Naprej na vsebino

Religija in (ali) vera

Na temo religije in vere je bilo in še bo napisanih veliko razprav. Verjetno ob razmišljanju o verskih temah navadno ne razlikujemo med pojmoma »religija« in »vera«, ampak ta dva pojma v glavnem enačimo. Takoj je potrebno povedati, da ne gre za identičnost pojmov, res pa je, da ne gre za razliko, ki ne bi imela nič skupnega z enim in drugim. Religija in vera tako nista ločeni, ampak se dopolnjujeta. V kolikor ju ločimo, lahko pademo v ekstremizem, čemur smo bili priče v zgodovini in smo lahko priče tudi danes.

Pomen pojma »religija«

Etimološki pomen latinske besede »religija« izhaja iz njenih dveh delov: re-ligare. »Re« pomeni ponovno, »ligare« pa zaveza z božanskim bitjem, ki sklepa s človekom zavezo v obliki zakonodaje, ki je namenjena človeku. »Religare«, tako pomeni ponovna vzpostavitev zaveze z božanskim bitjem. Po tej izpeljavi naj bi bil religiozen človek tisti, ki izpolnjuje tisto, kar božanstvo pričakuje od človeka. V zameno za človekovo vdanost božanstvu, naj bi od božanstva bil obvarovan vsega hudega.

Rdeča nit religij »daj-dam« odnos med človekom in božanstvom.

Človek je po naravi religiozno bitje

Zgodovinske raziskave dokazujejo, da je človek religiozen vse od začetka svojega obstoja. Naravni pojavi, kot so dež, blisk grom, toča, ipd., so bili v zgodnjem obdobju človeštva pojmovani kot nadnaravnimi pojavi, z božanskim pridihom. Tako je človek v zameno, da bi mu bilo od sil narave prizaneseno, katerim z lastno močjo ni bil kos, te naravne pojave častil kot različna božanstva. Na ta način je človek z načinom življenja, s katerim je menil, da bo všeč določenemu božanstvu, v zameno obvarovan pred naravnimi nesrečami.

Skozi človeško zgodovino se je razvilo veliko religioznih praks, ki so značilna za posamezna geografska področja ali za določeno skupino ljudi. Ne glede na ime božanstva nasproti kateremu je stal človek je značilno, da je človek od božanstva vedno pričakoval mir in polnost življenja v zameno za t.i. moralno življenje.

Tako se je v vsaki religiozni skupnosti in religioznem sistemu izoblikoval skupek pravil, ki so določali, kaj mora človek storiti in po drugi strani, kaj ne sme storiti, da bo živel srečno življenje. Lahko vidimo, da je rdeča nit religij »daj-dam« odnos med človekom in božanstvom.

Velike monoteistične religije začnejo nastajati pred 4000 leti

Zgodovinsko gledano najmlajši  zahodni religijski sistem izhaja izpred približno 4.000 let, katerega začetnik je očak Abraham, o katerem lahko beremo v Svetem pismu v Prvi Mojzesovi knjigi. Iz tega sistema so se razvile tri velike religije: judovstvo, krščanstvo in islam. Pri tem je potrebno poudariti, da so se na vzhodu že prej razvile politeistične religije, ki izhajajo iz sistema hinduizma in budizma.

Mojzes, ki je na gori Sinaj od Boga prejel zakonodajo v obliki desetih zapovedi.

K razvoju judovstva je bistveno pripomogel očak Mojzes, ki je na gori Sinaj, pred približno 3.300 leti od Boga prejel zakonodajo v obliki desetih zapovedi. Te zapovedi so bistveno zaznamovale vse človeštvo, saj so v svojem bistvu še danes temelj religioznih in civilnih zakonodaj.

Krščanstvo temelji na veri v učlovečenega Boga

Iz judovstva se je pred 2.000 leti razvilo krščanstvo, katerega utemeljitelj je Jezus Kristus. V sedmem stoletju pa je nastal še zadnji religiozni sistem, ki izhaja ih abrahamovskih korenin in sicer islam.

Od omenjenih religij je krščanstvo doseglo religijski razvoj, ki je pripeljal do osvoboditve sistema, ki temelji zgolj na religioznosti. To ne pomeni, da lahko človek po nauku Jezusa Kristusa živi izključno po trenutnem navdihu, ampak, da mu življenja ne narekujejo zapisane zapovedi, ki so zunaj človeka, ampak sam Bog, kateri živi v središču človekovega bistva. Človek je z Božjo pomočjo sposoben zrelosti in hkrati odgovornosti, da bi mu lastno srce narekuje, kaj je v življenju zanj prav in kaj ni. Človek ne dela dobro zato, ker ga bi v to motivirali zunanji predpisi, ampak to izhaja iz bistva človeka. Osvobojen človek dela dobro, ker ve, da je to prav. Kdor pa dela slabo, še ni dosegel lastne osvoboditve. Kadar človek dela dobro je njegovo življenje izpolnjeno, hkrati pa notranje osvobojeni in izpolnjeni človek pripomore k svobodi in izpolnitvi življenja tistih, ki so v njegovi bližini.

Od tod naprej lahko govorimo, da človek na podlagi življenja, ki mu ga narekuje srce ne živi več zgolj na religiozni ravni, ampak živi versko življenje, kar pomeni, živeti v odnosu z Bogom, ki je ljubezen.

Vera je odnos z Bogom

Beseda »vera« izhaja iz latinske besede »credere«, kar pomeni verjeti, zaupati. Mimogrede lahko omenimo, da tudi beseda »kredit«, ki se uporablja v bančnem jeziku izhaja iz iste besede, saj je tudi bistvo kredita v tem, da ga banka zaupa nekomu, za katerega verjame, da mu ga bo uspelo tudi vrniti.

Pojem »religija« je torej bolj splošen in neoseben, medtem ko je pojem »vera« bolj specifičen in ima vlogo predvsem v smislu človekovega osebnega odnosa z Bogom.

Še posebej v krščanstvu je mogoče vzpostaviti oseben odnos z Bogom zato, ker je Bog postal ljudem tako blizu, da je postal eden izmed njih. Kot Bog v človeški podobi je iz ljubezni do človeka zanj dal svoje življenje na križu. Po vstajenju in po poslanju Svetega Duha nad apostole, je ne glede na to, da ni bil več med ljudmi prisoten na viden način, po Božji besedi zapisani v Svetem pismu in zakramentih, na razpolago vsem ljudem, kateri ga želijo imeti v središču svojega življenja.

Kljub temu da na videz branje Božje besede in prejemanje zakramentov prihaja od človeka od zunaj, ima v resnici človek že vse Božje življenje položeno v svoje bistvo, zunanja znamenja bivanje Boga samo poženejo v življenje. Podobno kot tudi iskra samo zaneti ogenj, na podlagi že od prej pripravljenega kurišča.

Vzrok nasilja v religijah je absolutizacija pravil

Potrebno je poudariti, da so ravno religije v svetovnem merilu pripomogle k ureditvi civilno-pravne zakonodaje. V vsaki družbi je zakonodaja nujna, saj ureja zmožnost medsebojnega sobivanja. Težave se začnejo pojavljati takrat, ko začnemo zakonodajo obravnavati v absolutnem smislu, kar pa pogosto privede do konfliktov. To se še posebej dogaja v religijah, kjer je zakonodaja na ravni božanskega..

Vzrok za nasilje v imenu Boga je, da religijo ne vodi vera, ampak zgolj skupek pravil, ki so značilni za religijo.

Na tej točki lahko dobimo tudi odgovor na vprašanje zakaj je v religijah prisotno tudi nasilje. Odgovor je v tem, ker religije ne vodi vera, ampak zgolj skupek pravil, ki so značilni za religijo. Zato vsak človek, ki v določenem religijskem sistemu odstopa od življenja po pravilih, postane moteč za sistem, zato se ga skuša obstoječi sistem znebiti, ker bi lahko ogrozil obstoj sistema. To pa pomeni, da se postavlja vprašanje ali ta religija zares izhaja od Boga, kajti če bi bila od Boga, je ne bi mogel nihče premagati?

Religija dobi svoj pravi smisel samo v kolikor jo vodi vera, ki temelji na osebnem odnosu z Bogom.

Problematika institucionalizacije religije

Človek na podlagi življenja, ki mu ga narekuje srce živi versko življenje, živi v odnosu z Bogom, ki je ljubezen.

V utrujenem svetu antičnega sveta, v katerega je vstopilo krščanstvo, je bilo življenje, ki je temeljilo na osebnem odnosu z Bogom novost, ki je v treh stoletjih prerodilo takratni imperij rimskega cesarstva. Iz peščice učencev, ki so bili v prvih treh stoletjih krščanstva večinoma preganjani in mučeni do smrti, se je krščanstvo razširilo po vsem cesarstvu in mu dalo pečat novega življenja polnega veselja in upanja. Krščanstvo je ob koncu četrtega stoletja postalo tudi državna religija. Ko se je iz družbenega obrobja povzpelo v družbeno elito pa je začelo izgubljati svoj pravi verski pomen. V nasprotju s svojim verskim bistvom, je krščanstvo začelo pridobivati vse bolj religijske razsežnosti, kar pomeni, da je začelo pridobivati vse bolj pravno obliko, kjer so ljudje zopet gledali na odnos z Bogom v smislu pravnega izpolnjevanja verskih norm, s pomočjo katerih naj bi si pridobili Božjo naklonjenost.

Če je bilo krščanstvo v časih prvih treh stoletij preganjano, je po vzpostavitvi svobode naenkrat postalo priviligirano in s tem je bila prižgana zelena luč za vstop tistih, ki so postali kristjani predvsem iz osebnih koristi, ki so v glavnem bili materialne narave. Krščanstvo je tako stopilo korak nazaj in prevzelo religijski okvir, kjer je vera v ozadju, v ospredju pa zunanje izpolnjevanje norm.

Vprašanje pojava islama

Sestop krščanstva iz sistema svobode v religijsko-pravni sistem, je pripravilo teren za pojav novih oblik religij, ki si vključujejo še bolj trd zakonodajni sistem. Morda lahko tu najdemo odgovor, ki si ga mnogi postavljajo že nekaj stoletij: Zakaj se je pojavil Islam?

Alah zakonodajalec, ki zahteva od človeka popolno pokorščino z izpolnjevanjem zapovedi.

Na začetku sedmega stoletja je namreč Mohamed, ki se je razglasil za zadnjega Božjega preroka (Alah pomeni v arabščini Bog), ustanovil religijo, ki temelji na doslednem izpolnjevanju zapovedi, ki jih je Alah pustil zapisane v sveti knjigi Koranu. Za razliko od krščanstva, kjer je v samem bistvu Boga učlovečena ljubezen, je Alah zakonodajalec, ki zahteva od človeka popolno pokorščino z izpolnjevanjem zapovedi. Tisti, ki ne izpolnjuje zapovedi, je sankcioniran po šeriatskem pravu, kjer je kazen npr. tudi sekanje udov in kamenjanje. V islamskih republikah, kjer je islam državna religija, protokolarno izvajajo šeriatske kazni praviloma ob petkih, na islamski sveti dan, pred mošejami.

Pri tem ne gre za to, da bi presojali druge religije, konkretno islam. Gre za to, da se začenjamo spraševati ali ni morda pojav radikalne oblike islama radikalni odgovor na zatajitev poslanstva, ki ga ima krščanstvo? Glede na to, da je krščanstvo v svoji osnovi največje razodetje Boga, ki gre tako daleč, da žrtvuje samega sebe za odrešenje, oziroma svobodo človeštva, ni zato več nobene potrebe po kakšni drugi religiji, ki bi lahko podala še boljše odgovore v smeri rešitve človeka.

Glede na poročila v Svetem pismu, ko je Bog zato, da bi človeka pripeljal k treznemu in odgovornemu razmišljanju, uporabljal za to tudi poganska ljudstva, lahko hipotetično postavimo naslednje vprašanje: Ali ni Bog zato, da bi kristjane in krščanstvo zopet usmeril na pravo pot življenja v ljubezni, uporabil islam zato, da bi kristjani začeli resno jemati svojo odgovorno poslanstvo, ki nam je naloženo v evangeliju?

Kakšna prihodnost nas čaka?

Glede na to, da je krščanstvo v zgodovinsko-kulturnem smislu bistveno pripomoglo k zgraditvi evropske civilizacije, je prihodnost Evrope v tem, da krščanstvo še naprej opravlja to nalogo. V svoji zgodovini je doživelo veliko preganjanj od različnih sistemov, pa je preživelo.

Zdaj grozi krščanstvu podobna nevarnost, kakor jo je doživelo ob infiltraciji v državni elitni sistem od četrtega stoletja dalje. Na zunaj je sicer ohranilo znamenja krščanstva, v svojem bistvu pa je zašlo s svoje prave poti.

Praksa kaže, da je bilo krščanstvo močno takrat, ko je bilo preganjano, kar se je še posebej pokazalo v 20. stoletju, ki je bilo zaznamovano z velikimi ideološkimi sistemi. Po propadu teh sistemov, se je krščanstvo vsaj v zahodnem svetu znašlo v slepi ulici, saj praktično vsak dan izgublja svoje člane, kljub temu da vsaj v Evropi nismo priče fizičnemu preganjanju kristjanov.

Rešitev je ponovni izstop iz religijskega sistema, ki določa institucionalno življenje in življenje posameznika. Ne glede na zunanje okoliščine, ki nas čakajo v prihodnosti, je ravno prihodnost odvisna od tega ali bomo zmogli toliko vere in zopet prepustiti Bogu, da vodi naše življenje.

Prepustiti Bogu mesto, ki mu gre, pomeni tudi sprejeti sočloveka, z katerim smo skupaj na poti skozi življenje. Božje življenje v nas se bo namreč na zunaj pokazalo tako, če bomo na sočloveka gledali z zaupanjem in ne z vidika konkurence, ki nam odžira kruh. Individualizem pomeni pokop civilizacije, medtem ko vzajemnost pomeni svetlo prihodnost in razvoj civilizacije.

Vzajemnost in solidarnost sta bistvena elementa, ki bosta povezovala ljudi v prihodnosti in hkrati bo to tudi pripomoglo, da bodo religije znale izstopiti iz lastnih zaprtih okvirov in na ta način ljudem pomagale stopiti na pot življenja v ljubezni in svobodi.

Amadej Jazbec

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice