Naprej na vsebino

Mr. Bean v cerkvi

Le kdo se ne spomni priljubljenih humorističnih filmčkov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, katerih avtor in glavni igralec je Rowan Atkinson v vlogi Mr. Beana. Atkinskon na humoren način predstavi mnogo vidikov človekovega življenja v današnji družbi, za katerega se izkaže, da ni samo smešno, ampak je zelo resnično. Med mnogimi prizori si bomo še posebej osvetlili odlomek z naslovom Mr. Bean v cerkvi . Za lažje spremljanje je najbolje, če si ga predhodno ogledamo.

Evropskemu človeku se vedno mudi

Osrednji lik, Mr. Bean, se pripelje s svojim avtom pred cerkev in kot je to običajno za evropskega človeka, se mu mudi. Pred cerkvijo je parkirišče zasedeno, zato se posluži tega, da nek drugi avto (trikolesnik, ki mu je trn v peti skozi celotno serijo), s svojim avtomobilom preprosto izrine s parkirnega prostora in s tem naredi na avtomobilu škodo in ga hkrati postavi na prostor, ki ni namenjen za parkiranje.

V kontekstu celotne serije lahko opazimo, da Bean človeka s trikolesnikom obravnava kot svojega sovražnika, kar že takoj na začetku pričujočega odlomka postavi pod vprašaj Beanovo verodostojnost krščanstva. Jezus namreč pravi, da je pogoj za sodelovanje pri bogoslužju sprava s svojim bratom. »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23–24).

Absolutna svoboda posameznika je prerasla v ideologijo

Že na začetku posnetka se pokaže Beanov egoizem, ki je ena izmed rak ran evropskega človeka. Ne zanima ga, kaj bo z drugim človekom oz. z lastnino drugega, pomembno je, da si je zase izboril ugoden položaj. Tukaj je izpostavljena osrednja lastnost, ki v Evropi kraljuje že kot ideologija, kar je absolutna svoboda posameznika. Absolutna svoboda pomeni to, da lahko sam počnem, kar hočem in me pri tem ne zanima, kako se ob mojem ravnanju počutijo drugi. Relativna (prava) svoboda je v tem, da za to velja naslednje pravilo: Moja svoboda se konča tam, kjer trči v svobodo drugega. To pomeni, da na račun mojega dobrega počutja ne morejo trpeti drugi.

V pričujočem primeru, ko Bean ni imel kam postaviti avtomobila, bi preprosto moral poiskati drugo parkirišče ali bi se moral na tistem kraju za tisti dan odpovedati obisku bogoslužja. S tem bi naredil gotovo več koristi kot jo je sicer, saj kot vidimo v nadaljevanju, njegov obisk cerkve ni bil najbolj Bogu v čast in za zgled zbranemu občestvu.

Zamujanje pokaže, koliko nam pomeni dogodek, ki ga obiščemo

Ko je prestopil cerkvena vrata, je bilo bogoslužje že v teku. Z zamujanjem človek pokaže, koliko mu pomeni dogodek, pri katerem prisostvuje. Spomnimo se samo nogometnih tekem, gledaliških predstav ali drugih prireditev. Najbolj zvesti navijači določene ekipe so na stadionu že več ur pred tekmo, na katero se pripravljajo z glasnim navijanjem. Prav tako so ljudje že kar precej časa pred začetkom gledališke prestave v dvorani in z zanimanjem berejo gledališki list, s katerim se pripravljajo na predstavo. Podobno je tudi z obiskom kinodvoran, saj se že prej informirajo o vsebini filma, katerega bomo gledali.

Človek – kristjan, kot zbiralec bogoslužnih dogodkov

Mnogo kristjanov že prav bolezensko zamuja k sveti maši, na katero se niti malo predhodno ne pripravijo. Osnovna priprava je v tem, da se zavemo, da bomo prisotni v posvečenem prostoru, kar je veliko več kot obisk stadiona, gledališča ali kinodvorane. Bean s svojim zamujanjem pokaže, da ga sama vsebina bogoslužje ne zanima, ampak je zanj najpomembnejša fizična prisotnost. To se nazorno pokaže s tem, ko se ves čas bogoslužja ukvarja sam s sabo in na ta način preganja dolgčas, ker niti približno ne razume pomena in vsebine bogoslužja.

Da so ljudje prisotni pri bogoslužju zgolj zaradi fizične prisotnosti sta za to kriva dva glavna vzroka. Prvi je v magičnem pojmovanju bogoslužja, kjer človek misli, da se bo Bogu prikupil zgolj s fizično prisotnostjo. Temu načinu rečemo zbiralski način krščanstva, kjer je v ospredju človek kot zbiralec bogoslužnih dogodkov in se z njimi postavlja pred Bogom in ljudmi. Drugi razlog pa je v tem, ker človek obiskuje bogoslužje zaradi splošnega mnenja določene okolice, ki narekuje, da je potrebno hoditi v cerkev. To je še posebej prisotno v tradicionalnih okoljih, kjer sicer večina obiskuje bogoslužje, vendar ga obiskuje zato, da ne bi sorodstvo ali sosedje govorili, da niso bili v cerkvi.

V slovenskem prostoru je to še posebej značilno za Prekmurje, kjer ljudje v večini obiskujejo bogoslužje, ko pa se npr. izselijo na katero drugo področje, mnogi opustijo stik s cerkvijo.

Bogoslužje v pravem pomenu besede gradi občestvo

Takoj po vstopu v cerkev, se Bean postavi v sprednji del cerkve in želi zbranim pokazati, da je dober kristjan, s tem, ko začne takoj sodelovati s petjem. Vidi pa se, da je njegovo dejavno sodelovanje samo zunanja etiketa krščanstva, saj ni vedel v katerem delu bogoslužja je vstopil, kar se vidi s tem, da je hotel peti pesem, kljub temu da jo je bilo že konec.

V svojem bistvu je namen vsakega bogoslužja, zbirati občestvo, kar pomeni, da so vsi prisotni zares združeni kot bratje in sestre v Jezusu Kristusu. Da je omenjeno bogoslužje vse prej kot to, nazorno pokaže drža človeka, ob katerem je Bean sedel. Opazimo lahko, da ima ta človek vseskozi prekrižane roke, kar v psihološki govorici pomeni, da noče imeti nič z bogoslužjem in z ljudmi, ki so zbrani v cerkvi. Ta drža nakazuje tudi njegovo samozadostnost in tudi to, da rabi Boga samo takrat, kadar ga nujno potrebuje. Skratka, prekrižane roke nakazujejo človekovo obrambno držo, kar pomeni, da takrat ne pusti nikomur, da bi vstopil v njegovo življenje. Na ta način tudi Beanov sosed pokaže, da je pri bogoslužju iz vseh drugih razlogov, razen iz ljubezni do Boga in do bližnjega.

Temelj občestva je Sveta Trojica

Iz posnetka je razvidno, da prisotna skupnost v cerkvi nikakor ne predstavlja občestvo, ampak prikaže med seboj odtujene posameznike, ki jih druži samo to, da so se znašli na istem kraju. Kaj je pravzaprav občestvo? Že sama beseda »občestvo« nakazuje, da izhaja iz glagola »občevati«, kar pomeni, da so ljudje, ki tvorijo občestvo povezani v medsebojnih odnosih. Za kristjane je temelj občestva Sveta Trojica. Sveto Trojico namreč tvorijo tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, ki pa so tako močno povezani, da ne gre za tri posamezne osebe, ampak gre za občestvo oseb troedinega Boga. Človek je Božja podoba predvsem v tem, da je edini izmed vseh bitij, sposoben živeti v občestvu na način Svete Trojice.

Razlika med občestvom in skupnostjo

Bistvena razlika med občestvom in skupnostjo je v tem, da občestvo tvori svobodna skupina ljudi, katerih bistvo je, da jih povezuje ljubezen, skupnost je interesna skupina ljudi, ki jih povezujejo zgolj skupni interesi. Ljudje na delovnem mestu so povezani v skupnost, saj je njihov interes, da delo v skupnosti prinese predvsem materialno blaginjo posameznikom, ki sestavljajo to skupnost. Bistvo občestva ni v materialnem interesu, ampak v tem, da skupaj raste v ljubezni in, da prinaša ljubezen konkretno realnost sveta.

Posamezniki, ki jih lahko vidimo na posnetku, nimajo niti skupnega interesa, saj nihče izmed njih niti ne razmišlja o tem, zakaj pravzaprav prisostvuje pri bogoslužju. Poleg gospoda, ki poleg Beana sedi prekrižanih rok, namreč lahko v ozadju opazujemo tudi ostale, ki sicer sedijo fizično bolj ali manj skupaj, vendar lahko na njihovih obrazih opazimo, da so odtujeni tako drug od drugega, kakor tudi od samega dogajanja v cerkvi. Druščina, ki je prisotna pri bogoslužju bolj spominja na obsojence na smrt, kot pa na odrešeno krščansko občestvo.

Nepoznavanje vsebine bogoslužja vzbudi v človeku dolgočasje

Vrnimo se še na Beanovo obnašanje med liturgijo. Kakor mnogi kristjani tudi on želi ustvariti zunanji vtis, da ve zakaj je prisoten v Cerkvi. Kljub monotonemu podajanju razlage Božje besede s strani duhovnika, skuša svojemu sosedu prikazati, da on razume kaj govori in, da ga celo stvar zanima. Hkrati z zunanjimi gestami, kot so kihanje, zaspanost, odvijanje bombona pokaže, da želi s tem pregnati dolgčas, ki se je je naselil v njem zaradi nepoznavanja bistva bogoslužja.

Ko bomo naslednjič šli na gledališko predstavo, bodimo pozorni do stvar, ki smo jih omenili. Po vsej verjetnosti ne bo nihče kašljal, kihal, šumel s papirčki, zehal, gledal na uro, ipd. Kvalitetna gledališka predstava človeka z vsem bitjem prestavi v gledališko dogajanje, zato pozabi nase, kar se izrazi v popolni tišini med gledalci, ki je sad popolne usmerjenosti v gledališko predstavo.

Povsem obratno bo, ko bomo šli v cerkev k bogoslužju. Marsikomu bodo zvonili telefoni, na katere se bodo celo oglasili, mnogo bo kašljanja, smrkanja, kihanja, pogledovanja na uro, pogovarjanja, otroškega joka in raznih drugih glasov.

Razlika med bogoslužjem in gledališko predstavo

Ob tem je potrebno povedati, da bogoslužja in gledališke predstave nikakor ne moremo primerjati, saj gre pri bogoslužju za poslušanje Božje besede in prisostvovanje Gospodovi daritvi na križu, medtem ko gre pri gledališki predstavi zgolj za imitacijo avtorjeve domišljije o določeni življenjski problematiki. Povedano drugače, premik v srcih bi se zgodil že takrat, ko bi kristjani dajali bogoslužju vsaj tako veliko vrednost, kot jo dajejo gledališki predstavi. Če bi namreč kristjani zares s srcem sprejeli dejstva, ki se dogajajo pri bogoslužju, bi bila v cerkvi vsaj takšna tišina kot pri gledališki predstavi. Sploh pa ne bi bilo tragikomičnih scen na način, ki nam jih prikazuje Bean.

Pri tem želimo izpostaviti res samo kristjane, ker tistih, ki ne verujejo ne moremo prisiliti v določeno ravnanje, ki ne izhaja iz srca. Je po drugi strani tudi res, da mnogi ateisti in ljudje drugih veroizpovedi bolj spoštujejo bogoslužje in bogoslužni prostor, kot marsikateri kristjani.

Voditelj bogoslužja v ozadju dogajanja

Na koncu še izpostavimo tudi samega voditelja bogoslužja, ki pa ga pravzaprav v filmčku sploh ne vidimo. Na ta način ne prikazano, da je za ljudi, ki so prisotno pri bogoslužju, pravzaprav najmanj pomembno, kaj se dogaja v duhovnikovi bližini, kljub temu da po njegovih rokah prihaja na oltar sam Bog. Po drugi strani pa je prikazano tudi rutinirano in hladno obnašanje duhovnika, ki podaja razlago Božje besede na neoseben in monoton način, v smislu, ker že mora biti pa naj bo.

Pastir je (naj bi bil) prvi zgled v veri

Ob tem je potrebno povedati, da je zelo pomembno, da je na čelu občestva škof in njegov zastopnik župnik, ki v škofovem imenu vodi zaupano mu ljudstvo. Pastir je tisti, ki je prvi v verovanju v Božjo navzočnost in tudi v Božje delovanje v pričujočem občestvu. V sodobnem svetu, žal, tudi marsikateri škofje in duhovniki vse bolj postajajo del materialne plati sveta, saj večkrat opravljajo svojo službo bolj zaradi lastnega preživetja, kot v dobro občestva. Ob tem naj nam bodo v razmislek besede preroka Ezekiela, ki jih je zapisal pred približno 2600 leti: »O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso dolžni pasti črede?« (Ezk 34,2)

Nadškof Vovk je zgled pastirja slovenskega ljudstva

Slovensko ljudstvo je imelo v preteklosti pastirje, ki so s srcem vodili ljudstvo, ne glede na to, če so bili hudi časi v smislu revščine in preganjanja oblasti. Iz bližnje preteklosti lahko na tem mestu še posebej izpostavimo ljubljanskega nadškofa Antona Vovka, ki je bil na čelu ljubljanske škofije med leti 1946 in 1963. Prestal je mnoga preganjanja in celo zažig, kar je njega in slovensko ljudstvo še bolj utrdilo v veri in soočenjem z življenjsko realnostjo. Kljub mnogim preganjanjem je bila Cerkev mnogim svetla pot upanja kljub mnogim preizkušnjam.

Svoboda je največji sovražnik krščanstva

 Z demokratizacijo je Cerkev sicer zaživela v svobodi, vendar se zdi, kot da še danes ne ve, kaj s to svobodo početi, saj iz dneva v dan zaradi medlega življenja tako voditeljev kot ljudstva, izgublja verodostojnost, kar se kaže v drastičnem upadu vernikov in tudi duhovnih poklicev.

Ob tem se človek sprašuje ali Cerkev verodostojno opravlja svoje poslanstvo samo takrat, ko je od nekoga očitno preganjana? Ob mlačnosti in neprepričljivosti slovenskega krščanstva lahko upravičeno podamo sklep, da je svoboda pravzaprav največji sovražnik krščanstva.

Naj nam bo, sicer humoren posnetek Beana v Cerkvi, v izpraševanje vesti in v razmislek ali to, kar izkazujemo z zunanjimi gestami, zares živimo tudi v srcu. Ko bosta zunanji in notranji del našega življenja usklajena, lahko upamo, da bodo podobni posnetki samo pripomoček za razvedrilo in ne tudi prikaz resničnosti neverodostojnega življenja.

Amadej Jazbec

 

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice