spoštovanje osnovni pogoj za sklenitev in rodovitnost zakonske zveze. Žalitev in poniževanje v zakonu sta dovolj resna razloga o premisleku o veljavnosti zakonske zveze.

 

»Nezrela oseba«

Vzrok, da po poroki pride do poniževanja je lahko tudi končano obdobje zaljubljenosti, posledica katere je nerealno pogled na medsebojni odnos in na življenje. Bistvena napaka, ki jo zakonci storijo je, da sklenejo zakonsko zvezo zgolj na osnovi zaljubljenosti, ki nima veliko zveze z ljubeznijo in spoštovanjem, ampak to prej ali slej mine. Če zakonca, razen zaljubljenosti, nista naredila ničesar za rast v ljubezni in spoštovanju, pomeni, da sta sklenila zakon v t.i. izrednem psihičnem stanju, kar je lahko dovolj za ugotovitev ničnosti zakonske zveze. Prav tako je vzrok za razglasitev ničnosti zakonske zveze psihična nezrelost, ki se ugotovi na podlagi pregleda strokovnjakov za področje človeške psihe.

 

Odločitev za otroka

Pod vprašanje »ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati v nauku Kristusa in Cerkve?« je vključeno brezpogojno sprejetje otrok v zakon in družino.

Za veljavnost zakonske zveze je potrebno, da sta zakonca v trenutku sklenitve zakonske zveze odprta za novo življenje. V primeru, da bi v trenutku sklenitve zakona absolutno izključila vsakršno možnost, da bi imela otroke, bi bil zakon neveljaven. Pri tem je potrebno razlikovati med pari, ki nočejo imeti otrok in tistimi, ki jih ne morejo imeti. Tukaj gre za hoteno vnaprejšnjo izključitev otrok.

 

Postopek za ugotovitev ničnosti zakonske zveze  

Redni postopek za ugotovitev ničnosti zakonske zveze vključuje tožbeni spis, ločitveni list plačana taksa (250 €) in tri priče, ki poznajo razloge, ki bi lahko privedli do ugotovitve ničnosti zakona.

 

Tožbeni spis, na katerem so navedene priče, vloži na cerkveno sodišče eden od zakoncev. V Sloveniji obstajata dve metropolitanski cerkveni sodišči in sicer v Ljubljani in v Mariboru. Od vloge tožbenega spisa enega od zakoncev na cerkveno sodišče, je drugi zakonec tožena stranka. V tožbenem spisu je potrebno navesti bistveni razlog ali več razlogov, ki bi lahko privedli do ugotovitve ničnosti zakona. Razlog se mora nujno nanašati na stanje, ki je bilo v trenutku sklenitve zakonske zveze.

 

Cerkveno sodišče prouči tožbeni spis in na sodišče ločeno pozove oba zakonca in priče, ki dokazujejo ničnost zakona. Ko sodišče pridobi dovolj dokazov, da je zakonska zveza neveljavna, uradno razglasi ničnost zakonske zveze. Od razglasitve dalje velja, da zakon ni nikoli obstajal in, da sta zakonca od takrat naprej prosta vsakršnih medsebojnih zakonskih obveznosti. Razglasitev ničnosti zakona daje obema možnost, da vsak po svoji strani poročita. Pri tem ne gre za ponovno poroko, ampak za prvo poroko, ker je bila predhodna razglašena za nično.

 

Papež Frančišek je pred kratkim izdal cerkveni dokument Gospod, usmiljeni sodnik, kjer daje pri postopku ugotovitve ničnosti zakona večji poudarek župnikom, ki poznajo domnevno nično zakonsko zvezo in škofom, ki lahko v določenih primerih, brez cerkvenega sodišča, ugotovijo, da je zakon neveljavno sklenjen.

 

 

Potrebno je povedati, da je zakonska zveza, ki je sklenjena v Katoliški Cerkvi zakrament, kar pomeni, da je Bog v središču odnosa zakoncev in jima tako v pomoč na njuni življenjski poti. Glede na to, da je zakonska zveza edini zakrament v Cerkvi, ki se sklepa v dvoje, se zato ravno pri zakonu pokažejo prednosti in slabosti sklenitve zakramenta.

 

Pri razmisleku o ločitvah in ugotavljanju ničnosti je potrebno iti nekoliko širše od zgolj zakramentalnosti zakonske zveze. Temelj krščanskega življenja je krst, ki je potrjen z birmo. Zakonska zveza ni zakrament, ki bi bil ločen od ostalih zakramentov, ampak je nadgradnja krstnega in birmanskega poslanstva. Glede na to, koliko število krščenih in birmanih je v Sloveniji, od katerih le manjšina prakticira odnos z Bogom, s tem, ko moli, obiskuje bogoslužje in deluje kot pričevalec Božje navzočnosti v svetu, je sorazmerno s tem potrebno gledati tudi na rodovitno zakramentalnost zakonske zveze. Kdor je namreč krščen in birman ga na zunaj nič ne stane, kdor pa je sklene zakrament zakona, ga lahko to zaznamuje za vse življenje, v kolikor ni ob sklenitvi zakona sprejel Boga v središče zakonske zveze.

locitev
Ločitev je lahko nov začetek.

 

V skladu s tem razmišljanjem ni zato nič neobičajno, če se tudi krščanskim zakoncem dogajajo razpadi zvez. Namesto, da bi vztrajali v nevzdržnem stanju, se naj poslužijo možnosti, da skupaj s strokovnjaki za cerkvenopravno področje ugotovijo ali je njihov zakon veljaven ali neveljaven. Glede na praktične primere zadnjih let, se v večini primeru vlog pokaže, da je bil zakon neveljavno sklenjen.

 

Zato je za tistega, ki je dokazal ničnost zakonske zveze, lahko nadaljevanje življenja bodisi v samskem stanu bodisi v zakonski zvezi priložnost za nov začetek in predvsem za ustvarjalno rodovitnost preostanka življenja.

Amadej Jazbec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice