Zaljubil sem se v duhovniški poklic, vendar sem kasneje izstopil

V življenju posameznika je vedno prej in kasneje. Vmes je dogodek, ki pomeni prelomnico in ostaja v našem spominu zabeležen, kot tisto nekaj, po čemur življenje ni več takšno, kot je bilo do tedaj. So dogodki, ki imajo tovrstno moč in so ljudje, ki ne delijo tovrstnega pogleda. Zanje ni prej ali kasneje, ampak vse je samo življenje.

Čeprav beseda teče o veliki spremembi. O vstopu in izstopu iz duhovniškega poklica. O preizkušnji iskrenosti do sebe in drugih. O vprašanju zmožnosti združitve klica v duhovniški poklic in (ne)poklicanosti v celibat. O predstavi po določenem življenju, ki se sreča s povsem drugačno vsakdanjostjo. O veri v Boga in zaupanju v njegovo pomoč, ko se odločiš zamenjati materialno preskrbljenost za negotovo prihodnost in sočasno ohraniš zaupanje v resnico, ki edina osvobaja, so vprašanja, ki so bistveno vplivala na življenje nekdanjega duhovnika, ki se je odločil zamenjati talar za preprosta oblačila in se pomešati med množico, ter nadaljevati svoje življenje z Bogom v srcu in upanjem na boljšo prihodnost.

»Zame ni »pred in po« duhovniško življenje. Je samo življenje. Mogoče ljudje postavljamo to ločnico, ampak osebno mislim, da življenje, preprosto je, življenje. Ali si poročen ali duhovnik. Morda celo nič od tega. Pomembno je samo to, da živiš in imaš jasno življenjsko vizijo za nekaj, za kar si talentiran,« meni naš sogovornik, ki je suspendirani duhovnik.

Ko govoriva o duhovništvu, govoriva o vprašanju odnosa, ki ga imaš do Boga. Ali ga imaš ali nimaš.

Kaj pomeni imeti odnos z Bogom? Kako ga vi občutite?

To preprosto pomeni, da imaš Njega, Boga, najrajši. In tovrsten občutek lahko gojiš tudi v drugih življenjskih položajih.

Slovenci imamo možnost izbire

Kakšno je bilo okolje, v katerem ste odraščali?

Moja primarna družina je bila precej nenavadna. Starša sta bila učitelja, bili so časi komunizma, kjer je bilo zlasti za poklic učitelja, prepovedano kakršnokoli izkazovanje vere, onadva pa se s tem nista strinjala.

Predvsem oče je bil veren in njegov zgled me je navdihoval. Vedno sem ga občudoval, ker je bil zame resnično mož na mestu. Bil je mož besede. Vedno je stal za tem, kar je dejal.

Pogosto sva skupaj na skrivaj obiskovala cerkve po Sloveniji, saj se nisva želela izpostavljati v našem kraju. Obiskovala sva številne duhovnike, ki so tedaj v mojih očeh bili možje, na katere si se lahko vedno zanesel. Navkljub trpljenju ob preganjanju tedanjega režima, so imeli vizijo in prekipevali od energije, kar je name kot otroka naredilo velik vtis.

Čeprav te okolje v katerem odraščaš oblikuje, si vseeno lahko vzameš pravico do izbire, ali boš z nečim nadaljeval, ali se boš kasneje odločil za nekaj drugega. In to možnost izbire sem si dal tudi sam.

Zunanje vedenje marsikaj povedo o tvoji notranjosti

Vsaka podoba veliko razkriva, sočasno pa marsikaj zakriva?

Mislim, da se tudi tisto, kar se ne vidi, izraža skozi to, kar se vidi. Tako tista iskrenost, kakor tudi pomanjkanje le te. Tisto, kar nosiš globoko v sebi, bo vedno našlo način, da se prikrade na plano, pa če se še tako trudiš to prikriti. Oboje se namreč čuti, vprašanje pa je, ali si to zmoreš priznati.

Če se sedaj navežem konkretno na duhovniški poklic in duhovniško življenje, lahko povem, da tedaj tiste druge, skrite plati duhovništva seveda nisem videl, kar pa ne pomeni, da je ni bilo.

Kar ti je v rani mladosti položeno v srce, s tem kasneje tudi živiš

Kakšno je bilo vaše kasnejše življenje?

V času odraščanja nikoli nisem zares prenehal hoditi v cerkev. Zaradi občasnega kljubovanja očetu, sem se v času pubertete, res izognil kakšnemu obisku svete maše, vendar sem po končanem služenju vojaškega roka v sebi začutil notranjo željo po udeležbi pri sveti maši. Pričel sem se duhovno poglabljati, brati Sveto pismo, življenjepise svetnikov, duhovne knjige, itd. Intenzivneje sem se pričel spraševati o smislu življenja, pogosteje so se mi zastavljala verska vprašanja in vedno bolj sem versko živel.

Želja po vstopu v bogoslovje, kar v praksi pomeni priprava na duhovništvo, hkrati pa tudi vpis na teološko fakulteto, ki je obvezna za duhovnike, je v meni zorela kar nekaj let, dokler se nisem pri svojih 27. letih odločil narediti odločilen korak.

Zaljubil sem se v duhovniški poklic

Kdaj ste v sebi začutili tisti jasen občutek miru, ko človek preprosto ve, da je sprejel zase pravo odločitev?

Že pri 22 letih sem intenzivno premišljeval o duhovništvu, vendar sem imel težavo, saj mi vprašanje pojmovanja in smisla celibata ni dalo miru. Na to vprašanje preprosto nisem našel odgovora in to je bil zame velik problem, saj je celibat nekaj, kar moraš ob vstopu v duhovniški stan vzeti v zakup. In tega tedaj nisem zmogel narediti.

Potreboval sem še naslednjih 5 let, da je v meni želja po duhovništvu postala močnejša od nerazrešenega vprašanja celibata. Spominjam se, kot bi se zgodilo včeraj. Bil je 27. marec 1997, v mariborski stolnici, pri tako imenovani krizmeni maši za veliki četrtek, ko so zbrani ob škofu vsi duhovniki škofije, pa bogoslovci (tisti, ki se pripravljajo na duhovništvo). Med mašo sem začutil izjemen občutek, ki je bil skoraj identičen občutku zaljubljenosti v določeno osebo. Zaljubil sem se v duhovniški poklic. Ko sem odšel iz cerkve, sem vedel, to je to. Vedel sem, da se bom jeseni vpisal v bogoslovje in na teološko fakulteto v Maribor. Samoiniciativno sem se začel zanimati, spraševati in jeseni sem res vstopil.

Ko se predstava sreča z realnostjo vsakdanjega življenja, ni nujno, da je izkušnja prijetna

Kakšno je bilo srečanje vaše predstave z realnostjo?

Ob vstopu se je zaključilo neko poglavje, sočasno se je odprlo novo. Prvič sem spoznal svoje zmotne predstave o duhovniškem poklicu. Mislil sem si, da sem z vstopom v duhovniški poklic »na konju« .Da se mi ne bo treba več truditi, kajti na pomoč mi bo priskočil Bog sam in »uredil« vse tako, da mi bo življenje šlo kot po maslu. To je bila moja velika zmota.

Sprejeti odločitev in vztrajati v njej, z vsem svojim bitjem, potegne s seboj marsikatero spremembo. Življenje se ti s tem lahko postavi na glavo. Čakajo te namreč preizkušnje, o katerih nisi nikoli premišljeval ali si predstavljal, da so mogoče. Moja predstava se je tedaj srečala z realnostjo vsakdanjega življenja.

Nekaj je tisto, kar ti prikazujejo v pripravi na duhovništvo, povsem nekaj drugega tisto, kar te čaka zunaj zidov bogoslovja

Kako je potekalo pripravništvo?

Osebno sem mnenja, da priprava na duhovništvo ne ustreza temu, kar se dogaja v današnji družbi. Bodoči duhovniki smo v času priprave živeli v skupnosti, ki je bila praktično izolirana od sveta. Sistem vzgoje je bil podoben vojaškemu. Upoštevati smo morali strogo predpisana pravila, s čimer nisem imel velikih težav, motilo me je pomanjkanje izkušenj z delom in načinom življenja, ki ga zahteva delo z ljudmi v župniji. Imeli smo svoje zadolžitve, skupne molitve in svete maše. Tudi študirali smo skupaj.

Po končani pripravi si odposlan v župnijo, kar je svojevrsten izziv. Gre za pomemben preskok, ki ga ne pričakuješ. Ne pričakuješ namreč, da boš v župniji prepuščen samemu sebi, na kar seveda nisi pripravljen.  

Prvih nekaj let, ko opravljaš službo kaplana, živiš v skupnosti z župnikom. V trenutku, ko tudi sam postaneš župnik, ostaneš sam. To je to veliko neskladje z življenjem v bogoslovju. Poleg tega te obkrožajo še župljani, ki si od tebe želijo različne usluge, kar te še dodatno obremenjuje. Misliš in predstavljaš si, da boš oznanjal evangelij, izkaže se, da župljani od tebe pričakujejo povsem nekaj drugega. Pogrebi, krsti, poroke,… in sporočilo, ki ga ob temu občutiš je precej žalostno, saj gre tu za, t.i., servisne usluge, kar pomeni, da te ljudje rabijo samo za določeno stvar, ki si jo zaželijo, ne želijo si poglobitve ob omenjenih dogodkih. Župljani te potrebujejo za tovrstne obrede, za kaj drugega pa ne. Tovrstno spoznanje je bilo zame pravi šok.

Ko opravljaš določeno funkcijo, si na določeni poziciji, te ljudje skladno z njo tudi dojemajo. Želijo se ti približati, ker si od tebe obetajo določene koristi, saj zasedaš določeno pozicijo in imaš zaradi tega vpliv. Zaradi tovrstnih razlogov se lahko stvari hitro zapletejo.

Ljudje so nekako pozabili, za kaj pri spovedi pravzaprav gre

Zaupni pogovori so vedno interakcija. Izgovorjene besede se lahko človeka marsikdaj dotaknejo in v sogovorniku vzbudijo določene občutke, sprožijo misli, izzovejo vprašanja ter morebitne dileme. Kako je bilo s tem pri vas?

Povsem imun na izrečene besede seveda nisi nikoli. Spovedi me osebno niso nikoli prizadele. Morda sem imela takšen dar. Je pa res, da v kolikor je bila spoved res pristna, me je le ta kot osebo napolnila. Najbolj so me utrudile spovedi, ki so potekale protokolarno, bolj iz navade.

Pred božičem in veliko nočjo, ko so spovedi pogostejše, človek sliši resnično marsikaj. Veliko je spovedi, pri katerih so ljudje nekako pozabili, za kaj pravzaprav gre, kaj bistvo spovedi je. Priznanje greha, kesanje za storjeno dejanje in izročitev prošnje za odrešitev Bogu? Pogosto se zatakne že pri samem doživljanju in pojmovanju greha. V današnji družbi je namreč močno okrnjen občutek greha, zaradi česar ga tudi kristjani zelo težko spoznamo, saj si dandanes že vsak po svoje določi kaj je zanj dobro in kaj ne, ob tem pozabi na doživljanje drugih.

Greh je namreč tisto, kar ti jemlje občutek svobode in te pušča v ujetosti, čeprav se morda tega niti ne zavedaš. Priznati greh pomeni izročiti ga v Božje roke. Odrešitev, osvoboditev od greha je tisto, kar človeka napolni. Bog, tako imenovano črno luknjo v človeku,(mesto greha) pri odrešenju napolni s svojo ljubeznijo.

Moja izkušnja kaže, da se Slovenci nekako ne znamo spovedovati. Spovedoval sem že tudi v tujini, kjer so bile spovedi povsem drugačne. Ljudje so pri spovedi zaupali vse, kar je kasneje vplivalo na njihovo vsakdanje življenje, saj so zaradi tega lahko bili bolj odprti, sproščeni in veseli.

Ljudje pogosto doživljamo pogovore z duhovnikom, kot neke vrste terapevtski pogovor, kot pogovor, ki pomaga v trenutku stiske.

Eno je spoved in duhovni pogovor z duhovnikom, nekaj drugega so terapevtski pogovori ali terapije, za kar duhovniki v prvi vrsti nismo usposobljeni. Usposobljeni smo za podeljevanje zakramentov, svetih maš, svetih spovedi…

Pogovori, ki potekajo kot terapije, segajo že na področje psihologije, za kar so lahko usposobljeni določeni duhovniki, vsekakor ne vsi. Dandanes je tendenca, da si mnogi želijo biti terapevti, psihologi, vendar brez ustreznega znanja lahko človeku zelo škodijo.

Duhovnik pri spovedi Bogu posodi svoj glas

Duhovniki ste varuhi in skrbniki skrivnosti. Bili ste duhovnik v manjšem kraju, kjer se župljani tako rekoč vsi poznajo, zaradi česar so tudi odnosi bližji, bolj domači. Kako ste uspeli potegniti ločnico in zadržati vedenja zase?

Sam s tem nisem imel težav, saj v temu vidim Božji dar. To je stvar vere in pripadnosti. Govorim seveda iz sebe. V kolikor deluješ v luči vere v moč zakramenta, potem ni težav.

Pri spovedi oseba Bogu zaupa grehe, jaz sem v tem procesu izpovedi kot duhovnik samo božji poslanec, ki uporablja glas. Moja naloga ni biti pameten, ampak samo v Božjem imenu, človeka odvezati greha. Tukaj se začuti resnično Božje delovanje.

Vsekakor je pri spovedi potrebno imeti vedenje in profesionalno držo. Tako kot duhovniki, tudi psihologi vedo marsikaj, morda še veliko več, pa tega ne izdajo. Osebno mislim, da moraš ločiti med zakramentom, privatnim življenjem in česa ne smeš govoriti. Če si seveda kot človek, na, t.i., gostilniški ravni, lahko nastane težava.

V naših očeh ste duhovniki izjemno modri, saj uspete analizirati in interpretirati današnje dogodke skozi besede Boga. To zahteva izjemno vedenje in zakaj pa ne, tudi posebno danost interpretacije.

Modrost je nekaj obče človeškega, kar se je danes izgubilo. Oddaljili smo se od narave, se zaprli med zidove, predali tehnologiji in tako izgubili stik s sabo in posledično tudi modrost.

Ljudje so bili nekoč nepismeni, pa so kljub temu uspeli iz narave potegniti pravo življenjsko modrost; videti Boga v vsakdanjih stvareh. Kot duhovnik predočiš določene stvari, odpiraš določene tematike, ki jih skušaš navezati na vsakdanje življenje. Kaj je Božja beseda? To, kar ti Bog govori za danes. Zakonitosti narave so veljale že nekoč in veljajo še danes. Kaj pomeni živeti z Bogom drugega, kot živeti z naravo?

Kar se dogaja običajnim ljudem, se dogaja tudi duhovnikom

Ali ljudje preveč pričakujemo od duhovnikov?

Da. Ljudje pojmujemo duhovnika kot super človeka. Od duhovnika pričakujemo, da vse zna in da je prisoten na več lokacijah. Nihče se ne vpraša, kaj se z njim zares dogaja. Kaj se dogaja v njegovi notranjosti? Kaj čuti? S kakšnimi dvomi ter morebitnimi dilemami se srečuje? Kakšne težave ga pestijo? S tem se skoraj nihče ne obremenjuje. Mislimo si, saj ima nenazadnje poslanstvo od Boga, mu bo že on dal moč. Pozabljamo, da je Bog dal duhovniku fizično in psihično omejene dimenzije.

Tudi duhovniki se čustveno navežemo na kakšno osebo. Dogajajo se nam ekscesi, srečujemo se z občutkom osamljenosti, o čemur se premalo govori. Žalosti me, ker duhovniki nimamo priložnosti prisostvovati delavnicam, kjer bi lahko iskreno spregovorili o svojih intimnih težavah, problemih in izzivih, ki pestijo tudi nas. Zasedanja v duhovniških krogih so praviloma usmerjena v pogovarjanje in reševanje operativnih stvari, pozabljamo se pogovarjati o človeških vzgibih, ki jih tudi duhovniki nosimo v sebi. O tistem skritem, notranjem svetu, ki oblikuje človeka.

Ljudje vedo, kaj se dogaja. Vsi vedo, sočasno pa se vsi delajo, da ne vedo

Ali kdo priskoči na pomoč duhovnikom, ko/če se znajdejo v različnih stiskah zaradi morebitnih odvisnosti?

Nihče. Slovenija je kar se tiče tega področja na cerkvenih tleh kar nekaj korakov za ostalimi državami. Npr. v Italiji imajo duhovniki možnost zdravljenja od določenih odvisnosti. Ena od najbolj razširjenih je odvisnost od spletne pornografije. Moje spoznanje je, da se slovenska Cerkev z določenimi problemi, težavami ne želi soočiti. V tujini se s temi izzivi soočijo, pri nas  si zatiskajo oči. Kaj se bo zgodilo, če bodo ljudje izvedeli, da se določene stvari dogajajo je glavno vodilo. Ljudje vedo, kaj se dogaja. Vsi vedo, sočasno se vsi delajo, da ne vedo. Ekscesi niso problem samo duhovnikov, saj se tovrstne stvari dogajajo tudi drugim ljudem. Vsi smo namreč »otroci tega sveta«. Res je, da so tudi duhovniki ljudje in se kot takšni tudi sami soočajo z marsičem, kar se dogaja tudi preprostim ljudem.

Krščanstvo se danes jemlje preveč neresno

Zakaj je v vas dozorela odločitev za izstop iz duhovniškega poklica in tovrstnega življenja?

Za moj izstop sta bili ključni dve vprašanji. Prvo vprašanje je bilo vprašanje celibata. V katoliški cerkvi latinskega obreda je potrebno vzeti v zakup duhovništvo in neporočenost. So duhovniki, ki čutijo klic v duhovništvo, ne čutijo pa klica v celibat. Sem eden izmed njih. Celibat ni Božja zapoved. Jezus celibata ni nikoli zapovedal. Dal nam je možnost izbire.

Skozi zgodovino smo si določene stvari malo priredili. Osebno sem mnenja, da ko gre za vprašanje celibata, izigravamo Boga. On ga namreč ni zapovedal, ampak ga je ponudil kot eno izmed življenjskih opcij. In ko prideš do točke, ko vidiš in čutiš, da celibata ne moreš zaživeti, si v »godlji«. Ko se zaveš, da tega na silo ne moreš storiti, Cerkev ga zapoveduje. Vprašaš se, kaj narediti. Znajdeš se na križišču, ki ti ponuja dve možnosti. Dve poti. Ali boš to navzkrižje v sebi skrival, sočasno ohranjal svoj poklic, kjer bo cena prikrivanja trpljenje. Najprej tvoje lastno, posledično bodo trpeli tudi ljudje, ki so ti bili zaupani. Ali boš iskreno spregovoril o svoji stiski. Spregovoril o temu, da ti celibat ni pisan na kožo in boš v danem okviru cerkvenega prava, ki obstaja, nadaljeval svojo življenjsko pot. Malo stvari je gotovih v življenju. Ena gotovost je – Bog človeka spremlja na poti iskrenosti.

Drugo vprašanje, ki je prav tako botrovalo k mojemu izstopu iz poklicnega duhovništva, je vprašanje moje zmožnosti sprejemanja sistema, ki ne odgovarja današnjemu času. V Sloveniji še vedno delujemo, kot da so vsi ljudje kristjani. Mašujemo, spovedujemo, podeljujemo druge zakramente, blagoslove, itd., vse to opravljamo v povezavi s, t.i., že prepričanimi kristjani. Po drugi strani je predvsem v zahodnem delu sveta vse bolj prisoten ateizem, liberalizem in okultizem, kar pomeni, da je še do nedavnega krščanska Evropa postala odprto misijonsko polje. Evangelija se na terenu več ne oznanja, skrbi se za ohranitev razmer »status quo«.Kljub temu, da k verouku še vedno hodi večina otrok, se bodo stvari v nekaj letih drastično spremenile. In to ne na bolje.

Če želiš biti kristjan, si moraš naložiti križ. Danes se otroka pelje h krstu, da bo sorodstvo deležno še eno v nizu mnogih zabav. Krščanstvo se danes jemlje preveč neresno, tako na institucionalnem nivoju, kot tudi v krogu kristjanov na terenu. In tukaj se nisem našel.

Krščanstvo smo pripeljali na nivo otročjega, ne pa otroškega, kot pravi Jezus. Bodite kot otroci, ki so iskreni, mi smo postali otročji, kar je neresno in nedostojno za človeka. Gremo se neko predrznost, ki mi ni všeč

Cerkveni obredi so v veliki meri postali še ena izmed možnosti za veseljačenje. Poglejmo statistiko po zdravstvenih domovih. Ravno okoli velike noči sprejmejo največ ljudi na urgenco zaradi prenajedanja.

»Med resnico in neresnico, bom vedno izbral resnico. Prepričan sem, da resnica vedno osvobaja.«

Kaj se zgodi z duhovniki, ko izstopite?

Sedaj sem na trgu dela (smeh). Osebno mislim, da bi veliko več duhovnikov izstopilo, če bi imeli zagotovljeno preživetje. Tako smo po izstopu prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Dodatna težava je izobrazba, saj poklic teologa, vsaj v Sloveniji, ni opredeljen in včasih te čudno gledajo in po tihem obtožujejo, da si nekakšen cerkveni agent. Moraš biti kar pogumen za ta korak.

Ko si duhovnik ali župnik, imaš dostop do določenih materialnih dobrin, si materialno priskrbljen in te ne skrbi za preživetje.

Glavni vir preživetja duhovnika so mašni nameni (v Sloveniji 17 €). Sledijo blagoslovi, kjer ljudje radi darujejo. Duhovniku ni potrebno plačevati položnic, saj je za to namenjen denar iz darov, ki jih ljudje prispevajo cerkvi. Če odmisliva položnice, ki jih ne plačuješ iz svojega žepa, si tako rekoč priskrbljen, saj ti ostane okoli 500 €, ki jih pridobiš z osebnimi darovi.

Ironija vsega je, da ko je zate poskrbljeno, o materialnem preživetju ne premišljuješ, sočasno ljudem pripoveduješ, kako bo Bog zanje poskrbel. Redki se zavedajo, da ko ljudje ne bodo več darovali denarja, ne bodo imeli več od česa živeti.

Če si duhovnik, še posebej v samostanski skupnosti, nimaš nikakršne skrbi. Če si še malo v letih, zakaj bi si nakopal nove težave? Tukaj se ponovno vrneva na vprašanje lastne integritete in tega, kaj s seboj prinese določena odločitev. V mojem primeru je bila to tudi odločitev o izstopu iz tovrstne preskrbljenosti v negotovost. Na preizkušnji je tudi vera, ali bo Bog zares poskrbel zate.

To je velik preskok in sočasno tabu tema. Ko izstopiš iz duhovniških krogov, se ti tako rekoč odrečejo. Za škofa dobesedno več ne obstajaš. Ne zanima ga, kako si, ne kot človek, ne kot duhovnik. Ne zanima ga, če imaš streho nad glavo in če imaš od česa živeti.

Trenutno imam toliko, da lahko preživim. Kako bo v prihodnje? Ne vem. Zaupam popolnoma v Božjo previdnost.

Prisluhnili ste sebi in naredili to, kar ste čutili, da je prav za Vas. Oboroženi z iskrenostjo in vero v Božjo pomoč, ste iz materialne preskrbljenosti stopili na pot negotovosti. Ste danes bolj zadovoljni, kot ste bili nekoč?

Iskreno povedano…sem.

Duhovnik sem bil celih 10 let. Od leta 2006 do leta 2016. Pri duhovništvu gre za neizbrisno znamenje, kot sta krst in birma. In ne glede na to, da fizično, v strogem pomenu besede duhovniškega poklica ne opravljam več, sem v duši še vedno duhovnik.

Počutim se svobodnega. Določenih stvari mi namreč ni potrebno skrivati. Ne skrbi me več, kako bodo višje instance reagirale na moja dejanja in misli, v kolikor bi zanje izvedele.

Kaj se bo z menoj fizično dogajalo v prihodnje, nihče ne ve.

Sem posvečeni duhovnik in tega ne bom nikoli zanikal. Zame je najpomembnejše biti v odnosu z Bogom. Vsakodnevno molim in premišljujem Božjo besedo. Odločitev je v meni zorela v veri z iskrenostjo. Če si zares iskren in takšen tudi v odnosu do sebe, potem nobena odločitev ni težka in tudi strah je povsem odveč.

Opažam, da se družba spreminja in na žalost postaja vedno bolj neiskrena. Na žalost. Davek že plačujemo, v obliki kronične zamorjenosti…

Petra Petravič