Učitelj nočna mora otroka
Šolsko leto je pri koncu, ostajajo le še testi, izleti in upanje, da bo letos vse v redu. Temu sledijo zaslužene počitnice, tako za otroke in starše, kot za učitelje. Da je šolski sistem v Sloveniji zelo slab ni potrebno posebno razlagati. Prav tako ne, da se je v preteklih letih zelo spremenil in je več ali manj sam sebi namen. Zakoni in priporočila se z vsakim šolskim letom spreminjajo. Vse to ustvarja bitke in kaos med starši in učitelji. Vsak na svoji strani počne tisto kar misli, da je za otroka najbolje. V tem kaosu naj bi potem otroci rastli in postajali zrele, odrasle osebnosti.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport poudarja, da je skladno s slovensko zakonodajo zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja en od temeljnih ciljev vzgoje in izobraževanja in zajema tako krepitev socialnih veščin, strpnosti, spoštovanja drugačnosti kot omogočanje razvoja in doseganje čim višje ravni ustvarjalnosti. Sodelovanje šole s starši je zagotovo ena od pomembnih nalog, ki narekuje skupno iskanje rešitev, s katerimi se lahko preprečijo nezaželeni pojavi v vzgojno – izobraževalnem procesu, oziroma jih šola s starši lahko skupaj rešuje učinkoviteje. Za uspešen vzgojno izobraževalni proces je pomembno torej dobro sodelovanje staršev in strokovnih delavcev, za uresničevanje pravic in dolžnosti učencev pa je zadolžen ravnatelj kot varuh zakonitosti. V delo z vzgojno problematiko je vključena tudi šolska svetovalna služba, ki je po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja med drugim oblikovana za svetovanje učencem, učiteljem in staršem. Pomembno vlogo ima tudi razrednik, ki analizira vzgojne in učne rezultate ter skrbi za reševanje vzgojnih in učnih problemov, sodeluje s starši in šolsko svetovalno službo.
Vsaka šola ima vsaj enega »norega« učitelja
Upam, da v večini primerov na ta način poteka sodelovanje in otroci niso žrtve neumnega šolskega sistema, nezadovoljnih učiteljev in besnih staršev. Vendar se dostikrat zgodi, da so ravno učitelji tisti, ki otroku zagrenijo življenje. Težko bi rekli, da so to starejši učitelji, ali mlajši neizkušeni. Žal je vsem tistim, ki so nočna mora, skupno le to, da so popolnoma nefleksibilni, nočejo razumeti, da so otroci različni, da je vse več motenj, ter da vsak pristop ni za vsakogar. Bolj kot je učitelju v domeni, da otroka spozna, posluša starša, več ima od tega otrok.
Prepričana sem, da je na vsaki šoli vsaj en učitelj za katerega večina upa, da bo čim prej šel. Ideja o tem, da bi nekako bilo možno doseči odpust le tega učitelja je zelo živa. Vendar se ideja ustavi s strahom, kaj bo potem z mojim otrokom, ali bo šikaniran in kaj bo s tem sploh doseženo, če sploh kaj. Ministrstvo podaja rešitev, da v kolikor starši presodijo, da se kljub sodelovanju, pogovoru s šolo vseeno kršijo pravila šolske zakonodaje, pa lahko o celotni zadevi obvestijo ustrezno inšpekcijsko službo. Prav tako so v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo ter Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenija (SVIZ) med 24. majem in 8. junijem organizirali regijske posvete oziroma diskusije na temo zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja. Poleg poudarka na preventivnih dejavnostih pa so posveti namenjeni tudi diskusiji o morebitnih posegih v šolsko zakonodajo z namenom krepitve strokovne avtonomije, ki bi učiteljem in ostalim strokovnim delavcem omogočila uspešnejše in učinkovitejše delovanje v kontekstu zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja. Odprli so tudi spletni forum, ker želijo odpreti razpravo o učinkovitih praksah ter izzivih in potrebah v šolski praksi. Državljani lahko preko foruma izrazijo svoja mnenja ter predloge izboljšav na tem področju.
Besede, ki so same sebi namen
Ponovno veliko narejenega dela, ki je sam sebi namen. Torej če z učiteljem in njegovim delom starš ni zadovoljen, sodeluje s šolo in se nič ne spremeni, se obrne na inšpektorat, kjer lahko preverijo le strokovnost učitelja. Starš ima na voljo še forume in diskusije. Dejansko stanje pa se še vedno ne spremeni. Otrok še vedno noče v šolo, učitelj mu povzroča travmo, starš se lahko zgraža na forumih in diskusijah. Povrh vsega mu bodo še pristojni razložili, da je to njegovo subjektivno dojemanje, ker to, da otrok pove, da ga učitelj ponižuje, se dere nanj, ga udari (se fizično nič ne vidi), zapre kam… so le besede otroka, ki se laže, ker učitelj ne laže. Pri strokovnosti je nekako tako, da ima učitelj ravno toliko avtonomnosti, da lahko vsako zadevo utemelji, če tudi pri športu v nižjih razredih zahteva teoretične osnove, ali pri spraševanju vpraša kaj, kar je snov višjih razredov, ali celo srednje šole.
Starš za učitelja, ki je vse prej kot strokoven nima orodja, da bi dosegel npr. odpoved delovnega razmerja, kljub besedam, da za učitelje velja enaka načela kot za ostale zaposlene v javnem sektorju. Za to t.i. odpust morajo obstajati zakonsko utemeljeni razlogi. Zakonsko utemeljeni razlogi so podani o Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU)- XXI. Poglavje – PRENEHANJE VELJAVNOSTI POGODBE O ZAPOSLITVI.
Zakon ščiti učitelje
Vendar kljub zakonu človek pri branju kaj kmalu ugotovi, da je zakon tako napisan, da je učitelja skoraj nemogoče odpustiti, če le ta ni spolno zlorabil otroka, ali na delovno mesto prišel vidno omamljen. Psihično in čustveno nasilje je težko dokazati, kajti učitelj nikoli ne terorizira celoten razred, ampak le enega, ali dva učenca, ter kljub temu dosega rezultate, če so pritožbe, potem svoj bes usmeri v naslednja dva in tako dalje, tako da zelo težko starš dokaže, da je dotično vedenje ponavljajoče.
Šola bi morala biti za otroka priprava za življenje, ga opremiti z znanjem, a žal ni vedno tako. Opremi ga le v tem, da nasilje, zlorabe, travme in dnevne bitke za preživetje spozna zelo kmalu. Kaj kmalu dobi jasno sporočilo, da ni sposoben in da iz njega ne bo nič, ter da je v bitki sam. Starš ima zvezane roke, lahko le kriči in je v večnem sporu z učiteljem, ter upa, da bo šolsko leto kmalu mimo, ter da ne bo pustilo prevelikih posledic.
Vprašanje, ki je ostaja tu odprto le je, ali bo prej enemu staršu prekipelo in kakšnemu učitelju kaj naredil, ali bo Ministrstvo končno dojelo, da tako ne gre več naprej?
Alenka Gabrovec