Slovenski ljudski običaj- KOŽUHANJE

Slovenija je deželica, ki ima bogato zgodovino, raznoliko kulturno dediščino in ogromno pozabljenih šeg in navad. Skoraj vsaka vas je imela nekaj svojega, svojstven način druženja in povezovanja ob različnih letnih časih. Ljudske šege in navade veliko povedo o takratni kulturi, razmišljanju, življenju in so bogat del zgodovine, zato je toliko bolj pomembno, da ostajajo v spominu ljudi. S spremembo načina življenja, z razvojem tehnologije in vse hitrejšem tempu so se trenutki pripovedovanja zgodb ob večerih nekje izgubili, s tem pa tudi zgodbe, ki so ohranjale običaje.

Koruzo je imel vsak kmet

Med najpomembnejša jesenska opravila je nekoč spadalo kožuhanje, ali ličkanje oziroma lupanje. Namreč skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bilo pomembno živilo tako za ljudi, kot za živali.

Izvorno koruza prihaja iz Amerike. S Kolumbovim odkritjem Amerike je tudi koruza prišla v Evropo in je še danes med najbolj pomembnimi poljščinami. V 16. stoletju so jo začeli gojiti v Furlaniji, v 17. Stoletju je bila znana že na Goriškem, v 19. stoletju pa so jo gojili že po celotni Sloveniji.

Kožuhanje

Včasih so bili ljudje med seboj veliko bolj povezani in je bila pomoč sosedu del kulture. Običajno so domačini zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Že pri tem opravilu so imeli pomoč, saj so že nekaj dni prej po vasi razglasili, da bodo imeli kožuhanje. Med tednom so koruzo pobrali in jo pripeljali v skedenj, ali pred krušno peč, v soboto so začeli s kožuhanjem. Proti večeru so ljudje začeli prihajati k hiši in se posedli na pručke okoli kupa koruze. Z levico so prijeli vsak koruzni storž, z desnico pa strgali vse razen treh listov. Tako pripravljene storže so metali na kup h gospodarju in fantom iz vasi, da so jih vezali. Običajno so vezali po dva storža skupaj in jih metali na drug kup. Povezano koruzo je mladina odnašala k latam kozolca in jo obesili, da se je posušila.

Ker je bilo zbrano tako mlado kot staro je bilo vzdušje prijetno. Peli so, pripovedovali si zgodbe, mladi so ustvarjali medsebojne simpatije, gospodar je skrbel, da grla niso bila suha, gospodarica za polne želodce. Ponudila sta jim mošt, sadjevec, jabolčnik, žganje, kruh, orehe, bučnice, pogačo, orehovo potico, ocvirkovko, sirovo potico, kostanj. Poseben status je imel rdeči storž, namreč ko je nekdo našel devetega, je svoje delo že opravil.

Po opravljenem delu je sledilo druženje do jutranjih ur. Igrali so na harmoniko, plesali »povšter tanc«, »metla tanc«, »žaki« ples, »rajšpla«, »krajc« ples in »zwei šrit«.

Dandanes se je kožuhanje ohranilo le še ponekod, dostikrat v režiji folklornih skupin, ki se trudijo ohranjati slovensko dediščino in premnoge običaje, ki so ljudi med seboj povezovali.

Ines Logar