»Imeti ženo (moža) ali biti z možem (ženo)

V družbi, kjer se življenje človeka meri z vrednostjo imetja, je tudi človek obravnavan na način imetja, oz. lastnine. Ko npr. nekdo govori o svoji ženi, oz. možu, največkrat uporablja glagol »imeti«. »Imam ženo (moža)« ali »to je moja žena (mož), so besedne zveze, kjer človek sporoča, da ima nekoga v posesti. Če pa nekdo reče, da biva z možem (ženo), to pomeni, da izpostavi skupno bivanje v smislu medsebojne osebne rasti. Dva, ki bivata skupaj sta drug za drugega neprecenljivo bogastvo, zato sta si hvaležna, da z medsebojno pomočjo rasteta in se dopolnjujeta kot osebi.

Temelj zakonske zveze je človekova svobodna izbira

Zakrament zakona, ki ga skleneta dve svobodni osebi, pomeni, živeti svobodo na način pripadanja drug drugemu. V primeru, da nekdo sklene zakonsko zvezo z namenom, da bi nekoga dobil v posest, je zakonska zveza neveljavna, ker gre pri tem za izkoriščanje instituta zakonske zveze za sebične namene. V tem primeru ne moremo govoriti o resničnem zakramentu, ampak zgolj o zakramentu, kot etiketi, pod katero se skriva človeška preračunljivost.

Sedem zakramentov, eno Božje delovanje v sedmih izvedbah

Pri obravnavanju zakramentalne tematike, je potrebno govoriti o celoti Božjega delovanja, ki se izraža v celostnem zakramentalnem življenju. To pomeni, da človek zares z vero in srcem sprejema vseh sedem zakramentov, ki pomenijo eno Božje delovanje, v, t.i., sedmih različnih izvedbah. Enostavno povedano: človekovo zakramentalno življenje pride v praksi do izraza v zakramentu zakona, ki je izraz krstnega in birmanskega življenja v zakramentu življenjskega stanu.

V zakramentu zakona se namreč izraža konkretna ljubezen do konkretnega človeka. S krstom je človek pridružen skupnosti kristjanov, z birmo je v imenu krščanske skupnosti poslan pričevat o Božji ljubezni v njegovem življenju, v evharistiji dobi moč za krščansko delovanje, pri spovedi in bolniškem maziljenju zdravi svojo človeško ranjenost, v duhovništvu posreduje Božje življenje v svet, v zakonu pa podarja samega sebe za sozakonca in otroke. Na podlagi darujoče se ljubezni postajata zakonca skupaj »eno telo«.

Trajnost zakona je odvisna od popolne predanosti Bogu in sozakoncu

Samo v kolikor so izpolnjeni pogoji, ki smo jih pravkar obravnavali, lahko govorimo o polnosti zakramentalnega življenja v načinu zakonskega življenja. Samo na podlagi zavestnega sprejema Božjega življenja v zakonsko zvezo lahko govorimo o zakonski zvezi, ki traja do smrti enega izmed zakoncev. V kolikor pa človek pristopa k zakramentom neodgovorno v smislu posedovanja, potem se takšno življenje prej ali slej izrazi v negativni obliki.

Sodobno zakramentalno življenje je izbirno

Zaskrbljujoče je, da je zakonska problematika v veliki meri prisotna ravno med kristjani. Posebej je zaskrbljujoče, da je tudi zakramentalno življenje postalo stvar izbire na način izbire v trgovskih centrih. Kakor človek v trgovskih centrih izbira artikle, ki so mu trenutno všeč, tako tudi izbira zakramente po načelu všečnosti. To še posebej velja za zakramenta krsta in birme, ki sta vsaj na podeželju še vedno  množično prisotna. Za primer poglejmo v leto v 2015, ko je bilo podeljenih 11.705 krstov in 7.030 birm, bilo pa je 2.420 sklenjenih zakonov. Če računamo, da je povprečna starost mladoporočencev iz leta 2015 okrog 30 let, pomeni, da so bili krščeni v sredini 80-let prejšnjega stoletja, birmani v drugi polovici 90-ih. V njihovi generaciji je bilo krstov približno 16.000 in birm okrog 11.000.

Krst in birma ne bolita, zakonska zveza pa boli

Iz zgornjih podatkov je razvidno, da večina krščenih in birmanih danes ne sklene zakramenta zakona, kar pomeni, da je njihovo krščanstvo zares izbirno. Zakrament zakona je namreč edini zakrament, ki ga človek sklene skupaj s konkretno osebo, kar pomeni, da lahko konkretna oseba prizadene drugi osebi tudi bolečino, medtem ko tega pri krstu in birmi ni, ker se tudi po prejemu teh dveh zakramentov pri človeku, vsaj fizično, nič ne spremeni. Mnogi namreč prejemajo krst in birmo »za vsak primer«, medtem ko se verjetno nihče ne poroči »za vsak primer«. Preprosto povedano: h krstu in birmi ljudje množično pristopajo, ker to nič ne boli, medtem se za zakonsko zvezo ne odloča manjšina, ker življenje v dvoje mnogokrat boli.

Mnenje okolice še vedno vpliva na sklenitev zakonske zveze

Pri tem je potrebno poudariti, da tudi pri tistih, ki sklepajo zakonsko zvezo, ne gre vedno za sklenitev zakona zaradi podarjanja Božje ljubezni sozakoncu, ampak gre tudi tu v veliko primerih zgolj za zunanjo obliko, kjer je predvsem poudarek na zunanjih dejavnikih, medtem ko človekovo notranje življenje potisnjeno v ozadje.

Kljub upadanju krščansko-tradicionalnih običajev, med katere zagotovo spada cerkvena poroka, so marsikje v Sloveniji še vedno okolja, ki so tradicionalna in zato tam ljudje še vedno sklepajo zakon zato, ker tako narekuje okolica, medtem ko ni toliko pomembno kaj govori srce.

Zakonska problematika se ne izraža samo v tem, da ljudje ne sklepajo zakona, ampak je morda še večja težava v tem, da pod krinko zakonske zveze marsikdo opravičuje življenje, ki še zdaleč ni krščansko. Dejstvo, da je sklenjena zakonska zveza v Cerkvi neločljiva, lahko pripomore k še večjemu trpljenju, kakor pa pri tistih, ki v ločitvi zakona ne vidijo posebnih težav.

Neločljivost zakonske zveze je mnogokrat zlorabljena

Živimo namreč v porabniški družbi, kamor sodimo tudi kristjani. Kljub temu da bi morali biti kristjani tisti, ki bi živeli osvobojeno življenje, v smislu nenavezanosti na imetje, smo tudi mi podvrženi potrošniškim zakonitostim. Razlika je morda le v tem, da na naše življenje preprosto nadenemo etiketo krščanstva, v bistvu pa se ne razlikujemo od, t.i., drugovercev, oz. ateistov.

Za primer vzemimo zopet neločljivost zakona. Kristjan, ki se poroči, ve, da zakonska zveza traja do smrti enega izmed zakoncev. Še posebej v tradicionalnih okoljih je v ljudeh zakoreninjena miselnost, da s tem, ko se človek poroči, tega ne more več preklicati. To lahko pripelje do velikega trpljenja bodisi enega izmed zakoncev bodisi obeh. V večini primerov so trpljenju še posebej izpostavljeni otroci.

Za srečen zakon se je potrebno truditi vse življenje

Ker je človek danes navajen, da poseduje določene stvari, posedovalno miselnost prenese tudi v zakonsko življenje. S tem, ko izrečem, da nekaj ali nekoga »imam« izrazim, da sem lastnik določene stvari ali določenega človeka, o čemer smo že govorili v uvodu. Krščanski zakonci še posebej zaradi instituta neločljivosti zakona menijo, da posedujejo in na ta način tudi obvladujejo sozakonca za vse življenje. To mnogokrat privede do položaja, ko se človek za kvaliteto zakonske zveze trudi samo do njene sklenitve, ker po sklenitvi zakona sozakonca »dobi v last«, se mu za zakon ni treba več truditi, saj je od takrat naprej sozakonec »njegov«.

Tri glavne oblike trpljenja zaradi absolutizacije neločljivosti zakona

Gotovo je, da v primeru, ko človek z vero in srcem sprejema Božjo besedo in zakramente, na ta način tudi sprejema zakonsko življenje. Če je že v osnovi, kar pomeni pri krstu in birmi, šlo za prejem zakramentov zgolj zaradi navade ali pritisk okolice, potem  se je pri tem pojavila podlaga, da bo tudi zakonsko življenje že v osnovi zgrešeno.

V zadnjem času smo priče mnogim žalostnim zgodbam, ki spremljalo ravno krščanske zakonce. Pri tem gre v glavnem za tri glavne oblike trpljenja. Prva je, da zakonca po določenem času sicer spoznata, da je njun zakon mrtev, vendar zaradi instituta neločljivosti in okolice životarita drug ob drugem do smrti.

Druga je, da eden izmed zakoncev ravno zaradi neločljivosti zakona izkorišča drugega, pod pretvezo, da sta za vse življenje pred Bogom obljubila, da bosta skupaj, drugi zakonec takšno življenje sprejema, saj meni, da zaradi zakonske obljube, te ne sme prelomiti, ne glede na to, da je postal v času trajanja zakona »tnalo za drva«, kjer se izživlja sozakonec.

Tretja oblika trpljenja je, ko se eden izmed zakoncev zaradi dolgoletnega trpljenja zaradi izkoriščanja drugega zakonca, navkljub institutu neločljivosti odloči, da zakonca zapusti. Takrat običajno zakonec, ki je »ostal zvest« navadno odigra žrtev, češ, da ga je zakonec, ki ga je zapustil, izdal. Poleg tega pa »zvestemu zakoncu« ostaja naklonjena tudi tradicionalna okolica, saj je zakon neločljiv in tega človek ne sme v nobenem primeru prelomiti. Pri tem je nasilje v zakonu drugotnega pomena, pomembno je, da zakonca ostaneta skupaj.

Pripadnost Bogu in sozakoncu je temelj za veljavnost zakonske zveze

Kakor smo že razmišljali na začetku, pomeni zakramentalno življenje v pravem pomenu besede popolno pripadnost Bogu, ki se v zakonski zvezi izraža kot pripadnost sozakoncu. Če niso izpolnjeni osnovni pogoji, ki so potrebni za sklenitev zakonske zveze, je ta neveljavno sklenjena. O neveljavnosti zakona odloča cerkveno sodišče, na katero vloži tožbo zakonec, ki meni, da zakonska zveza, katero je sicer pravno-formalno sklenil, v svojem bistvu ni veljavna. Če cerkveno sodišče ugotovi, da zakon ni bil veljavno sklenjen, razglasi, da je zakonska zveza nična.

Različne oblike zakonskih zvez

Pri sklenitvah zakona v Katoliški cerkvi gre za več oblik zakonskih zvez. Prva oblika je redna, kar pomeni, da zakon skleneta dva katoličana. Druga oblika je, t.i, mešani zakon, kjer gre za zakon med katoličanom in predstavnikom druge krščanske skupnosti (pravoslavni, evangeličan, baptist, itd.). Tretja oblika pa je, t.i., zakon različne vere, kjer gre za zakon med katoličanom in predstavnikom nekrščanskih religij, oz. ateistov.

V prvih dveh primerih govorimo o zakonu, ki je zakrament in je neločljiv, v tretjem primeru govorimo o zakonu, ki ni zakrament (zaradi nekrščenega sozakonca), vendar je tudi ta neločljiv. Za dejansko veljavno sklenjeni zakon gre v primeru, ko oba izmed zakoncev stopata v zakon premišljeno in svobodno, poleg tega zakonske zveze ne sme nihče z ničemer pogojevati. V primeru, da se par poroči zaradi nosečnosti, pomeni, da je zakon sklenjen zaradi zunanje prisile (prisila je dejstvo nosečnosti), kar pomeni, da je zakon neveljaven. Če cerkveno sodišče ugotovi, da je bil zakon sklenjen zaradi nosečnosti, razglasi, da je sklenjena zakonska zveza neveljavna.

Naše življenje v glavnem ostaja na ravni praznih besed

V zadnjih petdesetih letih smo priče nezadržnemu upadanju krščanstva v Evropi in s tem tudi v Slovenji. Posledično upada tudi zakramentalno življenje, še posebej so v upadu poroke. Vendar ni težava v tem, da smo priče negativnim sociološkim ugotovitvam. Največja težava je v dejstvu, da kristjani ne živimo tega, kar z besedami sprejmemo pri prejemu zakramentov. Ker ne jemljemo resno krsta, ki je temeljni zakrament, ne jemljemo resno tudi zakramenta zakona, ki izhaja iz krsta. Najkrajša pot do začetka reševanja krize zakramentov je v tem, da bi jih v prihodnje prejemali tisti, ki to res želijo s srcem. Predvsem je potrebno osnovno vedenje, kaj pomeni prejeti zakramente in še posebej, kaj pomeni sprejeti zakonsko življenje.

Cerkev je odgovorna za spremljanje človeka na njegovi življenjski poti

Nič ni narobe, če smo priče upadu števila porok. Narobe je to, da tisti, ki sklepajo zakonsko zvezo, ne živijo zakonskega življenja, tako kot se za ta način življenja spodobi in so zato slaba spodbuda tistim, ki o poroki še razmišljajo. Pomembno je, da Cerkev zopet prevzame vlogo tistega, ki spremlja človeka na poti življenja in mu pomaga iskati pravo pot tudi v zakonskem načinu življenja. Pravi kristjan je vesel kristjan, zato je pravi krščanski zakonec, vesel zakonec. Veseli kristjani pričujejo in oznanjajo življenje na podlagi čiste in iskrene ljubezni, ki se pretaka med iskrenimi zakonci. Če je sklenjena samo ena zakonska zveza, vendar iz ljubezenske predanosti, je ta zgled dovolj, da bi se še marsikdo izmed tistih, ki iščejo pravo življenjsko pot, odločil za način zakonskega življenja.

Amadej Jazbec