Milko Škoberne: Tipanje

Iz razmišljanja me vzdrami zvok odpiranja vrat. Na hodnik stopi medicinska sestra in se zvedavo zazre vame.

»Škoberne ?«

»Ja,« odgovorim in stopim za njo.

V tistem trenutku medicinska sestra v meni ne vzbuja prav nobenih občutij. Ne takšnih, ne drugačnih. Je pač samo medicinska sestra in nič več. Čeprav moški medicinsko sestro vedno, vsaj podzavestno, oceni kot žensko. Ti je ali ti ni. Vznemirljiva. Ampak, moja čustvena napetost je še vedno prevelika, psihološki pritisk ne popušča. Preveč sem še v zunanjem svetu, da bi me navzočnost četudi morda atraktivne medicinske sestre kakorkoli vznemirjala. Moje zunanje življenje je preblizu, da bi se zavedal, kako lahko prisotnost takšne ženske, pa še medicinske sestre povrhu, vpliva na človeka, moškega, ki je zaprt leta in leta. Ko vonj po ženski vzbudi poželenja vseh vrst. In koliko zapornikov na skrivaj ali javno svoje misli usmerja k njej. Ali kateri koli drugi sestri, ki jo sreča v tem okolju. Roko na srce, medicinske sestre so vendarle pogost seksualni subjekt, tako v domišljiji moškega kot v porno industriji, ki je v zaporih, moških zaporih, praviloma choice number one. Na cedejih in ključkih, ki se prenašajo iz roda v rod, nenehno dopolnjujejo, osvežujejo, vrtijo in vrtijo … V skladu s tistim, kar posameznemu človeku, zaporniku, predstavlja najljubši fetiš in/ali najbolj zaželeno aktivnost. In to je tisto, kar oblikuje mnenje večine moške populacije in se rezultira v izraženi želji imeti nekaj takšnega, če se le da, pa tudi če samo za nekaj trenutkov, zase. Še posebej, če si v okolju, kjer gre za hudo deprivacijo svobode, materialnih dobrin, heteroseksualnih odnosov, neodvisnosti in varnosti. In kjer je takšna deprivacija sestavni del zaporne kazni in neposredna posledica velikega števila storilcev kaznivih dejanj na istem mestu.

Seveda se zaenkrat še tudi na zunaj razlikujem od ostalih obsojencev, ker sem še vedno v svojih oblačilih, svoji trenerki, svojih teniskah. V tistih oblačilih, ki so mi domače in ohranjajo vez s svobodo. Ki je sicer minuli pojem. Drugače je zapovedano s hišnim redom, da zaporniki k zdravniku smejo le v službenih oblačilih, ker gre za v bistvu službeni opravek. In ko gre za takšen opravek je službeno, zaporniško oblačilo obvezno. Kot je, na primer, pri odhodu v centralno jedilnico zaprtega oddelka ali pri obiskih. Da se ve, tudi po oblačilih, da si zapornik. Kaj si in kam pripadaš.

Prideva v prostor, ambulanto, ki je točno takšna, kot sem jo pričakoval. Deloma iz mojih izkušenj iz pripora na Povšetovi, deloma iz poznavanja ustroja zaporov v tej državi. Razporeditev, velikost, oprema. Pričakovano zastarelo, a še funkcionalno. Država pač. Mačehovska država. Sedem na ponujeni vrteči stol brez naslonjala in pred menoj je tista umazano rumeno rjava kartoteka z mojim imenom, ki me bo spremljala vse dni mojega zaporniškega bivanja in življenja. Upam, da s čim manj vpisi in čim manj uporabljana. Ker zadnje kar je, kar si želim, da bi v zaporu zbolel. Ali se poškodoval. Ljudje smo po naravi nagnjeni k obolevanju, kar je povsem normalno. Na prostosti je to, da se človek prehladi, da ga boli grlo ali da ima trebušne težave, bolj ali manj običajno in mine kar nekako mimogrede, v zaporu pa je to povsem druga zgodba. Čisto običajno kihanje se zna razviti v resno bolezen, ki zna trajati tudi tedne, ob tem, da okužiš (ali te okužijo) še vse ostale sozapornike v praviloma več posteljni sobi, ker se je tam povsem nemogoče zaščititi pred bacili in bakterijami. Razen če bi se zaklenil na stranišče in tam izoliran bival, kar seveda ne gre. V zaporu pač ne moreš oditi v lekarno, kupiti kar se ti zdi od zdravil, kuhati kdo ve kakšne čajčke ali spremeniti prehrano. Iti v savno, si narediti vročo kopel. Tu si ujetnik zaporniškega ritma, pravil in odvisen od sistema. Če hočeš k zdravniku moraš to napisati na tisti rumeni, vsem zapornikom dobro znani obrazec, »raport« imenovan, ga oddati pazniku in čakati, da prideš na vrsto, da te pokličejo in pospremijo do ambulante. Ko te. Kar zna včasih trajati. Pa tudi nabor zdravil zna biti včasih hudo obskuren, saj se vse začne in praviloma konča z Lekadolom, nasveti tipa pijte veliko tekočine, počivajte, toplo se oblecite, ne pijte hladne vode ali gaziranih pijač … Pa čeprav je, načeloma, za zapornike v zdravstvenem pogledu, dobro poskrbljeno. Kar pa ne pomeni, da je vse tako idealno, kot se to populistično predstavlja v javnosti.

Presenetljivo, nobenega tistega ciničnega vprašanja ali komentarja : »… a, vi ste tisti sodnik …«  ni bilo. Osebni podatki, višina teža, starost … dolgčas. Sestra je svoje administrativno delo opravila rutinirano, profesionalno, hitro, brez zapletov. Vse je zapisano. Aha, dali boste še urin in kri, če bo kaj narobe, vas bomo obvestili, sicer ne. Izmeriva pritisk, ki je rahlo povišan. Hipertenzija je moja stalnica že od prej. Obvladljiva in obvladana. Saj to vem, kajne. In to, da imam povišan pritisk, ni posledica zapora. Iztegnem roko, prevez, igla, ki presenetljivo gladko zdrsne v žilo in kri teče. Brez zapletov. »Pogovorili se boste še z zdravnikom, kar vzemite kartoteko in lahko greste k njemu v ordinacijo, tjale«. Ujamem njen pogled. To nenehno počnem, ljudi gledam v oči. Nič takšnega ne zaznam, kar bi si lahko razlagal niti v svoj plus, niti v minus. Saj tako mora biti, pomislim. Kako mora biti sita vseh teh zapornikov, razmišljam. Vseh teh pogledov, ki jo objemajo, požirajo, ko se zaporniki znajdejo v tem prostoru, v njeni pristojnosti. Takšni in drugačni zaporniki. Simpatični, zoprni, težki, zateženi, bleferji, eskivatorji, hipohonderji, brez zobi, slinasti, leni, neodgovorni in tu pa tam kakšen, ki se ji morda le zdi normalen ali simpatičen. Ki pa je vendarle – zapornik. Potem pa je tu še armada paznikov. Ki jih velja šteti zraven. Potencialnih osvajalcev. Ker zgodbice so vedno, morda ne o njej, neke abstraktne, a o marsičem. Sam Bog ve, kam je uvrstila mene. Pa saj me v tistem trenutku niti ne zanima. Ne še. Kot še marsikaj ne.

Pobašem svojo kartoteko. »Lahko vstopite k zdravniku. Soba levo.« Vstopim, položim kartoteko na mizo pred zdravnika, ki me pozdravi z nasmehom. Sedem. Aha, vi ste novi, kakšne težave, kakšne bolezni, kakšne terapije … pregled in sproščen pogovor. Pismo, razmišljam, tega človeka od nekod poznam. In potem mi potegne … pred kratkim sem bral nekje neki članek o Inciativi za AED. Defibrilatorji in to. Kako ima gasilni aparat mesto praktično v vsaki stavbi, defibrilator oziroma AED naprava, ki edina lahko reši človeško življenje v primeru srčnega zastoja, pa le v zelo redkih. Pa še ti so marsikje pod ključem. Kako je država po letih predlogov iz krogov stroke in civilne organizacije še vedno povsem brez strategije. Skušam se spomniti njegovega imena … dr. …  a nima njegov priimek enake začetnice kot moj ? Seveda, dr. Šalda iz ZD Trebnje. Bingo. Sam sebi se nasmehnem, s kakšnimi neumnostmi se ukvarjam v tem trenutku. Kot da je pomembno kdo in kaj je doktor pred menoj, tako ali tako mi nič ne manjka in nič ne boli, gre pa za rutinski pregled ob sprejemu. Kot sem jih, rutinskih pregledov, dal skozi v življenju že ogromno. Pa vendar. Beseda da besedo, in že sva pri študentskem življenju v času študija Ljubljani, spominih in doživetjih. Lokalih. Zabavah. Najboljši pici. Vau. Za trenutek človek pozabi kje je in kdo je. Neprecenljiv občutek, ki ti povrne zaupanje v ljudi, s katerimi boš zagotovo imel opravka tudi v bodoče. Morda leta. Morda manj. Upaš, da čim manj. Ker še vedno upaš, da bo nekdo spoznal napako in te nekako spravil ven. Na nek način. Kakorkoli. Čeprav intimno veš, da se to ne bo zgodilo, vsaj kmalu ne. Preveč poznaš birokratski sitem pravosodja in preveč se zavedaš, kaj so s tvojim primerom hoteli dokazati in kaj so dokazali. In da si zdaj tu pozabljen z določenim namenom. Komu mar. Razen tvojim najdražjim in prijateljem, ki so še ostali. Pa niti tega ne veš, ker si tu šele drugi dan in se nikomur niti še javiti nisi uspel. Ker to šele pride, ko dobiš telefonsko kartico. In ko ti bodo to dovolili. Enkrat.

Pogovor je bil sproščujoč. Seveda je sledilo vprašanje kako je z mojo psiho, kako spim v teh dneh in temu podobno, kar vse je bilo v tistih dneh seveda daleč od normalnega, pa vseeno manj obremenjujoče, kot sem sam mislil in pričakoval. Očitno je, da stres le prenašam bolje, kot sem sam mislil. Čeprav je na trenutke kar kriza. Pa o tem, da imam in potrebujem terapijo za uravnavanje previsokega pritiska. Ker je to potrebno vpisati v zdravstveni karton. Urediva. Pritisk bo pod kontrolo. Zaključiva. Rezultat sem videl potem zvečer, ko se je na vratih, nepričakovano, pojavil paznik s predpisano »terapijo«. Za spanje.

Sestra mi še enkrat pojasni, da če bo na osnovi oddanih tekočin karkoli narobe, me bodo obvestili, drugače pač ne. In da je to vse. Da naj na hodniku počakam na paznika, ki me bo odpeljal nazaj. Dobro. In na svidenje. Odhajam.

Že ko sem odpiral vrata na hodnik, mi je v nos udaril vonj, ki se mi je zdel kot mešanica vonja po kovini in čistila. Specifičen vonj, tako značilen za zaprte prostore, kjer se nahaja večja množica ljudi. Prej prazen hodnik je bil napolnjen z dvajset do petindvajset zaporniki, ki so bili od prvega do zadnjega oblečeni v službena oblačila kaki barve. Dobro, pustimo nianse, ker je bilo nians barv in krojev oblačil ogromno in so bila očitno iz različnih serij in različno (ob)rabljena. To človek kot jaz takoj opazi. Tisto, kar sem seveda pričakoval, se je tako zgodilo povsem nepričakovano, nenadoma in v hipu – v trenutku sem bil med njimi, ljudmi, obsojenimi na zaporne kazni zaradi kaznivih dejanj. Ljudmi, ki so nosili isto stigmo kot sam – zapornik. Zgodilo se je tisto, česar sem se po malem kar bal. Ker vedel sem, da bom slej ko prej moral med njih. Temu pač ni moč ubežati. Prečkal sem hodnik in s pogledom iskal kakšnega paznika. Ni ga bilo. Sam sem, sem pomislil. Nihče me ne varuje, kot je to bilo na Povšetovi, ko se nisem smel z nikomur srečati. Počakati moram, sem vedel. Ni zgledalo, kot da bi kogarkoli iz te skupine moj prihod iz ambulante kakorkoli ali posebej vznemiril. Tudi dejstvo, da sem bil v trenerki, oni pa v službenih oblačilih, očitno ne. Vsi so dali skozi prvi zdravniški pregled in vsi so verjetno vedeli, da sem zelenec, »sveži«. Ustavim se na koncu vseh, naslonim na steno in čakam. Nelagodje se stopnjuje, čas se navidezno ustavi. Opazujem jih, enega za drugim. S pogledom tavam po njihovih obrazih, bežno in mimogrede poslušam njihov pogovor, njihove dovtipe. Podzavestno med obrazi iščem morda koga, ko je bil na drugi strani moje sodne dvorane, ki bi ga lahko prepoznal. In on mene. Nekoga, ki ima sodbo, na koncu katere piše – predsednik senata, okrožni sodnik svétnik Milko Škoberne … nekoga, ki mu v sodbi piše … in se mu za navedeno kaznivo dejanje izreče kazen zapora v trajanju … nekoga, ki sem mu sam sodil. Preletim obraze še enkrat. Nikogar na videz ne poznam. Okej, torej tako. Misel, da bi me lahko kdorkoli od teh prepoznal in me, morda, v najslabšem primeru vsekal na gobec, se mi ponuja sama po sebi. Povsem realna je. No, vsaj zdravnik bi bil blizu, se nasmehnem. Kdo ve, kaj vse so tile dali skozi in kdo ve kaj vse mislijo, da jim je bilo pri sojenju kršeno. In kako previsoko kazen so dobili. Kako skočijo pokonci, ko jim kdo omeni sodnico ali sodnika. Te barabe iz pravosodja. Jaz pač tega ne vem. Vem pa, da sem v tem trenutku z njimi, v na obeh straneh z rešetkami in prosojnim steklom zaprtem prostoru in da se tule, sam med njimi, sploh ne počutim ne varno, še manj mirno.

Mine nekaj minut. Kakšnega posebnega zanimanja zame niso pokazali. Hvala bogu, pomislim. Ko sem bil v priporu na Povšetovi in ko me je enkrat paznik s sprehoda peljal tako, da so me lahko priporniki z zamreženih oken videli, sem bil deležen kar hudega koncerta žvižgov in zmerljivk v stilu: Jebačemo ti mater in podobno. Sudja pederu. Zdaj boš videl svojega Boga. Samo da te dobimo, baraba sodniška. No, tokrat tega (še) ni. Ali zgolj zato, ker me (še) niso prepoznali?

Eden od njih, sedeč na klopi mi navrže – A si novi ? Ja, mu odgovorim. Kdaj si prišel ? Včeraj, mu odgovorim. Sam si prišel ? Ja, rečem. Torej nisi bil v priporu, me vpraša. Bil, pred leti, zdaj sem bil obsojen. Kolk si dobil ? Pet let, mu rečem. U, jebemti, veliko, reče. Nisi ti kar tako. Ma, ne vem, no, odvrnem. Vstane drugi. Že sedeč zgleda kot tridelna omara. Sam nisem majhen, ko pa je vstal, sem videl, da je še pol glave večji od mene. Naseden, v beli, očitno premajhni majici pod odpeto bundo. Ko gre proti meni čisto spotoma a zelo prepričano navrže: Sudija? Ti si ! Ej, sudija je to!, reče in pokaže drugim. Večina njih se zazre vame. Tip pa še kar prihaja proti meni … Odrinem se od stene in se postavim pokonci. Želim izgledati še večji. Trenutek negotovosti hitro mine in vzpostavi se obrambna faza … vsaj tako se mi zdi. Ne vem pa, kako resno, če sploh, to na zunaj izgleda. Verjetno ne najbolje. Nisem nek pretepač in nimam prav veliko teh izkušenj. Pride do mene, se nenadoma nasmehne, me lopne s svojo šapo po ramenu: Sudija! Jebemti, res si ti, sudija, pička ti materina! Mater, tebe so pa zjebali! Si videl kako so te zjebali. Propisno. Tvoji so te zjebali. Moj cimer O. mi je pravil o tebi. 20 let si mu dal, pa pravi, da si v redu. Videl sem tvojo sliko v časopisu. Pizdo mater, res si ti. Saj ne morem verjeti, sudija v čuzi, ej! Vse v redu s teboj, so te pazniki kaj jebali? Znajo biti zajebani, veš … Kar bruha iz njega … ne morem odgovoriti na toliko vprašanj in verjetno sem se mu še blesavo smejal nazaj kot kakšen bebec. Ker sem iz tistega hiper paranoičnega stanja prišel v stanje, ko spoznam, da bodo stvari morda le drugačne od tistega, kar sem pričakoval. Da jih vendar ne bom takoj dobil na gobec. In česar sem se bal. Ja, rečem, jaz sem ta, sudija. Ne, nisem imel problemov s pazniki, vse je okej. Zaenkrat. Eh, ti boš tako takoj šibal na odprtega, mi reče. Kaj boš ti tu delal, ne ga srat. Upam, čeprav mislim da ne bom, odvrnem. Če bom prišel na pol odprtega bom čisto zadovoljen. Dej, dej, saj te ne morejo držati tukaj, tebe že ne, me prepričuje. V tistem pristopita še dva, trije, mi data/dajo roko in povesta/povejo svoje ime. Uh, pomislim sam pri sebi, dobro je. Led je prebit. Lej, saj ni tako jebeno tukaj v čuzi, kot pravijo, pa saj ti to veš, nadaljuje. Ostali trije mu prikimavajo. Kar gre, za zapor je tukaj čisto v redu, boš videl. Samo da daš tega sprejemnega skozi, pa bo bolje. Pa ti boš to hitro, razlaga. Trideset dni te lahko mrcvarijo v tistem pesjaku, ampak tebe ne bojo. Tebe bodo ahtali. Si že imel razgovor s komandirjem pa onim alkoholikom ? Ne, rečem, še ni bilo časa, šele na zdravniškega so me peljali. Pa cot ti še tudi niso odtalali, kot vidim, reče. Niso … odvrnem. Ej, smo spremljali, smo vedeli da prideš, reče. Sudija v zaporu. Tudi to smo dočakali. Sam si jih enkrat zjebal, ko nisi prišel not, a ne ? So te novinarji, te pičke mrhovinarske, ziher čakali tam gori v krožišču. Kakaš štala je bila, ko je Janša prišel not, da ti to vidiš. Ja, rečem, novinarji so sigurno bili, oni »moji« pa so me zavrnili. A sem le pridobil slabih dvajset dni. Hotel sem le urediti stvari okoli pogreba in zapuščine po mami, povem. Ah, pusti jih, pedri so to, reče. Pa saj si ti bil isti, ko si bil med njimi, se nasmeje in pokaže presenetljivo popolno zobovje. Važno je, da si ti sam prišel notri, da boš imel ugodnosti, kot ti grejo, ko bo cajt, mi poznavalsko pojasni. Eden od ostalih treh se oglasi: Ej, da bi jez tule srečal onega mojega sodnika, ma jebal bi mu mater tristo na uro, pičko bi mu razbil, da ga lastna mati ne bi spoznala. Ko ga jebe, pa tudi če pade trideset dni samice, ko ga jebe, pedra zajebanega (in navede ime dokaj samovšečnega ljubljanskega bivšega kolega), za katerega je res bolje, da se izogiba zaporom in zapornikom v velikem loku. Kako pa ta prasec sodi, nadaljuje. Pa saj ona (navede ime ljubljanske sodnice) ni nič boljša, se oglasi še drugi. Ej, a ja bi onu moju (navede ime sodnice iz Kopra) jebao da crkne, pička jedna nedojebana, jebao bi je pred svima, sploh … se vžge še tretji in doda še par krepkih. Kar tekmujejo kdo bi svojemu sodniku kaj naredil. Jaz pa stojim tam med njimi, sodnik, bivši sodnik, ki ima v tem okolju tudi svojo klientelo. Ljudi, ki sem jih jaz obsodil. Bi oni tudi meni takole jebali vse po spisku in me spustili skozi roke, da mi pokažejo, kako pedersko sem pa jaz sodil ? Pa spet nehote pomislim na vse tiste bizarne komentarje pod članki na netu, ko so ljudje, ki nimajo pojma o zadevi in sistemu, privoščljivo pisali o tem, kaj vse se mi bo zgodilo pod tušem, ko mi bo milo padlo na tla ? Kar samo dokazuje idiotizem takšnih zapisov, ker tu vsi tako ali tako uporabljajo tekoče milo. Ki ne pada na tla. Si od teh, ki so mene poslali sem dol, sploh kdo predstavlja, kaj doživljam, kaj bom doživel jaz tu doli ? Ima sploh kdo od teh toliko sposobnosti empatije, da se lahko postavi v mojo kožo in si predstavlja, skozi kaj jaz grem ? Kaj mene čaka ? Dvomim. Ker to ni kazen, zaporna kazen kot zaporna kazen, to je zame pekel na zemlji. V nešteto pogledih. Ta moja leta ne bodo beneficirana, ta bodo trojno štela! Skozi misli mi gre nekaj imen ljudi, obsojencev, ki bi vsekakor bili sposobni narediti kaj takšnega, kar so pravkar navedli tile, vendar je vprašanje kdo od njih je še v zaporu in kdo od njih je v tem zaporu. A dovolj je samo eden, ki bo sprožil plaz, pa bom kriv za vse domnevno krivične obsodbe tega sveta. Ker sem pač edini pokvarjeni sodnik, ki je končal v zaporu, tu, med njimi. In imajo tako priložnost, da preko mene obračunajo z vsemi. Sodniki. Stojim med njimi, enak med enakimi in poslušam plaz očitkov na račun njihovih sodnikov in to že takoj pri prvem stiku z njimi. Kaj šele bo, pomislim, ko bomo dneve in dneve skupaj, ko bomo skupaj živeli, jedli, spali, imeli obiske in čakali na pogojno. Ko bodo na plano prinesli vse svoje papirje, sodbe, sklepe, vse te domnevno krivične stvari, zaradi katerih smo, nenazadnje, vsi tukaj. Vse probleme, ki jih nosijo s seboj. Osebnostno in funkcionalno. Ker stvari so tukaj malo izkrivljene, ker tukaj nisi zaradi tega, ker si nekaj naredil, kar je opredeljeno kot nezakonito, ampak zaradi tega, ker te je nekdo obsodil. Pa saj je logično, mar ne. Ampak na takšno miselnost se lahko hitro navadiš in jo sprejmeš.

… jaz sem bil pa v Celju v priporu, me iz mojih misli vzdrami glas nekoga. In vsi smo si želeli, da bi ti dobil naše zadeve, naše obtožnice. Eni so imeli srečo. Jaz pač ne. Ker potem pač ne bi bil tukaj, pravi. Pogledam človeka in ga ne poznam. Ampak on pozna mene, mi pojasni, od takrat, ko sem ob petkih kot vodja kazenskega oddelka prišel na kontrolo v celjski pripor. S teboj se je dalo vsaj pogovarjati. Ti si nas vsaj poslušal. Pa oni drugi (navede ime kolega) še tudi, oni (spet ime sodnika) je bil pa samo ciničen in je zajebaval. Kdo ti je pa potem sodil ? vprašam. Pove priimek sodnice in pljune. Marš, goni jo u pičko materino. Pa ni bilo v redu to, pa to, pa ni naredila to. Pa to. Pove višini kazni. Pol previsoka, pojasni. Ne zanika, da je dejanje storil, le kazen je pol previsoka. Rečem mu, da to še ni bilo tako slabo, da bi mu lahko sodil tudi eden od kolegov. Povem ime. Ja, ta je še pa bolj zmešan, mi odvrne, skoraj pomirjen. Evo, pomislim, zdaj pa imam neposredne ocene svojih sodnikov, ki so sodili na oddelku katerega vodja sem bil, in live. Ampak ti si bil pa v redu, normalen, še doda. Kot papige so. Jaz pa da sem bil »normalen«. Samo zato, ker sem zdaj tu in med njimi ? Zavem se, da stojim med njimi in da v bistvu kar tekmujejo, kdo bo bolj popljuval svojega sodnika. In da vsi skušajo imeti nek stik z menoj, ne da bi mi očitali mojo bivšo funkcijo ali moje delo kot sodnika. Uav, pomislim, neke vrste priznanje pa je, čeprav v tem okolju … ali sem moral res priti v to okolje, da sem izvedel, da sem bil »normalen« sodnik od to ljudi, ki jim nikoli nisem sodil. Ker so »slišali« o tem, kakšen sem bil. Od tega in onega. In kar naenkrat smo nekakšni prijatelji. Ampak očitno je, da sem le pustil neke sledi v času svojega sojenja …in očitno je, da bi kakšnemu drugemu sodniku znali zagreniti življenje in ga utopiti v žlici vode. Ali mu spremeniti osebni opis. Ampak sodnikov, ki sodijo kazenske zadeve, ni veliko. In zagotovo ne bodo prišli na Dob. V glavnem so sodnice ženske, ki ne bi končale na Dobu temveč na Igu. Hipotetično. Pravijo, da je tam šele prava veselica.

V rešetkastih, zastekljenih vratih se zasliši zvok ključa. To ne vznemiri nikogar. Očitno so tega že povsem navajeni. Kot bom sčasoma jaz, si mislim. »Škoberne, ste končali?«, zanima paznika. Sem ja, odvrnem. Potem pa greste nazaj, pridite, me pozove. Čutim, da me še nekdo na hitro potreplja po rami, oni, ki je pristopil k meni prvi, pa mi stisne roko rekoč Drži se sudija, vse bo okej, se še vidimo ! Vidim, kako me spremljajo s pogledi in vem, da se bo v sivini dneva, ko se ne dogaja nič, kdo od njih svojemu cimru hitel razlagati, kako je bil v ambulanti in je tam srečal onega sudijo. Ker nisi zanimiv, ker si Milko Škoberne temveč zato, ker si sudija. Bil sudija. Davek slave na funkcijo, ki si jo opravljal. In ki bi te v tem okolju lahko drago stala.

Po hodniku se s paznikom vračava do moje celice. Je bilo vse v redu, ga zanima. Bilo, odvrnem. So vam kaj težili ali vam grozili, ga zanima. Ne, niso, čeprav na začetku občutek ni bil ravno prijeten, pojasnim. Saj so povečini čisto v redu fantje, ki ne delajo problemov, mi razloži. No, vsaj s temi nisem imel problemov, odvrnem. Danes boste imeli še razgovor z vodjo in komandirjem, mi pojasni in moramo vaz zadolžiti še z oblačili, pove. In mimogrede sem spet v svoji celici v pritličju na desni strani hodnika.

Tišina me ubija, zato sem spet takoj vključil televizor. Samo da nekaj ropota in da moje misli ne privrejo na dan. Zaman sem dal televizor bolj na glas, misli so glasnejše … Izkušnja, ki sem jo s strahom pričakoval, je bila drugačna od pričakovanj, se je iztekla drugače. Prvi stik z zaporniki, prva preizkušnja kaj me čaka med njimi, je tako nenadejano za menoj. Občutki pa so mešani in zmedeni. No, pravzaprav ne zmedeni, bolj nepredelani. Očitno bom z sotrpini, kriminalci, zaporniki, barabami, sebi enakimi, neko zvozil.

Kaj pa s seboj ? 525.600 minut je v letu dni. In meni so jih, »milostno« naložili pet. Pet let. Kako jih preživeti, v osami, brez škode za svojo psiho znotraj zidov, v sistemu, kjer je socializacija zgolj imaginarni pojem, sem se spet in spet spraševal, v tukajšnjem pravem lunatičnem sistemu. Z vsemi nujnimi »primesmi« znotraj katerih težko vzpostaviš učinkoviti varovalni požarni zid. Ali gre v mojem primeru res samo za metodo javne diskriminacije, ki je utemeljena v prastarem dejstvu da, če citiram Antigono, »Nobeden kar jih tepta to našo staro prst, ni rešen črnih pik in peg»? Diskvalifikacija, zgrajena na stranskih akterjih, ki jih s korenčkom (beri: pogojno obsodbo) kupiš zato, da bistvenega akterja s palico prebutaš kot vola, potem, ko si si prilagodil pravila igre. Zadeva pa postane pomembna ker z njo tlakuješ pot strahospoštovanja: strahu ker drugi znotraj sistema uvidijo da se jim lahko zgodi tako kot onemu sodniku in spoštovanja, ker drugi vidijo, da si upaš in zmoreš kaznovati svoje. Ker cilj opravičuje sredstvo. Kot poenostavljen prevod citata iz Machiavellijevega Vladarja ( org. Il Principe), ki se v pravilnem prevodu glasi: »V dejanjih vseh ljudi, posebej vladarjev, ki niso zavezani apelacijskemu sodišču, moramo vedno gledati na konec. Naj torej vladar zmaguje in vzdržuje državo; njegove postopke bodo imeli za vredne in vsakdo jih bo poveličeval, zakaj množice vedno navdušuje površinski izgled stvari in izid podjetja.« In kar v mojem primeru povsem drži. Podpišem. V srcu tedanje politike je tudi Niccolo Machiavelli, diplomat, bil žrtev, zapornik, izgnanec, na koncu pa je postal oče moderne politične teorije. Kar jaz, seveda, nikoli ne bom.

A potem sem se spomnil nečesa, kar sem pred kratkim prebral, o tem, kako je starejši zakonski par potoval skozi zapuščen in zakoten kraj in se odločil ustaviti pri neki kolibi, morda popiti kozarec vode in poklepetati s sivolasim naseljencem. Mož je pristopil k človeku na verandi in pripomnil: »Zdi se mi, da ste tukaj precej osamljeni.« Starec je prestavil zalogaj z ene strani svojih brezzobih usta na drugo, pljunil na tla in rekel: »Samota je stanje uma, ki zadovoljuje svoje reakcionarne tendence in vpliva na hipersenzitivne osebe. Vendar, ker sem bil v času svoje adolescence žrtev klavstrofobije, smatram prebivanje v okrožju čudes narave ne samo za umirjajoče in poželjivo, ampak tudi za temeljno obvezno.«

Par je odšel v tišini in po nekaj minutah vožnje je žena vprašala moža: »In, zakaj nič ne rečeš, Einstein ?«

Saj vem vse je relativno. Morda pa bi morali le več potovati, ker dogajajo se vznemirljive stvari, vsi namreč potrebujemo občutek, da smo nekaj vredni … in sem se v mislih zahvalil vsem tistim zunaj, ki so mi namenili kakšno lepo misel.

Milko Škoberne