Rojeni za večno življenje

Človek si že vse od začetka svojega obstoja prizadeva, da bi postal nesmrten. Navkljub različnim poskusom, mu do danes to ni uspelo. Zadnji poskus človekove nesmrtnosti je kloniranje, ki pa je le še eden od utopičnih poskusov, v nizu človekovega prizadevanja po večnem življenju.

Kljub temu je za človeka na voljo ena možnost za njegovo neminljivo bivanje. To možnost mu je dal Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je premagal smrt, s tem da je na velikonočno jutro vstal od mrtvih, kljub temu da je predhodno prestal kruto trpljenje in smrt na križu. Spomin na ta dogodek imenujemo velika noč, ki jo vsako leto obhajamo prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni.

Vera v povezavi z vstajenjem

Mnogi si ob tematiki vstajenja postavljajo različna vprašanja, od katerih sta dve najpogostejši: »Kako je mogoče, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih?« »Kakšno zvezo ima človek s tem enkratnim dogodkom?«

Osnovni pogoj za odgovor na ti dve vprašanji je, da je za razumevanje odgovora v prvi vrsti potrebna človekova vera v vstajenje. Razmišljanju o vstajenju in posledično, o večnem življenju bomo zato sledili v luči vere. Najprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj je Bog posegel v človeško zgodovino ravno zato, da je za rešitev človeštva žrtvoval svojega Sina? Odgovor lahko dobimo na prvih straneh Svetega pisma.

Znanost se sprašuje »kako«, Sveto pismo »zakaj« je nastal svet?

Na začetku Svetega pisma je v prvih dveh poglavjih zapisano poročilo o stvarjenju. Svetopisemsko poročilo ne posega na znanstveno področje, kjer se sprašujemo, kako je nastal svet. Ob tem je potrebno povedati, da so vse znanstvene teorije o nastanku sveta, samo teorije in ne dokazi. Tudi trenutno najbolj aktualna Darwinova evolucionistična teorija je še vedno zgolj teorija. Celo sam Darwin v uvodu svoje knjige O izvoru vrst poudari, da je v knjigi zapisana zgolj teorija, ki ni utemeljena na nobenem dokazu.

Sveto pismo daje odgovor na vprašanje smisla nastanka sveta, zato se ob tem sprašujemo zakaj je nastal svet. Kljub temu da so znanstvene teorije o nastanku sveta in teološke razlage na prvi pogled različne, lahko vidimo, da so kljub temu podobne. Tako v znanstvenih teorijah, kot svetopisemskih trditvah je svet nastal postopoma, s končnim dejanjem nastanka (stvarjenja) človeka.

Sveto pismo po koncu vsake stopnje stvarjenja, ki je razvrščeno v šest dni (v tem primeru dan ni dolg štiriindvajset ur, ampak pomeni šest stopenj), poudari, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro. Ob stvarjenju človeka pa celo poudari, da »je zelo dobro« (1 Mz 1, 31).

Poleg fizičnega sveta obstaja tudi duhovni svet

Bog je poleg fizičnega sveta ustvaril tudi duhovni svet, v katerem bivajo angeli. Tako človek kot angeli so svobodna bitja, kar pomeni, da imajo svobodno voljo. V nekem trenutku se je tudi eden izmed angelov, z imenom Lucifer, kar pomeni, »nosilec luči«, Bogu uprl in se odločil, da bo delal proti njemu, saj mu ni želel služiti. Najbolj poznan je pod imenoma hudič in satan. O njegovem bistvu največ pove grška različica διαβολός (diabolos), kar pomeni tisti, ki razdira, razbija, razkraja…

Na podlagi človekove privolitve hudiču, si človek zapravi večno življenje

Sveto pismo takoj po stvarjenju poroča o dialogu med kačo in Evo. Kača simbolizira hudiča, ki daje pobudo za dialog. Bog pred tem človeku poda navodila za življenje zato, v prvi vrsti zato, da bi bil človek varen in srečen. Sveto pismo poroča: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega. Boš gotovo umrl« (1 Mz 2, 16–17).

Dialog z Bogom in na drugi strani s hudičem, je potrebno razumeti v simbolnem pomenu. Pri tem ne gre dobesedno za sadeže, ampak za splošne življenjske dobrine, katerih namen je, da bi jih človek uporabljal v lastno dobro ter v dobro drugih. Ravno hudič pa želi človeka pripeljati do tega, da bi zlorabljal dobrine, ki jih uživa. Končni cilj hudiča je človekova nesreča in samouničenje.

Človekovo nezadovoljstvo ubija človeka

Kača hoče v človeku vzbuditi nezadovoljstvo, češ, da ga hoče Bog omejevati, ko mu ne pusti jesti z vseh dreves. Zato v pogovoru s človekom uporabi naslednji stavek: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu« (1 Mz 3,  1). S tem je kača želela v človeku ustvariti lažen vtis, da Bog omejuje njegov svobodo. Ob nadaljnjem kačinem prigovarjanju Eva popusti, vzame prepovedan sadež, za njo pa ga vzame tudi njen mož Adam. Na podlagi hudičevega prigovarjanja se je človek uprl Bogu, s tem, ko je začel zlorabljati, kar je Bog ustvaril in mu zaupal v upravljanje.

Človek je iz ustvarjalca postal uničevalec

Ko je človek posegel po »prepovedanem sadežu«, je posegel v Božje stvarstvo. Namesto, da bi bil ustvarjalec je postal uničevalec. Tako je prišel na svet greh, ki se izraža v različnih vrstah uničevanja; od ekološkega do razdiranja medčloveških odnosov.

Potrebno je poudariti, da se razpetost človeka med Bogom in hudičem udejanja tudi danes, saj človek še vedno zlorablja, kar mu je dano v upravljanje. Prav tako razdira medčloveške odnose, kar se kaže v medosebnih razdorih in celo v uničevanju človeškega življenja.

Bog se je odločil, da bo človeka (od)rešil

Kljub človekovi zavrnitvi Boga, Bog ni pustil človeka prepuščenega samemu sebi. Ni ga prenehal ljubiti, zato se je odločil, da mu bo poslal odrešenika. Celotno Sveto pismo stare zaveze je usmerjeno v pričakovanje odrešenikovega prihoda.

Vzporedno s pripravo na prihod odrešenika, lahko v Stari zavezi spremljamo tudi zgodovino Izraelskega ljudstva, ki si ga je Bog izbral za izvoljeno ljudstvo, iz katerega je izšel odrešenik. Zgodovina vsakega ljudstva vsebuje tako svetle kot temne plati. Iz tega ni bilo izvzeto tudi izvoljeno ljudstvo. Zato tudi v Svetem pismu beremo o vojnah in drugih stranpoteh določenih predstavnikov ljudstva. Bog ni zapustil svojega ljudstva in jim je pošiljal preroke in znamenja ob katerih se je marsikdo spametoval. Najbolj jih je spametovala babilonska sužnost (587 pr. Kr.), ki je bila posledica greha izvoljenega ljudstva in njihovih voditeljev.

Stoletja pričakovani odrešenik Jezus Kristus se je odločil za skromno življenje

Pričakovani odrešenik se je pred več kot dva tisoč leti rodil v Betlehemu pod imenom Jezus Kristus, v votlini poleg živine. Proti pričakovanju mnogih, se je Bog učlovečil v revščini, namesto v mogočni palači. Po poklicu je bil tesar, kakor njegov krušni oče Jožef. Ta poklic je bil eden najbolj nečastnih v tistem času in je komaj zagotavljal preživetje.

Jezus se pri krstu postavi v vrsto z grešniki, čeprav ni bil grešnik

Jezus je s tridesetimi leti odšel z doma in se dal krstiti Janezu Krstniku v reki Jordan. K Janezu so prihajali tisti, ki so priznavali svoje grehe in se jih tudi pokesali. Simbolni potop v reko Jordan je bilo zunanje znamenje notranjega očiščenja grehov.

Jezus ni bil grešnik, vendar se je kljub temu daj krstiti. Zakaj? Z lastno postavitvijo v vrsto grešnikov je pokazal, da je prišel na svet zato, da bo, kasneje, na križu prevzel vse grehe človeštva nase in jih v trenutku lastne smrti tudi uničil. Greh namreč od začetka človeštva uničuje svet. Zato je Jezus prevzel nase vso krutost greha vseh časov in vseh rodov in vse to uničil s smrtjo na križu.

Med Jezusovimi učenci so tudi ženske

V približno treh letih javnega delovanja je zbral ob sebi ožje sodelavce, ki jih je imenoval apostole. Imel je še tudi širši krog dvainsedemdeset učencev, med katerimi so bile tudi ženske. Najbolj znana med njimi je Marija Magdalena.

Potrebno je povedati, da je je bilo dejstvo, da je imel Jezus ob sebi tudi učenke, za tisti čas nekaj nezaslišanega, saj ženske in otroci v tedanji družbi niso imeli nikakršne veljave v javnosti. Za primer vzemimo Jezusovo pomnožitev kruha, kjer Sveto pismo poroča: »Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žena in otrok« (Mt 14, 21). Glede na to, da so bile v tistem času družine dokaj številčne, lahko sklepamo, da je Jezus nasitil okrog 30.000 ljudi.

Jezus je deloval zunaj sistemskih okvirov

Jezus je deloval tudi zunaj takratnega ustaljenega sistema, zato si je vedno bolj nakopaval nasprotovanje tedanjih verskih veljakov. Poleg tega, da je ženskam priznaval enakopravnost, se je družil z grešniki, med katerimi so bili v očeh družbe najhujši cestninarji, ki so v imenu rimske oblasti pobirali cestnine in si pri tem precej denarja prisvajali tudi zase. Najbolj znan med tem je cestninar Matej, ki se je ob srečanju z Jezusom spreobrnil in postal njegov apostol.

Prav tako se ni za vsako ceno držal zapovedi, ki so bile v marsikaterih primerih neživljenjske. Ena izmed zapovedi je bil sobotni počitek, v spomin na sedmi dan, ko je Bog po stvarjenju sveta počival. Na ta dan je bilo predpisano celo omejeno število korakov, ki jih je lahko človek prehodil. V evangeljski poročilih pa lahko večkrat beremo, kako je Jezus ozdravljal celo na soboto, kar je bilo za verske voditelje nezaslišano.

Jezus je ljudi učil, da je on kruh, ki daje večno življenje

Eno največjih nasprotovanj je doživel, ko je po znamenju pomnožitve kruha ljudem postopoma razlagal, da je On tisti kruh življenja, ki daje večno življenje. Po tistem so ga zapustili mnogi, ki so hodili za njim. V nasprotju s pričakovanji, Jezus tistih, ki so prenehali hoditi za njim, ne prepričuje, naj ostanejo, ampak reče celo svojim apostolom: »Ali hočete tudi vi oditi« (Jn 6,67)? Takrat mu v imenu dvanajsterih apostolov odgovori Peter z besedami: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6, 68–69).

Jezusa obsodijo na smrt verski voditelji

Glede na to, da je bil Jezus »trn v peti« v tedanji judovski družbi, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se ga bodo znebili. Jezus je v človeških očeh doživel klavrn konec. Izdal ga je Juda Iškarijot, ki je bil eden izmed apostolov. Na smrt so ga obsodili najvišji judovski verski veljaki, na čelu z velikim duhovnikom Kajfo. Odločili so se, da ga bodo obsodili na smrt s križanjem, ki je veljala za najbolj sramotno smrt, na katero so bili obsojeni samo najhujši prestopniki.

Za križanje so potrebovali dovoljenje rimske oblasti, saj je bila Judeja v tistem času pod rimsko okupacijo. Rimski upravitelj Judeje je bil Poncij Pilat. Pilat je vedel, da je Jezus nedolžen, vendar je popustil vpitju množice.

Jezusova smrt na križu je začetek človekovega večnega življenja

Jezus je bil pred križanjem tudi zelo poniževan in hudo bičan. Križ si je moral nesti sam, toda zaradi velike izčrpanosti so mu določili za pomočnika Simona iz Cirene. Ko je prispel na vrh griča Kalvarija, so ga križali, skupaj še z dvema razbojnikoma. Kljub temu da so tisti, ki so bili obsojeni na smrt s križanjem umirali tudi po več dni, je Jezus umrl v treh urah. S tem se v zemeljskih očeh konča Jezusova zgodba. Vendar je bila njegova smrt šele začetek večnega življenja, po kateremu hrepeni človek.

Jezus je vso nepregledno vrsto grešnikov, med katero spada vsak izmed nas, s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil greha. S tem je izkazal človeštvu ljubezen na najboljši možni način, saj je dal življenje za vsakega izmed nas. Njegova ljubezen do človeštva je bila tako velika, da je bila močnejša tudi od najmočnejše sile na svetu, smrti, ki je do takrat ni premagal še nihče. V človeških očeh je kruta smrt nedolžnega človeka največji poraz, v Božjih očeh pa je Jezusova daritev na križu človeku prinesla popolno osvoboditev.

Marija Magdalena je prva priča Jezusovega vstajenja

Tretji dan po njegovi smrti so žene, na čelu katerih je bila Marija Magdalena, našle prazne grob. Jezus je kot prvo pričo vstajenja izbral ravno Marijo Magdaleno, ki se ji je ob praznem grobu tudi prikazal. Zatem se je prikazal tudi svojim učencem. Glede nato, da je bila Marija Magdalena prva, ki je bila priča Jezusovega vstajenja, je prejela vlogo prve Jezusove pričevalke, kar pa je danes nekoliko premalo poudarjeno. Jezus je s svojim vstajenjem na velikonočno jutro dokončno premagal greh in smrt, ki je posledica greha.

Pri odrešenju ima bistveno vlogo človekova svobodna volja

Kljub Jezusovemu vstajenju je na v svetu na videz enaka situacija, kot bi bila, če do tega dogodka ne bi prišlo. Na svetu je še vedno greh, zdi se, da je glede na vse zlo, ki se dogaja v svetu, razdiralna moč greha celo vedno večja.

Pri Jezusovem odrešenjskem delovanju ne gre za avtomatizem in enostransko Božje dejanje, kjer bi bilo samo zaradi njegovega odrešenjskega delovanja zlo odpravljeno. Bistveno vlogo pri tem ima namreč človekova svobodna volja in njegova odločitev za ali proti Bogu. Kakor sta bila Adam in Eva v raju svobodna, pri odločitvi za ali proti Bogu, tako smo tudi ljudje 21. stoletja svobodni, da se odločamo za ali proti Bogu.

Človek lahko že na zemlji živi večno življenje

Odrešenje od greha in smrti, ki ga je Jezus prinesel na svet s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, velja samo za tistega, ki z zakramentoma krsta in birme sprejme vase Božje življenje. Ker pa je vsak človek grešnik, zanj velja, da je odrešen takrat, ko svoje grehe, če je mogoče, po redni poti zakramenta sprave, prinaša Bogu in mu jih v danem trenutku izroča na križ. Jezusova daritev na križu ni le zgodovinski dogodek, ampak je tudi nadčasovni dogodek, ki se dogaja v zakramentalnih dejanjih. Središče je zakrament evharistije, kjer se posedanja Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje.

S svobodnim izročanjem svojega življenja Bogu, vključno z grehom, ki mori naše življenje, postaja človek odrešen že v tem trenutku. Fizična smrt je zanj zgolj prehod iz enega zemeljskega načina bivanja, v nebeški način bivanja. Človek je lahko kljub fizični minljivosti že na zemlji deležen večnega življenja, če živi v Božji ljubezni.

Veselje je znamenje odrešenosti človeka

Znamenje človekove odrešenosti je odsotnost strahu in prisotnost veselja. To veselje se kaže v hvaležnosti za vsak trenutek življenja in v hvaležnosti, do vsakega bitja in vsake stvari, ki nas obdaja. Zunanje znamenje grešnosti in ujetosti je nenehno pritoževanje in godrnjanje, zunanje znamenje odrešenosti pa je srčno veselje ob katerem človek ne rabi nobenih dodatnih substanc.

Amadej Jazbec