Zakaj bi delali?

Ponedeljek, nov delovni dan…razen mrazu, ponekod malo neugodnih cestnih razmer, je vse v mejah normale in pred večino nov delovni teden. Marsikdo se je zjutraj le s težavo vstal, pa ne od prekrokane noči, ampak zaradi tesnobnega občutka, ker mora ponovno v službo, kjer bo delodajalec izvajal nad njim mobing, na plačilni dan bo v zraku negotovost, ali zasluženo plačilo bo in če, kakšno. Za povrh mora biti vesel, da sploh ima službo. Na drugi strani se marsikdo zjutraj vstane tam nekje ob 9 uri, najprej poklical že ne vem katerega prijatelja, da gresta na kavo, ker otroci so tako in tako šli sami v šolo.  V zavesti bo sicer vprašanje, zakaj nima službe, a se kaj kmalu postavi vprašanje, zakaj pa?

POVPREČNA plača  v Sloveniji 1.019,85 €

Povprečna plača v Sloveniji v lanskem letu je znašala 1.019,85 € neto. Minimalna plača, ki bi jo posameznik moral dobiti je znašala 790,73 €. Papir prenese vse in statistika je le statistka, realnost pa bistveno drugačna.

Redno zaposleni dobi  tudi le ca. 480 € plače

Mogoče je res minimalna plača določena, a je vse preveč primerov, kjer oseba, ki je redno zaposlena, ima 30 + delovne dobe, V. stopnjo izobrazbe, brez močnih vez in poznanstev, dobile le ca. 480 €, vključno z vsemi nagradami, potnimi stroški in dodatki.

In če predpostavljamo, da gre to za enostarševsko osebo, ki ima 1 otroka, potem še k temu prišteje preživnina, recimo, da vzamemo Slovensko povprečje 132,33 € (pustimo to, da so zneski od 70 € do vrtoglavih 450€ +, ter da ni nujno, da je sploh plačana, a v dohodek se vseeno šteje) in otroški dodatek  v višini 74,48 €, ker na »tako velike« dohodke spada v 3. dohodkovni razred. Torej dobi vse skupaj nekje 686,81 €. Od tega mora plačati otroku malico in kosilo v šoli – ca 42 €, vse bivalne stroške (elektrika, ogrevanje, smeti, najemnina, upravnik…), dodatno zavarovanje  – ca. 30 €, RTV prispevek ca. 13 €, jesti in svojemu otroku vsaj nekaj omogočiti. V glavnem mora znati odlično čarati. Podobne zgodbe so pri parih.

Denarna socialna pomoč

Pohvalno je, da imamo državo, ki svojim državljanom omogoča denarno pomoč in po novem je tudi ne bo potrebno vračati. Enostarševski osebi z enim otrokom pripada  514,87 € denarne socialne pomoč (v to je všteta tako preživnina, kot otroški dodatek). Poleg tega je ta oseba upravičena do subvencije stanovanja (v povprečju 150 €), kosila in malice (ca. 70 €), CSD ji plačuje dodatno zavarovanje (ca. 30 €)  in upravičena je plačila RTV prispevka (ca. 13 €). Res je, da je mnenje ponekod, da si zaradi tega, ker si prejemnik denarne socialne pomoči manjvreden, a ko pogledaš skozi oči izračunov, je to vse prej kot to.

Krivi so sami

Dostikrat je moč zaslediti besede – »saj so sami krivi da imajo tako nizko plačo«, kar je zelo kruto. Nekdo mora opravljati tudi to delo in vsakdo nima možnosti, da bi lahko delal kaj drugega, vendar to ne pomeni, da si ne želi, si. Lahko bi hodil v šolo in se izobraževal, a če bi bili vsi izobraženi, diplomanti, magistri in doktorji že česa, kdo bi bil tisti, ki bi delal v prodajalni, gradil, proizvajal, friziral, popravljal avte, sprejemal pri zdravniku, čistil, nas varoval, pazil na naše otroke…?

Žalostno je, da smo v državi, kjer je finančno bolj ugodno biti na denarni socialni pomoči, kot delati. Ni rešitev v tem, da se zniža višina denarne socialne pomoči, ampak da daje država možnost delodajalcem, da dajo svojim zaposlenim višjo plačo, da se tem, ki imajo tako nizko plača omogočijo tudi subvencije, ne pa da so pahnjeni v obup in bedo… Dejstvo je, da ta sistem kliče po spremembi, vprašanje je le, kdaj bodo vladajoči to razumeli, ali bodo ljudje prej obupali…

Delo daje človeku dostojanstvo – v prvi meri poleg urejenih delovnih odnosov tudi primerno plačilo za opravljeno delo. Naloga države je, da motivira državljane, da svoj vir dohodka ustvarjajo skozi delo in ne iščejo bližnjic preko socialnih prispevkov. Te mehanizmi morajo obstajati za vse tiste, ki izgubijo delo, ne najdejo dela – vendar morajo zato primerne institucije narediti prav vse, da oseba na zavodu zaposlovanje najde delo, ne pa zaradi ne motiviranosti raje človeka pusti na socialnih prispevkih.  Ko se človek enkrat na plačano brezdelje navadi, ga je veliko težje prepričati, da bi za malo višjo plačo vsak dan delal 8 ur. S tem samo podpiramo tiste, ki bi delo lahko našli in za svoj živež delali – in dokler lahko nekdo preko socialnih transferjev dobi toliko kot z minimalno plačo, prav zagotovo ne bomo motivirali nekoga, da se odloči za drugo opcijo, žal. Želimo biti država, ki podpira brezdelje, ali socialna država ki spodbuja, ščiti in dela v korist človeka?

Alenka Gabrovec