Materinski dan, ki ga praznujemo vsako leto 25. marca, je dan, ko se lahko zahvalimo svojim staršem za življenje, še zlasti materam, ki ob podarjanju življenja doživljajo tudi telesno trpljenje, še posebej v času rojevanja. Njihovo trpljenje pa se ob porodu spreminja v radost, saj po vseh mukah držijo v rokah sad svojega telesa, lastnega otroka.
Pri tem vsekakor ne moremo mimo očetov, ki so skupaj z materami posredovalci človeškega življenja. Vendar gre za razliko, saj očetje, razen pri spočetju, niso z lastnim telesom vpeti v nosečnost, katera s porodom doseže svoj vrhunec. Oče se lahko v vsakem trenutku od nosečnosti umakne, mati pa se mora v vsakem primeru z njo neposredno soočiti.
Izvor materinskega dne
Materinski dan ima svoj izvor, v obliki kakršnega poznamo danes, v ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910. Od tam je prispel v Evropo po prvi svetovni vojni. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni ni praznoval, saj je bil v ospredju 8. marec, kateremu je takratna oblast dodala pridih komunistične ideologije.
Materinski dan je bil zamolčan predvsem zaradi krščanske podlage, iz svetopisemskega poročila o začetku Marijine nosečnosti. 25. marec je namreč praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, kar pomeni, da na ta dan praznujemo trenutek, ko je Marija, na podlagi svobodne privolitve, postala noseča od Svetega Duha. Točno čez devet mesecev, 25. decembra, v neposredni povezavi s 25. marcem, praznujemo praznik rojstva Jezusa Kristusa, božič. Zaradi tega dogodka je Marijino materinstvo vzor vsem materam in tistim, ki se za materinstvo še odločajo.
Spočetje od Svetega Duha
V Svetem pismu lahko beremo, kako je angel pojasnil Mariji, na kakšen način se bo začela njena nosečnost: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« (Lk 1, 35).
Marijino spočetje od Svetega Duha je tako v krščanskih kot nekrščanskih krogih predmet različnih vprašanj in razprav, ki se v glavnem vrtijo okrog vprašanja spočetja in v zvezi s tem tudi spolnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da marsikdo zamenjuje spočetje od Svetega Duha z Marijinim brezmadežnim spočetjem, kar praznujemo 8. decembra, devet mesecev pred praznikom Marijinega rojstva, 8. septembra.
Marijino brezmadežno spočetje pomeni, da je bila Marija v trenutku, ko sta se združila semenčece in jajčece njenih staršev Joahima in Ane, v prvem trenutku njenega življenja, obvarovana izvirnega greha. Izvirni greh je namreč podedovani greh od prvih ljudi, kar pomeni, da je izvirni greh duhovna dedna bolezen. Posledica izvirnega greha je človekova nagnjenost k slabemu, to je k osebnemu grehu.
Materinski dan je praznik odločitve za življenje
Marija je bila obvarovana izvirnega greha zato, da bi se lahko kasneje, kot odrasla oseba, popolnoma svobodno odločila za ali proti, da postane Božja mati. Zato je materinski dan tudi praznik Marijine odločitve, da bo sprejela otroka v svoje življenje. Vsaka ženska, ki sprejme novo življenje, postane podobna Mariji in lahko zaradi tega upravičeno praznuje, da je postala posredovalka človeškega življenja.
Praznik Gospodovega oznanjenja ni praznik načina spočetja otroka, ampak praznik Marijinega materinstva. Brezmadežnost mnogi zamenjujejo z nespolno aktivnostjo, ki nima niti pri prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja niti pri prazniku Gospodovega oznanjenja nobene zveze. Če hipotetično predpostavimo, da bi Marija zavrnila Božje povabilo, da postane Kristusova mati, tudi če ne bi spolno zaživela z Jožefom, bi grešila, ker bi zavrnila Božjo voljo.
Človekova sreča je odvisna od njegove svobode od greha
Iz dejstva, da je bila Marija spočeta po normalnem spolnem dejanju svojih staršev in kljub temu bila obvarovana izvirnega greha, lahko vidimo, da je spolna aktivnost, v kolikor je sad ljubezni, človeku v blagoslov in srečo. Brezmadežnost namreč pomeni osvobojenost od greha. Zaradi tega, da bi bil človek zopet osvobojen od greha, je po Mariji prišel na svet Jezus Kristus, da bi nas na križu, kamor je nesel grehe vsega človeštva, odrešil (osvobodil).
Ob tem je potrebno poudariti, da se mnogi spotikajo ob pojmu »greh« in ga imajo za izmišljotino Cerkve, češ, da ima s tem kontrolo nad ljudmi. Takrat, ko človek zanika greh, daje zeleno luč zlu, ki se dogaja v svetu. Grešniki smo vsi ljudje, razlika je samo med tistimi, ki ne priznajo greha in tistimi, ki greh priznajo. V osnovi je greh dejanje sebičnosti, ki v prvi vrsti služi za lastne potrebe in užitke, kar pa pomeni, da z grehom na račun lastnih užitkov, trpijo drugi. Zlo v svetu, ki smo mu priče, ni posledica dejanje tretjih oseb, ki naj ne bi imele z nami nič skupnega. Naš osebni greh lahko npr. pripomore k temu, da na Bližnjem vzhodu divja vojna. Na videz majhna grešna dejanja posameznikov se tako seštevajo in lahko, kot vsota mnogih grešnih dejanj, na drugem koncu sveta udarijo kot nasilna dejanja.
Zakaj ni Marija spočela od svojega moža?
Ob Marijinem spočetju od Svetega Duha je potrebno razložiti, zakaj ni spočela od svojega moža, Jožefa? Spolni odnos, ki je redna pot do otroka pri tem nima nobenega slabšalnega pomena. Jožef ni oče otroka zato, ker bi, v primeru Jožefovega očetovstva, bil Jezus navaden človek, kot vsak izmed nas. Po krščanskem nauku pa je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek zato, ker je njegov oče, Bog Oče, ta pa je postal oče Jezusa Kristusa po Svetem Duhu. Glede na to, da je Jezusova mati Marija človek, oče pa Bog Oče, iz tega sledi, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Samo kot pravi Bog in pravi človek je Jezus imel sposobnost odrešiti ljudi greha in smrti.
Izbira Božje osvoboditve za človeka ni stvar prisile, ampak jo lahko vsak svobodno izbere ali zavrne. Marija je tako lahko zgled vsem tistim, ki se odločajo med Božjim življenjem, ki prinaša svobodo in življenjem brez Boga, ki prinaša nesrečo.
Odprto vprašanje spoštovanja
Ob Marijinem materinstvu se lahko navdihujejo vse matere, ki z ljubeznijo sprejemajo svoje otroke. Še bolj pa gre tu za njihove otroke in za njihovo hvaležnost, da so po starših, še posebej po materah prejeli življenje. Pri tem se je potrebno vprašati, ali otroci izkazujejo hvaležnost in spoštovanje do svojih staršev ali se jim zdi dejstvo, da živijo samo po sebi umevno?
Četrta Božja zapoved, ki je med zapovedmi hkrati prva, ki se nanaša na človeka pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.« Iz vsebine zapovedi lahko sklepamo, da je človekova kvaliteta življenja odvisna predvsem od spoštovanja do svojih staršev. Pri tem je treba povedati, da dolgost življenja ni mišljena zgolj v kvantitativnem smislu, ampak predvsem v kvalitativnem. Človek lahko živi tudi 120 let, vendar jih lahko preživotari, kar nima veliko zveze s polnostjo življenja, nasprotno, lahko človek živi v človeških očeh malo število let, pa jih preživi kvalitetno.
V zadnjih letih je spoštovanje do staršev in do ostalih ljudi postalo precej problematično. Spoštovanje do drugih izhaja iz spoštovanja do staršev. Če nekdo staršev ne spoštuje, je zaman pričakovati, da bo spoštoval tudi druge, s katerimi nima nobenih sorodstvenih vezi. To, da lahko otrok v trgovini dobi vse, kar želi, gotovo ne prispeva k spoštovanju do staršev, še manj k spoštovanju do materialnih dobrin.
Človekova stalna nezadovoljnost je v veliki meri posledica nespoštovanja do staršev, drugih ljudi in hkrati od samoumevnosti vsega, kar prejema v življenju.
Pravice nad dolžnostmi
K nespoštovanju so prispevale tudi razne listine in dokumenti o otrokovih pravicah, ki jih je v sorazmerju z njihovimi dolžnostmi vsekakor preveč. Praviloma se zgodi, da otroci po prvem šolskem dnevu pridejo domov in staršem najprej povedo, za kakšne pravice so izvedeli v šoli. Res je, da se še kljub naštetemu dogajajo zlorabe otrok, tako po družinah kot v ostalih okoljih, vendar teh ne bodo rešili različni dokumenti o pravicah, ampak predvsem kvaliteten odnos do življenja tako staršev, kot otrok, kakor ostalih, ki so vpeti v vsakdanje medsebojne odnose.
Človek je danes odtrgan od zemlje
K temu da se sprašujemo o osnovnem medsebojnem spoštovanju je pripomoglo tudi to, da je danes človek neposredno odtrgan od zemlje, ki daje sadove človekovih rok. Sveto pismo že na začetku poroča, da je človek vzet iz zemlje, kar pomeni, da je zemlja del njega. V kolikor človeka odtrgamo od njegovega bistvenega dela, postane njegovo življenje okrnjeno.
Tako je okrnjen že otrok, če npr. vidi samo v trgovini proces menjave materialne dobrine za določeno vsoto denarja. V času, ko so bili otroci priče procesa kruha od sajenja pšenice preko žetve, mletve in končno peke, so bili priče dolgemu procesu, iz katerega so se naučili, da se je potrebno za kruh truditi skozi proces od sajenja do peke. Tako so se naučili spoštovati starše, ki so bili v glavnem zaslužni, da je kruh nastal, hkrati pa so se ob tem tudi sami naučili, da so po starših prejeli znanje, ki je potrebno za nastanek kruha. Danes, ko smo ljudje večinoma oropani naravnih procesov, smo tudi oropani medsebojnega spoštovanja.
Način življenja, kjer je vse samo po sebi umevno, gotovo ne prispeva k spremljanju naravnih procesov, ampak je usmerjeno k takojšnjemu uživanju dobrin z malo ali celo nič truda. Otroci, kjer jim je vse prineseno k ustom, se bodo težko naučili spoštovanja do staršev. Še posebej je k temu pripomogla računalniška doba, kjer se otrok že praktično rodi v virtualnem svetu, kjer je klik na miško prinašalec njegovega smisla življenja.
Življenje sprejeti kot dar in izziv
V kolikor želimo, da bi bil materinski dan praznik res praznik zahvaljevanja tako za starševstvo, kakor za vse, kar starševstvo prinaša s sabo, potem se bomo najprej morali vprašati, kaj nam pomeni življenje? V kolikor vidimo smisel življenja samo v golem materialnem preživetju, potem ne bomo do nikogar čutili nobene hvaležnosti, ampak bo v ospredju vsakdanje naprezanje za materialnimi dobrinami. V kolikor pa bomo sprejemali vsak trenutek življenja kot dar in hkrati izziv, potem bo v naše življenje vključena najprej hvaležnost za vsak trenutek, predvsem pa hvaležnost do tistih, s katerimi je naše življenje lepše in kvalitetnejše.
Lahko premislimo, kaj bi bilo, če ne bi bilo naših staršev? Vsi se bomo strinjali, da nas v tem primeru ne bi bilo nikoli in, da nikoli ne bi bili del tega sveta, v katerem imamo priložnost, da v kratkih letih, ki so nam odmerjeni, prispevamo k njegovemu blagostanju in blagostanju tistih, s katerimi živimo.
Amadej Jazbec
