Tadeja Romih: Kdaj je človek nehal biti človek?

Če se na hitro ozrem skozi današnji svet in aktualna dogajanja, ne rabim biti ne vem kaj, da ugotovim, da naša družba drvi v propad. Tako čustven, moralen kot materialen propad.

Lestvica pomembnosti in človečnosti je popolnoma zvodenela in moralne vrednote in osnovne kulture praktično niso več najpomembnejša vrednota. Kdo danes še tujcu na cesti z nasmehom reče dober dan, se zahvali staršem, ko nam pomagajo, objame prijatelja zaradi ljubezni in ne zaradi pričakovanj, kaj mu lahko le-ta v zameno ponudi, reče sodelavcu hvala – iskreno hvala?
Pozabili smo na osnovo, na temelje, na tiste res pomembne stvari v življenju. Se strinjam in dopuščam, da ima vsak izmed nas svojo lestvico, kaj je zanj najpomembnejše, najvažnejše… Pa vendar.
Z grozo spremljam obnašanje ljudi. Ljudi, ki so izobraženi, z ne vem koliko titulami – ki pa so na nekaj pozabili. Biti človek. Ne glede na to, koliko si star, od kje prihajaš, kaj si želiš – na svojem življenjskem potovanju ne smemo pozabiti biti človek. Da ocenimo, če je človek res človek, potrebujemo v povprečju manj kot minuto. Brez vprašanj od kje, katera šola, kakšna služba, katero versko ali politično prepričanje. Nad novo osebo smo lahko hitro navdušeni ali pa nas popolnoma odvrne. In ja, nismo vsi ustvarjeni drug za drugega.

In v tem izgubljenem svetu brez moralnih in etičnih vrednot, smo pozabili na smisel življenja. Smisel ljubezni, sreče, preprostosti, uživanja. Vse preveč naše življenje podrejamo drugim. Podrejamo službi. Podrejamo nepomembnim ljudem, ki jih v življenju ne potrebujemo. Vse premalokrat rečemo nekomu – če ti kaj na meni ni všeč – potem pojdi stran. Bodi srečen drugje. Z nekom drugim. Boleče se oklepamo slabih stvari zaradi navade. Zaradi strahu pred spremembami. Kaj pa če bo potem vse samo še slabše?

Lovimo minute in sekunde in življenje nas prehiteva po levi in desni, ker ne znamo razporejati s časom. Razporejanje nam pa ne gre od rok, ker nimamo prioritet, ki bi res bile prioritete. Ne grem na rojstni dan, ker moram delati. Ne grem na potovanje, ker kaj bodo pa drugi rekli. Ne ustvarim si družine, ker zanjo nimam časa. Ne vlagam v svoje razmerje, saj mogoče pa obstaja kdo boljši in lepši. Zadovoljni smo, da si misli in čas okupiramo z nepomembnimi stvarmi, da se nam ni treba ukvarjati s ta pomembnimi, tistimi, ki pravimo, da štejejo. Ker za prave ljudi in prave stvari je vredno vložiti vsako sekundo našega življenja. Vsak zamujen rojstni dan, vsak zamujen obisk staršev, zamujena kava s prijateljico ali prijateljem – je izgubljen in nenadomestljiv.
Zelo malo stvari na tem svetu ne moremo popraviti ali spremeniti – zato bodimo pozorni na tiste, ki jih zmoremo.

Vsak konec tedna se vprašajte, kaj ste ta teden naredili, da ste bili srečni? Da ste se nasmejali iz srca? Da ste nekomu polepšali dan? Da ste sebi polepšali dan? Še lepše bi bilo, če bi vsak dan pred spanjem imeli razlog, da podoživimo tisto lepo, kar se nam je zgodilo tisti dan. Pa vem, da vsak dan ne more biti kot iz pravljice. Pomembno pa se je zavedati, da nam dneve iz pravljic ne bodo naredili drugi, ampak samo sami. S svojimi dejanji. S svojim besedam. S svojimi odločitvami.

Ko hodite po cesti, se nasmehnite otroku, ki ne razume jeze in žalosti. Povabite sodelavca na kosilo in se pogovarjajta o čem drugem kot o službenih zadevah. Bodite strpni do prodajalke v trgovini, ki že 8 ur hiti in posluša negativne komentarje in ji ob odhodu zaželite lep dan. Pokličite starše in jim povejte, da jih imate najraje na svetu. Povabite prijatelja na kavo, katero odlašate že nekaj mesecev. Pojdite v trgovino in si že enkrat kupite tiste čevlje, o katerih razmišljate že tri mesece. Pojejte tisto dodatno kepico sladoleda, ki vam ne bo uničila sanjske postave. Upajte si narediti nekaj, kar vas bo osrečilo. Karkoli. To ve samo vsak pri sebi.
Pravico imamo biti srečni. Zadovoljni. Iskati in narediti za to veliko, vendar ne za vsako ceno. Lastne sreče ne boste nikoli dosegli, če jo boste gradili na nesreči drugih. In ob tem, dragi bralci, ne pozabite – za svojo srečo smo odgovorni sami. Bodite človek. Stojte za svojimi dejanji in razmišljajte s svojo glavo. Ocenite, če je vaše dejanje smiselno, vredno. In na list papirja si napišite seznam 10 najpomembnejših stvari, ki si jih v življenju želite – dosegli jih boste le z delom, pogumom, odrekanjem in močno željo. Nehajte že s čakanjem na popolni trenutek – nikoli ne bo v danem momentu vse na svojem mestu. Življenje se dogaja sedaj. Ta trenutek. Bodite drzni in upajte si tvegati. Bodite človek – tako do sebe, kot do drugih.
Tadeja Romih, direktorica Slovenske ljudske stranke
Populistične nebuloze. Naj gre živeti na teritorij pod kontrolo isis, kjer vladajo pristni in z zahodno civilizacijo “neonesnaženi” človeški nagoni.
Komentar IK je pa res težka nebuloza.
To kar je v kratkem opisano, je bistvo, ki smo ga zavrgli. Mnogi uspešni “podjetniki” sovprepričani, da je bistvo čprek priti do bogastva, dejansko do to socialne pokveke.
Že slišim komentar: ta pa nabija komunizem. Dejansko beseda socializem pomeni družabnost, človečnost. V naši družbi tega ni več. Sedanja populacija pretežno rojens po letu 1975 nimajo razloga kritizirati prejšjo ureditev v državi. Ne samo da nimajo razloga nimajo niti pravice, a vseeno to počnejo. Zakaj to počnejo, zato ker to niso ljudje, to so zveri v človeški podobi.
Nikolas, ni vrednota izem, vrednota je ČLOVEČNOST. Pa saj izhajamo iz izma in, če bi bila tvoja trditev točna, se večina ne bi smela pokvariti, torej zveri iz prejšnjega sistema nadaljujejo zverinskost v novem sistemu. Družabnost je treba obvladati in ne pridigati in drugih obsojati zverinskosti.
Pozdravljeni, zanima me zakaj trdite, da je človečnost vrednota. Ni provokacija in ne mislim, da se za tem pojmom skriva kaj slabega. Ampak, zanima me vaša definicija pojma “vrednota” in ali na človečnost kot vrednoto gledate s stališča psihologije, filozofije, sociologije, ipd. Hvala za odgovor.
Odlično napisano. Vse pohvale za takšno razmišljanje ga. Romih
Če pa direktorica stranke tako razmišlja, pa še ni vse zgubljeno za našo Slovenijo. Življenje se res dogaja sedaj in ta trenutek. Jaz ga poizkušam izkoristiti, večina zadrtežev v naši politiki pa ne. Na mladosti je treba graditi pa se bomo premaknili iz te mrtve točke.