Včasih je potrebna le sekunda nepazljivosti, junaškega vedenja, ali precenjevanje lastnih sposobnosti in življenje posameznika je zaradi enega želenega veličastnega poka spremenjeno za vedno. V zadnjem tednu je javnost šokirala novica o nesreči 14 letnika zaradi pirotehničnega telesa, ki bo zaradi spleta okoliščin ostal invalid za vedno. Ponovno je stekla debata o tem, kako nevarni so pirotehnični izdelki in kako slab zakon imamo. Vprašanje, ki je tu na mestu je, ali bi strožji zakon res omejil vse te nesreče, ki jih je iz leta let več?
Trenutne omejitve so…
Za pirotehnični izdelek se šteje vsak izdelek, ki vsebuje eksplozivne snovi, pirotehnične snovi ali eksplozivno mešanico snovi, ki proizvajajo toploto, svetlobo, zvok, plin ali kombinacijo takih učinkov, ki so posledice eksotermnih kemičnih reakcij. Moč jih je dobiti tako v pooblaščenih podajalnih, kot žal tudi na črnem trgu, ki v teh dneh močno cveti.
Sama prodaja in uporaba le teh je dovoljena vse leto, razen izdelkov, katerih glavni učinek je pok. V 35. členu Zakona o eksplozivnih in pirotehničnih izdelkih (ZEPI) so pirotehnični izdelki, glede na vrsto uporabe, namen, raven varnosti in raven hrupa, razvrščeni:
Ognjemetni izdelki:
Ognjemetni izdelki:- kategorija F1: ognjemetni izdelki, ki predstavljajo zelo majhno nevarnost, povzročajo zanemarljivo raven hrupa in so namenjeni uporabi v strnjenih naseljih, vključno z ognjemetnimi izdelki, ki so namenjeni uporabi v stanovanjskih zgradbah in drugih zaprtih prostorih;
- kategorija F2: ognjemetni izdelki, ki predstavljajo majhno nevarnost in povzročajo nizko raven hrupa ter so namenjeni uporabi na omejenih območjih na prostem;
- kategorija F3: ognjemetni izdelki, ki predstavljajo srednje veliko nevarnost in so namenjeni uporabi na prostem, na velikih odprtih območjih in katerih raven hrupa ni škodljiva za zdravje ljudi;
- kategorija F4: ognjemetni izdelki, ki predstavljajo veliko nevarnost in so namenjeni za uporabo le strokovno usposobljenim osebam (splošno znani kot »ognjemetni izdelki za poklicno uporabo«) in katerih raven hrupa ni škodljiva za zdravje ljudi.
- Pirotehnični izdelki za odrska prizorišča:
- kategorija T1: pirotehnični izdelki za uporabo na odru, ki predstavljajo majhno nevarnost;
- kategorija T2: pirotehnični izdelki za uporabo na odru, ki so namenjeni za uporabo samo osebam s strokovnim znanjem.
- Drugi pirotehnični izdelki:
- kategorija P1: pirotehnični izdelki, ki predstavljajo majhno nevarnost, razen ognjemetnih izdelkov in pirotehničnih izdelkov za odrska prizorišča;
- kategorija P2: pirotehnični izdelki, s katerimi lahko ravnajo ali jih uporabljajo samo osebe s strokovnim znanjem, razen ognjemetnih izdelkov in pirotehničnih izdelkov za odrska prizorišča.
Prodaja izdelkov P1 je dovoljena le v času od 19. do 31. decembra, uporaba pa le v času od 26. decembra do 2. januarja. Izdelki F2 in F3 so v Republiki Sloveniji STROGO PREPOVEDANI, tako prodaja, kot posest in uporaba le teh.
Pirotehnične izdelke sme v prvi vrsti uporabljati le strokovno usposobljena oseba, ker temu ni vedno tako, je zaradi nevarnosti uporabe nakup le teh določen s starostjo fizične osebe, ki kupuje. Mladostniku do 14 let ni dovoljen nakup izdelkov F1, do 16 let F2 in do 18 let F3, P1 in T1.
Pirotehnične izdelke je prepovedano uporabljati v strnjenih stanovanjskih naseljih, v zgradbah in vseh zaprtih prostorih, v bližini bolnišnic in zdravstvenih domovih, v prevoznih sredstvih za potniški promet, na javnih prireditvah, v šoli in njeni okolici, v okolici domov za ostarele, v okolici, kjer se nahajajo živali.
Nekoč in danes.
Alarmantno je dejstvo, da je iz leta v leto vse več nesreč mladostnikov. Težko bi rekli, da je glavni razlog zgolj in samo v slabi zakonodaji, pri kateri v uči že bode sam podatek, da so izdelki F2 in F3 strogo prepovedani, a zakon določa starostno mejo nakupa. ZEPI je bil sprejet šele leta 2008 in pred tem so se pirotehnični izdelki tudi uporabljali. V večini so jih ljudje kupovali v Avstriji in Italiji, otrokom jih predajali z zelo natančnimi navodili, kako lahko kakšen izdelek uporabljajo.
Dandanes, žal pod vplivom možnosti spletnega raziskovanja, navodila niso več jasna in so zgolj besede, stavki, ki so sami sebi namen. Mladi med seboj tekmujejo kdo bo uspel ustvariti večjo, močnejšo in drugačno eksplozijo. Svojega raziskovanja se lotijo brez premisleka, bolj v luči izziva in šokiranja vrstnikov.
Opozorilo odgovornih je zgolj poziv k pogovoru o tej temah, a žal otroci v mnogih primerih slišijo o nevarnosti v šoli, od nekoga, ki mu že skozi celo leto »teži« o premnogih nevarnostih (droga, alkohol, tobak, spolnost…).
Krivi so starši!
Največja odgovornost leži na starših. Oni so tisti, ki bi morali imeti nadzor nad vedenjem svojih otrok. A se vse prevečkrat zgodi, da so ravni starši tisti, ki otroka vpeljejo v svet pirotehnike, ga celo nadgrajujejo s pirotehničnimi izdelki. Ko pride do nesreče pogovor steče vedno v smeri slabih zakonov, redko ali bolje rečeno nikoli v smeri odgovornosti staršev.
Res je, da na črnem trgu nihče ne sprašuje po letih, a otrok nekje mora dobiti denar. Čeprav ima žepnino, štipendijo…je starš tisti, ki more vedeti, za kaj otrok ta denar porabi. Izgovor, da so to kupili prijatelji in se je zgodilo, kar se je, odpira vprašanje, ali starši sploh vedo s kom se otrok druži. In potem počasi zmanjka možnosti, da starš za otrokovo vedenje ni vedel. Sicer je potrebno upoštevati majhen procent možnosti, a je šlo res za splet nesrečnih dogodkov.
Živimo v času, kjer je tempo vse bolj nemogoče in kljub navideznih ugodnostih trpijo odnosi. Starši so vse bolj bankomati in vse manj učitelji življenjskih naukov. Otroci so prepuščeni sami sebi, internetu in domišljiji, ki odpira vrata v čaroben svet. Res je, da se zdi, da imajo otroci vse več pravic in starši vse manj možnosti za uspešno vzgojo, a je le to postal izgovor za to, da se otrokom pusti vse.
Veliko manj nesreč bi bilo, če bi se starše sankcioniralo in v primeru, ko so odkriti pirotehnični izdelki pri otroci, mladostnikih, bi starši bili tisti, ki bi jih čakala kazen, ne da se v večini primerih zadeva zaključi pri odvzemu izdelkov, ker mladoletnih otrok policija ne more kazensko ovaditi. Starši imajo v najboljšem primeru nekaj razgovorov s policisti in kakšen »zagovor« na lokalnem Centru za socialno delo. Kar zaleže za kakšno leto in potem se zadeva v večini ponovi.
Vsaka pirotehnična nesreča, ki poškoduje osebo, ali je to otroka, ali odrasla oseba, vpije po tem, da je trenutna zakonodaja slaba, tako na področju eksplozivnih in pirotehničnih
izdelkov, kot na področju kazenskega zakonika in seveda tudi na področju družinskega zakonika. Ne moremo mimo dejstva, da na tem področju že več let ni nobenih zakonodajnih sprememb. Ob tem se samo po sebi postavlja vprašanje kdo vpliva na politične odločevalce da ohranjajo “status quo”? So celo najglasnejši zagovorniki otrok hinavsko podlegli lobijem, ki dobiček od prodaje pirotehničnih sredstev postavljajo pred življenje in zdravje otrok?
Za omejitev takšnih nesreč bo potrebno veliko več kot samo opozarjati v dnevih, ko je po običaju, da se uporaba pirotehničnih izdelkov poveča, o nesrečah, o tem kaj zakon opozarja in poziv k pogovoru staršev z otroci.
Alenka Gabrovec
