Tudi morilec ima pravico do stikov z otrokom

Otroci so naše največje bogastvo in ob odločitvi za njih se redko kdo zaveda, kaj vse prinese to s sabo. Nikakor ni v igri to, da se bosta s partnerjem na sodišču borila za stike. Zakonodaja predvideva, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema in starša z njim, saj se na ta način zagotavlja korist otroka. V večini se bi strinjali s tem, dokler se pred očmi ne zavrtijo zadnji najbolj medijsko odmevni primeri, ko se je zgodil umor/uboj partnerja/starša, ali je starš z novim partnerjem pripomogel k smrti otroka. V teh primerih zdrava kmečka pamet pravi, da stikov med morilci in njegovim otrokom ne sme biti, a zakonodaja pravi drugače.

Stiki so pravica otroka in starša

V 141. členu Družinskega zakonika beremo:

(1) Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka.

(2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.

(6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 173. členom tega zakonika.

(7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

Kar preprosto povedano pomeni le to, da so stiki pravica tako otroka kot starša, da le sodišče lahko pravico do stikov odvzame, ali omeji in celo v primeru, da skrbnik ovira le tega, skrbništvo dodeli drugemu. Samo sodišče je tisto ki izreka ukrepe za varstvo koristi otroka (DZ člen 155) in izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (DZ člen 161).

Prav tako le »Sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj.« (DZ člen 176/1), »Sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. V tem primeru sodišče drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Glede obveznosti druge osebe, h kateri je otrok nameščen, in nadzora nad namestitvijo, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.«(DZ člen 174/1) in »Sodišče enemu ali obema od staršev, pa tudi osebi, ki je s sodno odločbo ali sodno poravnavo pridobila pravico do stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.« (DZ člen 173/1). Torej v vsakem primeru je le sodišče tisto, ki odloča o odnosu med otrokom in staršem.

Dejansko stanje izvajanja stikov

Večina bi zakonodajo razumela, da če en starš tako ali drugače ogroža otroka, ali so bila izkazana dejanja, npr. umor/uboj drugega otroka, oz. starša, da sodišče odloči, da le ta starš nima stikov, ne zdaj, ne nikoli. Kajti stiki pod nadzorom so zgolj sredstvo, da starš, kateremu bi se morali stiki odvzeti, odigra igro, ki pripomore le k večji verjetnosti za doseganje cilja, torej ohranitvijo stika, ali pač drug namen, ki bi ga le ta lahko imel (tudi nadzor nad svojo žrtvijo). Stiki pod nadzorom so le farsa, kajti le redko bo t.i. rabelj se spustil iz vajeti v tisti uri in bo naredil čisto vse, da bo očaral prisotne strokovne delavce in si pridobil vsaj malo naklonjenosti otroka. Potemtakem bodo ti strokovni delavci napisali »dobro poročilo«, predvsem takšno, ki bo v korist rablja, sodišču, ki bo na osnovi le tega odločilo, da so stiki v korist. Za posledice tovrstnega dejanja potem tako in tako nihče ne odgovarja.

Postopek, ki je običajen v primerih, kjer je en starš morilec je, da dokler sodni izvedenec ne poda svoje odločitve, so stiki pod nadzorom, ker so po mnenju že neke stroke le ti v korist, ter seveda, ker zakon pravi, da dokler ni dokazano nasprotno so stiki v korist. Dostikrat se t.i. stroka postavi na stališče, da starš je le starš, pa naj bo že kakršenkoli in skrbnik, ki opozarja, da so stiki škodljivi, to počne iz lastnih nepredelanih travm iz primarne družine. Pustimo tu na strani tiste, ki resnično stike namensko omejujejo in ustvarjajo Münchansen by proxy, PAS sindrom… Redko se stroka postavi na stališče, da stiki niso v korist. Le redko kater strokovnjak upošteva mnenje otroka, ker otrok ne ve kaj je zanj koristno.

Na koncu se dogaja absurdne situacije, kjer ima starš, ki je umoril/ubil drugega starša pravico do stikov z otokom, ker je do otroka ljubeč, spoštljiv in z »nobenim« svojim dejanjem ni ogrožal otroka. Ali do situacij, da starš ubije otroka, a ker je imel načeloma lep odnos z ostalimi, je stik njegova pravica. Skrbnik otroka pa postane ujet v absurdu zakonodaje, ker dokler ni dokazano, da stik ni v korist otroka, le ta mora biti izvršen, drugače skrbnik krši zakon. Za svojo kršitev lahko plača, ali denarno, ali celo tvega odvzem otroka.

Koliko pravičnosti je v teh primerih je zgodba zase, a se vsekakor zdi, da zmaga pravica starša nad pravico otroka. Razmišljanje, da če starš škoduje že kateremu svojemu otroku in si je s tem zaprl vse možnosti, da bi imel stike z ostalimi otroci, se zdi bolj kot pravljica. Podobno razmišljanje, ko starš ubije drugega starša. Logično bi bilo, da starš morilec nima stikov, razen če se otrok, kot polnoletna oseba odloči za le te.

Kljub novemu Družinskemu zakoniku se najbolj pereče zadeve še vedno niso niti približno uredile. Stiki, preživnina, skrbništvo, posvojitev, rejništvo … so področja, ki še vedno burijo duhove in omogočajo manipulacijo.

Alenka Gabrovec