December je že čas, ko je vse v duhu daril, dobrodelnosti, zbiranju takšnih ali drugačnih prispevkov, med drugim tudi osnovnošolskih bazarjev. Država je lani z uvedbo davčnih blagajn povzročila marsikatero težavo osnovnim šolam in zadevo podkrepila še z inšpekcijami. Posledično se je veliko šol odločilo, da bazarjev ne bo več organizirala.
Bazar je namenjen zbiranju denarja za šolske sklade
Izdela izdelkov, tehnični dan, ki je namenjen za izdelavo le teh, samo vzdušje bazarja, prva možnost, da otrok proda nekaj, kar je izdelal sam, so momenti, ki ga obogatijo z življenjsko izkušnjo. Zanj je to poseben dogodek. Čeprav je v ozadju izvedbe takšnega dogodka ogromno dela učiteljev, od same logistične izvedbe, izdelave vabil, priprave programov, dokončne izdelave izdelkov, iskanje sponzorskih sredstev, priprava vezane knjige računov, okraševanje…je delo in trud na koncu poplačan.
Ves trud, čas in dobra volja, ki so potrebni za izvedbo takšnega dogodka, so namenjeni za zbiranje denarja v šolski sklad. Šolski sklad je po 135. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št 81/2006 in 102/2007 ) namenjen financiranju dejavnosti, ki niso sestavina izobraževalnega programa, oziroma se ne financirajo iz javnih sredstev, nakupu nadstandardne opreme, zviševanju standarda pouka in podobno. Vendar je žal v zadnjem času le ta namenjen tudi pomoči socialno ogroženim družinam, sofinanciranju kosil, šol v naravi, izletov…dejavnostim, ki veljajo za nadstandardne, a so za marsikaterega otroka edina radost, ki jo v letu doživi
Država hoče vedeti za vsak cent, a sama ne prispeva nič
V lanskem letu je velika zmeda nastala zaradi Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki je za vsako gotovinsko poslovanje, med te je štel tudi denar zbran na šolskem bazarju, zahteval davčne blagajne. Za šole bi to pomenilo dodatni strošek, ki ni ravno majhen. Veliko šol se je zato odpovedalo šolskim bazarjem.
Od letos junija in dopolnitvijo Zakona je bila težava davčnih blagajn navidezno rešena, saj za šolske bazarje davčne blagajne niso več obvezne. Vendar šola ne sme prodajati izdelkov, lahko le zbira prostovoljne prispevke, ki ne smejo presegati 5.000 €. Na izdelke ne smejo napisati, da so to izdelki učencev šole, ker je to reklama, ki sodi v trgovine in ne na dobrodelne dogodke s prostovoljnimi prispevki. Silijo jih v to, da učenci operirajo z denarjem na stojnicah, torej šole otrokom prepuščajo škatlice z denarjem, v katere starši dajejo prostovoljne prispevke, kar je za marsikoga neprimerno in nepotrebno. Država želi vedeti za vsak cent, ki je neobdavčen in omejuje delovanje šolskega sklada v smislu socialnih pomoči, ker bi bilo potrebno prejemnike obdavčiti.
Bazar je eden izmed večjih prilivov v šolski sklad in razumljivo je, da je potreben natančen pregled nad finančnim poslovanjem šole in dogajanjem na bazarju, a prostovoljni prispevki ne bi smeli biti sporni in predmet spotike, še posebej, če so namenjeni tistim, ki so potrebni pomoči, za obogatitev vsebin, ki jih šola lahko ponudi. Šola jih lahko ukine, a naj potemtakem primakne država več sredstev, da bomo šole lahko otrokom nudile vse, kar jim morajo in kar jim želijo oziroma kar si konec koncev otroci tudi zaslužijo in je njihova moralna dolžnost, da jim to omogoči.
Bazar je ideja, ki se je dobro prijela in dobro funkcionira. Je pa dejstvo, da šolam pri tem mečejo polena pod noge, jih omejujejo pri delovanju, čeprav takšen dogodek ni nekaj, kar bi naj šola organizirala in si delala težav s tem. Ni njihova dolžnost, da skrbijo za polnitev šolskih skladov, se ukvarjajo z nepotrebno birokracijo in svoj prosti čas vlagajo v nekaj, za kar se morejo kasneje zagovarjati, navsezadnje so le vzgojno – izobraževalni zavod. Organizacija bazarjev, ki vzame ogromno časa, birokratskih zapletov, usklajevanj…je dobra volja šole, dogodek, ki polepša marsikateremu otroku december, ter posledično zaradi zbranega denarja šolsko leto. Država bi morala stopiti korak bližje šolam, ne pa da jih omejuje in jih postavlja v položaj, da razmišljajo o opustitvi bazarjev.
Alenka Gabrovec
Država kompenzira svojo nesposobnost tako, da jemlje ljudem.
A se je kdo vprašal, četa denar gre res za tiste, ki so potrebni pomoči? Če ni nadzora nad denarjem, le ta lahko hitro postane “črni fond” posameznikov v šolah.