Začenja se 40 dnevi čas posta. Težko bomo ušli temu, da ne bi kje opazili akcije, odpovejte se temu, ali drugemu in seveda obrazložitvi, zakaj je post nujno potreben za telo. Ena večjih kampanj bo tudi 40 – dni brez alkohola. Vsekakor je takšne akcije potrebno pozdravljati. Žal pa je to le ena izmed kapljic v morju oceana.
Slovenija je vinorodna dežela in alkohol je naš »naravni običaj«. Nazdravljamo s kozarcem rujnega ob rojstvu, poroki, praznikih, rojstnih dneh, obletnicah, za srečo, za žalost…izgovorov toliko kot je dni v letu. A žal je meja med odgovornim pitjem in alkoholizmom zelo tanka. O alkoholizmu se žal govori le takrat, ko pride do kakšne nesreče, družinskega nasilja pod vplivom alkohola, ko kakšen vplivnež pogleda pregloboko v kozarec in seveda, ko se nevladne organizacije trudijo ozavestiti ljudi o zmernem pitju. Na videz se zdi, da v Sloveniji nimam težav z alkoholom, a slika je veliko bolj alarmantna, kot želimo to priznati.
Pijejo že mladi, otroci in alkoholikov, ki nikoli ne bodo prišli do zdravljen je ogromno. V podjetjih raje odpuščajo, kot dajejo ljudi na zdravljenje, nekateri zdravniki še sami ne vedo, kako pristopiti do alkoholika, ali celo kako ga prepoznati. O zdravljenju se širijo govorice, da je kot v zaporu. Dejansko ni več motivacije, da bi ljudje naredili takšen korak in se še enkrat rodili. Če že zmorejo to so na koncu zdravljena prepuščeni lastni iznajdljivosti in temu, kaj jim je bilo podano na teh zdravljenjih. Obveznost obiskovanja Kluba zdravljenih alkoholikov izginja in s tem se tudi jemlje zadnja varovalka, da se zdravljenec ne vrne v stare tire.
Alkoholik ne postaneš čez noč. V ozadju je splet različnih okoliščin, ki te sčasoma pripeljejo tako daleč, da je lažje poseči po kozarcu, kot se soočiti s težavo. Vsekakor ima pa velik pomen primarna družina, kot pri vseh odvisnostih. Torej je nujno, da se dela na preventivi.
Žal niti v državnem vrhu ni zavedanja, da je alkohol težava. Za obveščanje je namenjeno malo denarnih sredstev, o preventivi pa sploh ni govora. Preventiva bi se morala začeti že v vrtci, osnovni šoli, a za to ni posluha. Nekaj ur namenjenih za to, da se otrokom poda nerealne podatke o alkoholu ni preventiva. Tudi nevladne organizacije, ki leta vodijo programe za zdravljene alkoholike, in se odločijo, da bi nekaj naredile za naše otroke imajo pri tem težave. Preden nekdo, ki je dovolj strokovno podkovan, da vodi skupino zdravljenih alkoholikov, ima strokovna predavanja na to temo, mora pred vstopom v razred predložiti goro papirjev. Ni važno kaj lahko znaš, ampak le kako dobro obvladaš birokracijo.
Kako na zabaven, a zelo realen način, približati problematiko alkoholizma, na primer zasledimo v monokomediji Roka Vilčnika Samohranilec, ki ga odigra Renato Jenček.
V predstavi lahko gledalec razbere zgodbo pogrebnika Sama Hranilca. Po ločitvi od žene Olge, ki se je vdala alkoholu, se bori za svoja dva otroka. Mama prepusti otroka očetu in se preda neodgovornemu veseljačenju do bridke ciroze jeter. Samo pa jo ljubi do žalostnega konca.
Zgodba sama se dotika številnih vprašanj slovenske družbe, z vsemi patologijami, s katerimi se spopada. To je črni humor o goli, kruti resničnosti, pred katero si zatiskamo oči, pometamo pred preprogo … Vsekakor je to predstava, ki bi jo morali videti tudi srednješolci.
Alkohol v Sloveniji je problem in o tem bi se moralo govoriti 365 dni v letu, ne le v postnem času. Vsekakor bi pa morali tudi odgovorni narediti bistveno več na preventivi. Mogoče tudi s podporo projektom, kot je monokomedija Samohranilec, ne pa s postavljanjem zidov, ovir…
Alenka Gabrovec
