Potrošniška mrzlica nam je ukradla božič

Mesta so okrašena, ljudje nakupujejo še zadnja darila, delajo sezname za božično pojedino, plane za obiske, oglede lučk, jaslic in sorodnikov. Na vsakem koraku nas pozdravlja mož v rdeči obleki z jelenčki. V ljudeh veselje, toplina in tudi stiska. Kljub temu, da se govori o revščini so trgovine polne, vozički napolnjeni…ampak, ali je res bistvo božiča, da se postavi smrečica/ jelka, darila pod njo, ob strani se postavijo jasli, naredi večerja in se gre k polnočnicami? Kaj dejansko je bistvo božiča?

Že v 4. stoletju je bil 25. december praznik

Sredi četrtega stoletja je, na predlog rimskega cesarja Konstantina, papež Julij I. določil 25. december za praznik rojstva Jezusa Kristusa za ves krščanski svet. Ta datum je Cerkev izbrala zato, ker je bil to do takrat poganski praznik sonca, dan ko se dnevi začnejo daljšati. Simbolno to pomeni, da prihaja na svet luč, ki bo premagala temo. V simbolnem pomenu prinaša zimski sončni obrat zmago dobrega nad zlim. Za kristjane je ta luč Jezus Kristus, ki prinaša za ves svet upanje, ki ga je dokončno uresničil na križu, ko je s svojo smrtjo premagal zlo in z vstajenjem prenesel vsemu človeštvu večno življenje.

Leta 1582 je papež Gregor XIII. uvedel spremembo koledarja, ki pa ga niso sprejele nekatere vzhodne Cerkve, zato te praznujejo božič še danes 7. januarja (npr. Srbija in Rusija). Ne glede na različne datume praznovanja, ostaja vsebina praznika ista: obhajanje spomina rojstva Jezusa Kristusa. Se pa postavlja vprašanje ali je božič zares božič v zgornjem pomenu ali pa je postal božič samo še etiketa, ki ga uporabljajo trgovci za polnjenje svojega proračuna?

Izvor in vloga »dobrih mož«

V tesni povezavi z božičnim praznikom so se skozi zgodovino pojavili t.i. trije dobri možje, ki so, vsaj zadnjih desetletjih, postali podaljšana roka trgovcev. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz so tiste ikone, po katerih trgovci prihajajo na svoj račun praktično ves mesec december, potrošniki pa so se vdali v usodo, da je ravno zaradi njih potrebno na veliko kupovati darila, ne glede na to ali jih kdo v resnici rabi ali ne. Nakupovalna mrzlica veselega decembra je zaradi »dobrih mož«  popolnoma zasenčila vsebino božičnega praznika, ki pomeni praznovanje zaradi prihoda Božjega Sina na svet.

Zaradi materializacije božiča je Jezus Kristus, podobno kot pred 2000 leti, ko je dobil prostor za rojstvo v hlevu na obrobju Betlehema, zopet postavljen na obrobje človeških src. Ob vsem tem se sprašujemo od kdaj pravzaprav prihajajo »dobri možje« med nas, saj v začetku praznovanja božiča, v četrtem stoletju, niso imeli pri tem nikakršne zveze?

Z božičem lahko povezujemo samo Miklavža

Edini, za katerega lahko govorimo, da sodi v sklop priprave na božič je Miklavž. Zanj lahko tudi z gotovostjo trdimo, da je nesporna zgodovinska osebnost. Slovensko ime Miklavž je v tujih jezikih bolj znan kot Nikolaj. Živel je na prehodu iz tretjega v četrto stoletje, doma je bil iz Mire v današnji Turčiji, umrl naj bi 6. decembra 343. Skozi zgodovino, zlasti od 11. stoletja dalje, so se med ljudmi vse bolj razvijale legende o njegovi čudodelnosti in dobroti za časa njegovega življenja. Najbolj znana legenda, ki je bila povod za obdarovanje ob njegovem godu je, da naj bi sv. Nikolaj trem hčeram revnega očeta ponoči skozi okno dal tri kepe zlata za doto in jim s tem zagotovil srečno prihodnost.

Zaradi pričakovanja največjega daru za človeštvo, Božjega Sina, so ljudje v zvezi s tem začeli na simbolni ravni obdarovati svoje najbližje, predvsem so bili tega deležni otroci. Potrebno je vedeti, da je bil včasih način življenja »iz rok v usta«, tako da je bil kakšen priboljšek v obliki majhnega daru že pravo praznovanje

Prvo zgodovinsko izpričano miklavževanje na Slovenskem, kakršnega poznamo še danes, je iz leta1839. Seveda je tu govora samo v obliki miklavževanja, kot so procesije in obdarovanja po domovih v noči iz 5. na 6. december. Ko pa govorimo o količini in vsebini daril, je bila zadeva bolj na simbolni ravni, saj so bili otroci obdarovani v glavnem z jabolkami, orehi in figami, česar so bili zaradi vsakodnevnega pomanjkanja zelo veseli.

Prihod Božička in Dedna Mraza

Leta 1931 se je Miklavžu pridružil Božiček, ko je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca-Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Obleka je zanj kmalu postala svetovni standard in hkrati neplačana reklama za Coca-Colo. Božiček pa po domovih nosi darila v noči iz 24. na 25. december.

Tretji »dobri mož«, Dedek mraz je bil protiutež zahodnemu božičku. V Sovjetski zvezi, kjer je pod komunistično oblastjo, bilo prepovedano omenjati vse, kar je v zvezi z božičem, so v tridesetih letih prejšnjega stoletja, proizvedli Dedka Mraza, ki obdaruje v noči iz 31. decembra na 1. januar. Ker smo imeli komunistično vladavino tudi na naših tleh, je bil v letih po drugi svetovni vojni, edini »uradni dobri mož« Dedek Mraz. V družinskem krogu so bila aktualna tudi Miklavževa in Božičkova obdarovanja, vendar s strani uradne oblasti nista bila zaželena.

V obdobju komunistične vladavine je bil sicer božič prepovedano javno praznovati, vendar so ga tisti, ki so ga praznovali, praznovali s srcem. Glede na to, da je bil božič delovni dan, so kljub temu mnogi žrtvovali noč in obiskali polnočnico ter kljub prebedeni noči ali delu noči šli zjutraj bodisi v službo bodisi v šolo. Ravno zaradi žrtve, ki je bila potrebna za pravo praznovanje, so ljudje bolj cenili božični praznik in konec koncev bolj čutili z Detetom v jaslicah, ker je tudi on prišel na svet v nezavidljivih razmerah »hlevske idile«.

Demokracija odpre vrata potrošništvu

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila odpravljena enopartijska vladavina in je bil namesto tega vzpostavljen demokratični sistem, so se na široko odprla vrata vsem trem »dobrim možem«, kar v praksi pomeni, da je božič vse bolj postajal etiketa pod katero se je spretno prikradla materialistična vsebina. Predvsem Božiček je s pomočjo Dedka Mraza na stežaj odprl vrata potrošniškemu načinu praznovanja

Po tradiciji je Miklavževo obdarovanje bolj usmerjeno v sladkarije, medtem ko sta Božiček in Dedek Mraz v glavnem obložena s praktičnimi darili. Ob tem je potrebno povedati, da ni težava v obdarovanju, saj je njegov smisel v tem, da iz ljubezni do nekoga, samemu sebi odtrgamo »od ust« določene zadeve in jih podarimo nekomu, ki nam je drag pri srcu. Pri tem je potrebno opozoriti, da ni pomembna vsebina in količina darila, ampak je pomembno srce tako pri darovalcu, kot pri obdarovancu.

Da je zadeva šla v skrajnost lahko ponazorimo s primerom, ki ga je podal radijski voditelj na slovenskem komercialnem radiu. Ko je bral primere pisem, ki so jih otroci pisali trem »dobrim možem«, je navedel eno pismo, ki se glasi takole: »Dragi Božiček, letos nisem pisal Miklavžu, ker on nosi samo sladkarije, ki jih itak dobim dovolj skozi vse leto. Pišem pa tebi zato, da mi prineseš bankomat.«

Ob takšnih pismih in raznih željah tako otrok kot odraslih, lahko pridemo do zaključka, da je vsebina božičnega praznika skoraj v celoti izginila. Izjema so redki posamezniki ali v najboljšem primeru posamezne skupinice ljudi, ki niso nasedli logiki potrošništva in še naprej praznujejo v skladu s pravo vsebino praznika.

Kar ni uspelo oblastnikom v preteklosti, je danes uspelo tistim, ki postavljajo kapital v središče človekovega življenja. Božič je sicer dela prost dan, lahko postavljamo božična drevesa in jaslice, prav tako lahko obiskujemo praznična bogoslužja, vendar so vsa zunanja znamenja božičnega praznovanja ostala zgolj zunanjost povsem drugačne vsebine, ki je v uživanju v raznovrstnih užitkih, ki temeljijo na materialnih sredstvih.

Tehnološka razvitost ni povezana z življenjsko modrostjo

Kljub navidezni visoki človekovi razvitosti se zdi, da je človek tehnološke dobe pozabil, da ni njegovo bistvo zgolj telesno preživetje, ampak gre za kvaliteto bivanja, ki pa ga lahko prinese zgolj izpolnjeno bivanje v duhovni sferi. Že stari Grki so ugotovili, da je za človeka najpomembnejša izpolnjena duhovna dimenzija, kar je pogoj, da sta lahko izpolnjena tudi psihična in telesna dimenzija. Človek tehnološke dobe pa je postavil na prvo mesto telesno zadovoljitev in živi v iluziji, da ga lahko hlastanje za materialnimi dobrinami zadovolji. Dokaz za to lahko vidimo na vsakem koraku, ko vidimo, da so ljudje, ki živijo v najboljših hišah in se vozijo z najboljšimi avtomobili, najbolj čemernih obrazov iz katerih je kljub materialni zasičenosti zaznati strah pred prihodnostjo in posledično tudi smrtjo. Po drugi strani pa lahko vidimo, da so najbolj veseli ljudje tisti, ki nimajo skoraj ničesar, znajo pa se veseliti vsakega trenutka življenja, ki ga jemljejo kot dar od zgoraj.

Božičkova nevarnost

V tem razmišljanju smo na kratko pregledali smisel božičnega praznika in izvor »dobrih mož«, ki so z njim povezani. Lahko zaključimo, da je od vseh treh najbolj nevaren Božiček, ki je v sklopu božičnega praznika popolnoma prevzel Jezusovo mesto. Če pozorno gledamo filme, kjer je v središču Božiček, redko kje naletimo, da bi sploh omenjali Jezusa, prav tako ni nikjer omenjen v Božičkovih sprevodih.

»Veseli december«, kjer v sprevodu »treh dobrih mož« prevladuje Božiček sporoča, da je Jezus Kristus postavljen na rob družbe, kjer ne uživa nobenega zanimanja od tistih, ki jim je božič pretveza za polnjenje bodisi denarnic bodisi trebuhov. Pri tem pa je najbolj tragično, da so med njimi mnogi, ki imajo na zunaj lepo okrašena božična drevesa, najimenitnejše jaslice, prav tako obiskujejo celo praznična bogoslužja v cerkvi. Kljub številnim množicam, ki dajejo zunanji videz krščanske vernosti, je v njihovi notranjosti povsem drugače: Bog je postavljen v zadnji kotiček in s tem na obrobje srca.

Ob robu božiča lahko razmišljamo tudi o ostalih praznikih, ki so razvrščeni skozi vse leto. Posebej lahko imamo v mislih veliko noč. Tako kot božič je tudi velika noč postala v glavnem še eden izmed razlogov za vzpon materializma. Glede na to, da sta velika noč in božič najpomembnejša krščanska praznika, se lahko vprašamo ali je res krščanstvo, kjer je v središču Jezus Kristus, še sploh prisotno na slovenskih tleh ali pa ga je že nadomestil kapital in je ostalo samo še razlog za telesne užitke.

Upanje za prihodnost

Glede na obstoječe nezavidljivo stanje, kljub vsem navedenim dejstvom ne smemo obupati. V vsaki družbi so vedno našli posamezniki in določene skupine, ki so znali razmišljati z lastno glavo in se niso pustili vpeti v kolesje množičnega mišljenja. Takšni ljudje so prisotni tudi v družbi za katero se zdi, da nima več ničesar prinesti današnjemu svetu. Zato tisti, ki pozna vsebino krščanskih praznikov, lahko vsebino tudi živi in jo prenaša na prihodnje rodove. Pomembno je trdno stati za lastnim prepričanjem in hkrati z veselim srcem to izpričevati. Kljub temu da je v manjšini je lahko kristjan tista sol in luč, ki prinaša življenje v današnji svet in v svet, ki je pripravljen našim zanamcem.

Amadej Jazbec