Da bi bili vsi ENO

Tisti, ki se imamo za verne, se večkrat pritožujemo, da nas Bog marsikdaj ne usliši. Pri tem je potrebno povedati, da Bog uslišuje samo tiste prošnje, za katere ve, da so pametne. Ljudje pa smo fizično, psihično in tudi duhovno omejena bitja, tako da ne moremo vedno vedeti, kaj je za nas prav in kaj ni. Nenazadnje je potrebno povedati, da je tudi Jezus v svoji življenjski stiski, preden so ga veliki duhovniki aretirali v vrtu Getsemani, prosil Očeta, naj ga obvaruje trpljenja in smrti. Če bi ga Oče uslišal, ljudje še danes ne bi bili odrešeni, saj ne bi umrl na križu in ne bi vstal od mrtvih. Torej, če je sam Božji Sin bil podvržen človeškim zakonitostim, zakaj potem ne bi veljale tudi za nas?

Neuresničena Jezusova prošnja

Jezusova prošnja »da bi bili vsi eno« do danes še ni uresničena. Izrekel je je v dvorani zadnje večerje, v noči preden je bil križan. Ta prošnja se še ni uresničila izključno zaradi nas ljudi. Ljudje imamo namreč svobodno voljo na podlagi katere se odločamo, ali bomo živeli kot prijatelji, ali sovražniki, ali indiferentni  drug za drugega. Od tod tudi odgovor na vprašanje: zakaj je na svetu trpljenje? Zato, ker ga povzročamo ljudje, ki smo svobodna bitja.

Žalostno dejstvo medsebojnih sporov in sovraštva je skozi zgodovino razdelilo tudi kristjane, ki naj bi bili prvi odgovorni za prinašanje ljubezni v svet. Posledica krščanske otopelosti in razdeljenosti kaže zgodovina, saj je ravno Evropa, kjer je krščanstvo skozi stoletja določalo njeno življenje, večkrat končala v sovraštvu in vojnah, katere so bile še posebno hude v 20. stoletju.

Stoletna prizadevanja za edinost kristjanov

V 19. stoletju se je med kristjani pojavljalo vse več ljudi, ki so menili, da smo kristjani z lastno razdeljenostjo svetu prej v pohujšanje, kot v blagoslov. Na naših tleh je veliko delal na tem področju škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil Bratovščino Cirila in Metoda, katere člani so si z molitvijo prizadevali, da bi prišlo do edinosti kristjanov.

V svetovnem merilu, na podlagi pobude anglikanskih duhovnikov Paula Watsona in Spencerja Jonesa, od leta 1908 dalje krščanske cerkve med 18. in 25. januarjem obhajamo t.i. molitveno osmino za edinost kristjanov. Papež Pij X. jo je leta 1910 tudi uradno odobril.

Kristjani namreč zaradi določenih dogodkov, ki so bile versko-politične narave, živimo razdeljeni v različnih krščanskih cerkvah. Tri največje krščanske cerkve so Katoliška, Pravoslavna in Evangeličanska.

Vzhodni razkol je bil predvsem politične narave

Do prvega velikega razkola med kristjani je prišlo 16. julija 1054. V cerkvi Hagia Sophia v Carigradu je papežev odposlanec kardinal Humbertus da Silva Kandida v papeževem imenu na oltar položil bulo, s katero je izobčil carigrajskega patriarha Kerularija, ki je takrat predstavljal Vzhodno cerkev. Ob tem je potrebno povedati, da je bil papež Leon IX. v trenutku izobčenja že dva meseca mrtev, kar postavlja pod vprašaj pravno podlago izobčenja, saj v času od papeževe smrti do izvolitve novega nihče ne more narediti ničesar, kar bi bilo bistvenega pomena za Cerkev.

Patriarh Kerularij je takoj odgovoril na izobčenje s tem, da je bulo o izobčenju zažgal, hkrati pa je izobčil kardinala Candido, ki je takrat predstavljal Zahodno cerkev.

O pravih vzrokih razkola je težko govoriti. Dejstvo je, da so bili predvsem politične narave. To sega že v čas, ko je cesar Konstantin leta 330 za glavno mesto rimskega cesarstva namesto Rima razglasil Carigrad in ga poimenoval Konstantinopel. Od takrat naprej sta bil Rim in Carigrad vse večja rivala, ki sta vsak po svoji strani krepila politično moč, h čemur sta bistveno prispevala tako rimski papež kot carigrajski patriarh

Zahodni razkol povzroči takratna medijska propaganda

Do drugega velikega razkola, ki mu pravimo tudi zahodni razkol je prišlo 31. oktobra 1517, ko je avguštinski redovnik in duhovnik Martin Luther objavil t.i 95 tez o njegovem pogledu na reformo Cerkve in jih poslal v premislek svojemu škofu Albrehtu Brandenburškemu.

Ob tem je potrebno povedati, da splošno znana teorija, po kateri naj bi Luther besedilo s tezami nabil na vrata grajske cerkve v Wiittenbergu, ni zgodovinska resnica, ampak bolj mit, ki služi za bolj dramatično prikazovanje situacije časa reformacije.

Luther sprva sploh ni imel namena, da bi prišlo do razkola Cerkve, ampak da bi skupaj s svojim škofom proučil ali je možno izvesti reforme vsaj na škofijskem področju. Prav tako je teze pokazal tudi svojim najbližjim prijateljem. Takratni čas je bil že čas, ko se je razširil tisk, zato so Luthrove teze prišle v roke njegovega prijatelja, ki pa jih je brez njegove vednosti dal tiskati in jih razširil po vsej Nemčiji.

Luther se je prestrašil vpliva, ki bi ga lahko teze povzročile, zato je pisal papežu Leonu X. pismo z naslednjo vsebino: »Poslal sem listič s točkami o odpustkih in povabil učenjake, naj se pisno ali ustno izjasnijo o njih. Začuden sem, da so te moje teze prišle v skoraj vse dežele. To so teze, ne nauk. Če bi predvideval, kaj se bo zgodilo, bi gotovo poskrbel, da bi bile lažje razumljive. Kaj naj sedaj storim? Preklicati jih ne morem.«

Luthrov namen reforme Cerkve se je končal z njegovim izobčenjem

Zaradi tega, ker Luther svojih tez ni preklical, je bil 3. januarja 1521 Luther izobčen iz Katoliške cerkve. Tako je nastala reformirana Cerkev, ki ji pogovorno rečemo tudi protestantska Cerkev.

Če so bili vzroki za vzhodni razkol politične narave, so bili vzroki za zahodni razkol predvsem teološki. Glavni razlog pa so bili odpustki, zato se bomo ob njih nekoliko ustavili, saj so od razkola naprej na splošno dobili negativno oznako, čeprav je to zaklad Cerkve od katerega je, po učenju Cerkve, odvisno človekovo življenje po smrti.

Kaj so odpustki?

Odpustki so tesno vezani na greh, predvsem na posledice greha. Greh je v teološki govorici odsotnost ljubezni. Človek ima po svoji svobodni volji možnost ali bo ljubil, se pravi, delal dobro ali pa grešil, se pravi, delal slabo. Ko človek spozna, da je delal greh in mu je za to žal, se tega pokesa in izpove Bogu. V zakramentalnem smislu človek po posvečenem služabniku, duhovniku, prejme odpuščanje grehov. Vendar s tem še ni vzpostavljeno takšno stanje, kot je bilo pred grehom, saj vsak greh prinese določene posledice. Zato je vsak grešnik dolžan popraviti posledice, ki so bile storjene z grehom. Grehu lahko primerjamo razbit krožnik: če krožnik razbijemo, ne bomo mogli nikoli vzpostaviti prvotnega stanja; v najboljšem primeru se bomo z doslednim lepljenjem do zadnjega drobca, prvotni obliki lahko le približali. Tako pa tudi človek sam ne more popraviti posledic greha, ampak lahko to stori le z Božjo pomočjo.

Če človek iz različnih razlogov ni zmožen popraviti posledice greha, mu Cerkev prihaja naproti z odpustki. T.i. zakladnica odpustkov je napolnjena z deli ljubezni tistih, ki so v življenju dosegli polnost ljubezni, se pravi svetnikov. Zato lahko človek s pomočjo spovedi, molitve po papeževem namenu, udeležbe pri sveti maši, z dobrimi deli, ipd., ob t.i. izrednih časih, kot je npr. blagoslov mestu in svetu, ki ga ima papež za vsak božič in veliko noč, prejme odpustek, ki mu briše kazni za grehe. Kazni za že odpuščene grehe pa človek odsluži v vicah, ki so stanje v katero pride človek takoj po svoji smrti, v kolikor še ni popolnoma očiščen za nebesa.

Človek lahko prejme odpustek zase ali za že umrlega, za katerega meni, da se v vicah očiščuje za nebesa. Odpustki za umrle Cerkev namenja v prvih dnevih novembra, ko se še posebej spominjamo umrlih

»Ko denar v škatlici zazveni, duša iz vic v nebesa poleti«

V Luthrovem času so v Rimu gradili cerkev svetega Petra, za katero se je izkazalo, da bo zahtevala ogromno denarnih sredstev. Ker so odgovorni za gradnjo spoznali, da do željenega denarja ne bodo mogli priti, je Cerkev sprejela odlok, da lahko pride do odpustka tudi tisti, ki bo daroval denarna sredstva za gradnjo cerkve. Tako se je v tistem času med pridigarji razširil naslednji stavek: »Ko denar v škatlici zazveni, duša iz vic v nebesa poleti.«.

S tem pa je začelo prihajati do zlorabe s svetimi stvarmi kot so odpustki. Njihov prvotni namen, očiščevanje za nebesa, je kmalu dobil trgovski prizvok, ki pa se je, žal, obdržal vse do danes.

Kristjani živimo in delujemo v različnih krščanskih cerkvah

Po zahodnem razkolu delujejo Katoliška, Pravoslavna in Evangeličanska cerkev vsak v svojem sistemu in vsaka na svoj način oznanjujejo evangelij. Pri tem je potrebno povedati, da poznamo še več krščanskih cerkva, ki so se ločile od omenjenih treh t.i. velikih cerkva, tako da kristjani živijo v neskladju z gorečo željo ustanovitelja krščanstva Jezusa Kristusa, ki je pri zadnji večerji molil »da bi bili vsi eno«.

Velik napredek so krščanske cerkve dosegle po 2. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965), ko so preklicale medsebojna izobčenja in se od takrat imenujejo »ločeni bratje in sestre«. Tako še je posebej po koncilu zaživelo delo za edinost kristjanov, ki je intenzivno še posebej med že omenjeno molitveno osmino, vsako leto med 18. in 25. januarjem.

Razdeljenost med ljudmi izhaja iz razdeljenosti srca

Pri tem pa je potrebno opozoriti na bistveno stvar, ki ni v tem, da bi iskali, kaj bomo v prizadevanju za edinost eni in drugi morali sprejeti ali odpraviti, da bi bili čimbolj podobni drug drugemu in bi na tej podlagi lahko prišlo še do pravne združitve krščanskih cerkva. Pri delu za edinost je potrebno v prvi vrsti pogledati v lastno srce in se vprašati ali ni tudi moje srce razdeljeno? Vsaka razdeljenost in razklanost namreč izhaja iz lastne razdeljenosti.

Pri tem se moramo vrniti v obdobje prve Cerkve, katero poročilo je zapisano tudi v svetopisemski knjigi Apostolska dela: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2, 42–47).

Velika zborovanja in simpoziji na temo edinosti kristjanov so sicer včasih dobrodošla, vendar iz zapisanega niso bistvenega pomena. Če nadaljujemo razmišljanje v smeri edinosti, ki jo je najprej potrebno ustvariti v samem sebi, vidimo, da lahko samo človek, ki doživlja v svojem srcu mir in veselje, prispeva k miru in veselju tudi v svoji okolici.

Znamenje prisotnosti krščanstva je pravilna porazdeljenost materialnih dobrin

Prvi kristjani niso imeli skoraj nobene pravne ureditve, ki bi določalo njihovo življenje. Edino vodilo je bilo veselje, ki so ga doživljali potem, ko so obhajali Gospodovo daritev (lomljenje kruha) v skupnosti, katero je povezovala medsebojna ljubezen, ki je temeljila na izkušnji Boga. Duhovna odprtost je imela takšne razsežnosti, da so med seboj delili tudi materialne dobrine. Prvi kristjani niso poznali privatne lastnine v absolutnem smislu, ampak so čutili dolžnost, da v kolikor imajo lastnino, to delijo z drugimi, še posebej s tistimi, ki so imeli malo ali celo nič.

Zunanje znamenje prisotnosti krščanstva v določenem okolju je, torej, tudi to, da nihče ne trpi pomanjkanja, ker vsi delijo vse drug z drugim. Da je danes krščanstvo v zahodnem svetu skoraj popolnoma odpovedalo, govori dejstvo, da smo priče velikega prepada med bogatimi in revnimi. Boleče dejstvo, ki je velik udarec krščanstvu je, da mnogi tisti, ki odločajo o usodi sveta, nosijo Boga na svojih ustnicah.

Namesto teoloških opredelitev človeku vrniti življenje

Delo za edinost kristjanov lahko doseže napredek in s tem tudi sadove, če bomo postavili ob stran teološke razlike in na prvo mesto postavili vprašanje: Kaj lahko storimo, da bi ljudem vrnili življenje? Kakor je razkol med cerkvami v pohujšanje celotnemu svetu, bi bilo lahko skupno delo cerkva za človeka polno življenje vsem ljudem in vsemu svetu v blagoslov.

Aktualni papež Frančišek si prizadeva, da bi Božja ljubezen, katera lahko pride do ljudi izključno po ljudeh, dosegla vse ljudi, tudi tiste, ki so v očeh sveta najmanj pomembni. Vprašanje pa je, koliko bomo papeževim pozivom sledili kristjani ne glede na to, kakšen zunanji naziv nosi naša krščanska skupnost. Dejstvo, da se imenujemo kristjani terja od nas odgovornost. Biti kristjan namreč pomeni, živeti, kakor je živel Kristus na zemlji. To pa pomeni, biti pripravljen dati življenje za drugega. Ko bomo kristjani sposobni darovati življenje in jih zastaviti za (L)ljubezen, bomo lahko govorili, da smo vsi eno, predvsem pa bomo lahko z lastnimi dejanji upravičili svoj krst.

Amadej Jazbec