Težko bi našli koga, ki v svojem življenju ni izrekel ene same laži. Ljudi, ki se nam zlažejo srečujemo vsak dan. Za nekatere nam ni mar, drugi nas prizadenejo, tretjim vrnemo z enako mero. Včasih gre za nedolžne laži, drugič za laži, ki komu spremenijo življenje. A vendar je najtežje ko otrok laže staršem. Takrat starš preprosto ne ve kaj naj. Ve, da to ni prav in običajno brez premisleka ustrezno ukrepa, pa je vedno otroška laž, res laž?
Ne laže, ampak njegova domišljija pravi, da je resnica
Včasih si otroci nekaj tako močno želijo, da ne ločijo več med resnico in lažjo, ki je zanj le resnica, ki si jo želijo. Zato z velikim veseljem vsem razlagajo kaj imajo, kaj so doživeli, kaj bodo dobili … z leti to zvodeni.
Laž je resnica, ki se je spomnijo
Včasih otroci povedo nekaj, ker se tega tako spomnijo. Otrok je nekaj pozabil, ne more in ne more se spomniti kaj je bilo, ve pa da je nekaj bilo, zato ustvari svojo verzijo. Te laži niso tako nedolžne, če želi otroku pozabiti zlorabo na ta način. Zato sta potrpljenje in ljubezen nujna potrebna.
Laž je pričakovana resnica
Dostikrat starši otroka nekaj vprašajo in od njega pričakujejo točno določen odgovor. Otrok to ve in pove tisto kar starš želi slišati in ne tisto kar si v resnici misli. V bistvu starš otroka sili v laž. Podobno je, ko se otrok sreča z avtoriteto – policist, zdravnik, učitelj …
Otroci mislijo, da je laž bolj vljudna oblika resnice
Redko kdo bi lahko rekel, da se še ni zlagal, ker je bila laž bolj vljudna oblika resnice. Če se spomnimo le zgodbe Cesarjeva nova oblačila. Nihče ni upal cesarju povedati, da je nag, na koncu je to naredil otrok. A ravno otroci kaj kmalu ugotovijo, da z babičinim groznim puloverjem pridejo tudi nove igrače, zato ga bo z veseljem oblekel in se zlagal, da mu je všeč. Če je to moralno prav je druga zgodba.
Otroci ne želijo starše vznemirjati
Otroci imajo svoje starše neizmerno radi in jih en želijo prizadeti, ali vznemiriti. Ko je postavljen na točko, da izbira med resnico, ki bi starše vznemirila in lažjo, raje izbere slednje. Na ta način si zagotovi, da ga bo starš še imel rad.
Laž omogoča status
Če smo odrasli iskreni lažemo, ker ne želimo, da bi nas drugi obsojali. Otroci to vidijo in takšno vedenje tudi kopirajo. Torej če je staršu dovoljeno izreči laž, da ga sosed ne gleda čudno, potem je tudi njemu dovoljeno lagati, da ohrani med vrstniki svoj status.
Laž ohrani vlogo
Otrok včasih laže, ker ve, da bi z resnico bil označen za porednega, slabega …laž mu zagotavlja vlogo pridnega otroka in se s tem izogne vsem očitkom.
Laž je način raziskovanja
Starši dostikrat otroke obravnavajo kot nezrele, a otroci vedo več in zmorejo več, kot jim dajo starši veljavo. Ko je njihov raziskovalni duh močnejši kot podatki, ki so jih zagotovili starši, bodo resnico iskali drugje, a s tem bodo morali tudi lagati.
Otroci se zavedajo posledic
Otroci dostikrat lažejo, ker se zavedajo posledic in ne želijo kazni, ki sledi za storjeno. Smotrno je, da starši spodbujajo otroka, da pove resnico in nižajo kazni, da se otroci ne bodo toliko bali. Bolje ena polomljena igrače več, kot laž.
Preden svojega otroka označite kot lažnivca najprej preveriti od kod težnja, da laže. Otroci so naše ogledalo, naj vam bo to vodilo in včasih pogovor in resnica rešita veliko več kot kazen.
Ines Logar
