Sladkorna bolezen je po mnogih stvar, ki zadene le starejše, ki neprimerno jedo, imajo zelo neprimeren življenjski slog, nikakor v to spremenljivko ne spadajo otroci. Bolniki, ki so zboleli zaradi neustreznega življenjskega sloga sicer predstavljajo večino vseh bolnikov s sladkorno boleznijo (sladkorna tipa 2), a se nikoli ne srečajo, ali doživijo stresnih trenutkov, ki jih otroci in mladostniki, ki bolehajo za sladkorno tipa 1.
Otroci praviloma zbolijo za sladkorno boleznijo tipa 1. Zanje to pomeni, da morajo že od vsega začetka redno dobivati injekcije inzulina. Le izjemoma lahko zbolijo tudi za sladkorno boleznijo tipa 2. Za sladkorno boleznijo tipa 2 zbolijo zaradi čezmerne teže, izjemoma pa zaradi nadvse redkih genetskih oblik, ki se navzven izražajo kot tip 2, a so v svoji osnovi drugačne.
Sladkorna bolezen tipa 1
Sladkorna bolezen tipa I je pri otrocih in pri odraslih enaka, in vendar v nekaterih podrobnostih zelo različna. Bolezen se pri otrocih začne hitreje. Mlajši ko je otrok, krajše je obdobje, ko je bolezen v prikriti oziroma latentni fazi. Ko izbruhne, se pogosto pokaže s hudo ketoacidozo. Obdobje tako imenovanih “medenih tednov”, ko se stanje začasno popravi, je pri otrocih pomembno krajše kot pri odraslih. Poleg tega se otroci prej ali slej srečajo s puberteto, ki zelo neugodno vpliva na razvoj hudih poznih zapletov, predvsem na očeh, ledvicah in živčevju. Nevarnost teh zapletov je za sladkorne bolnike tipa 1 že tako velika, še večja pa je, če je bolezen izbruhnila pred puberteto zaradi spolnih hormonov, ki povzročajo odpornost oziroma rezistenco za inzulin.
Sladkorna zahteva red in disciplino
Vsaka kronična bolezen zahteva bolnikovo sodelovanje, vendar je sladkorna bolezen še zahtevnejša in posebna. To namreč ni bolezen, pri kateri bi zadoščala tableta na dan ob sočasni skrbi za zdravo prehrano in gibanje. Sladkorna bolezen se mora bolniku dobesedno vtkati v vsako uro dneva in nanjo ne sme pozabiti tako rekoč nikoli. Zaradi rednega merjenja vrednosti krvnega sladkorja, najmanj štirih odmerkov inzulina na dan ter skrbi za redne in ustrezno oblikovane obroke morajo bolniki v svojo bolezen vložiti ne le veliko znanja, temveč tudi ali predvsem veliko reda in samodiscipline. Pri mlajših otrocih ta skrb pade na starše, a mladostnike je veliko teže prepričati v nujnost tovrstne discipline, saj so njihovi cilji drugačni. Težko jim je dopovedati, da se morajo zbadati v prst in si meriti krvni sladkor, da si morajo dajati inzulin, še veliko teže jih je navajati na red.
Otrokom je težko
Sladkorna bolezen je kronična in vseživljenjska, zato ti bolniki sodijo v skupino najtežjih bolnikov, ne glede na to, kdaj se je bolezen pojavila. Vsekakor so tudi znotraj skupine sladkornih bolnikov velike razlike. Za diabetes tipa 2 je značilno, da se večinoma pojavi v srednjih zrelih letih, kar pomeni po 40. letu. Sprva pogosto tudi ni potrebno zdravljenje z zdravili in z inzulinom. Pri otrocih je drugače. Ko je bolnik, ki je sladkorno bolezen dobil kot otrok, star 40 let, ima lahko za sabo že 30 ali več let sladkorne bolezni. Ko drugi šele začnejo, jo ima on že zelo dolgo in hkrati z njo tudi vse s tem povezane zaplete, izkušnje in težave. Zato so otroci neprimerno težji bolnik kot katerikoli odrasli s sladkorno boleznijo tipa 2.
Prvi znaki
Bolezen se pri otrocih začne z zelo splošnimi znaki. Resen znak, ki zahteva pozornost staršev, je sočasen pojav pretirane žeje, pretiranega izločanja urina in izgube telesne teže. Pojav teh znakov lahko pomeni, da ima otrok sladkorno bolezen, ni pa nujno. Poleti, ko je huda vročina, otroci tako kot odrasli več pijejo in posledično več lulajo. Nekateri otroci občasno izgubljajo težo, ker iz različnih vzrokov nočejo jesti in podobno. A to so znaki, na katere morajo biti starši, če so zelo izraziti, pozorni, še posebno, če se otrok zbuja tudi ponoči in hodi na stranišče, hujša in se pri tem še slabo počuti. Takrat je vsekakor čas, da gre otrok k pediatru.
Pediater ob sumu na sladkorno bolezen najprej preveri raven krvnega sladkorja. Če je visok, otroka napoti na Pediatrično kliniko. Na kliniki so potrebni takojšnji ukrepi, med katere sodi predvsem nadomeščanje izgubljene telesne tekočine ter takoj zatem zdravljenje z inzulinom, saj ga otrokovo telo ne proizvaja več. Zelo pomembno je, da so začetni odmerki zelo natančno določeni. S tem se stanje počasi popravi. Naslednja faza zdravljenja je edukacija bolnika in njegove družine.
Za dober nadzor bolezni je potrebno ustrezno zanje
Dobro poznavanje bolezni je pri diabetesu ključnega pomena, saj le dobro poučen bolnik in njegova družina ve, kako ravnati v posameznih situacijah in kako voditi bolezen doma. Ker gre za otroke, diabetologi s Pediatrične klinike poskrbijo, da v proces izobraževanja po potrebi vključijo tudi ljudi, ki za otroka skrbijo v času, ko ni v družini, predvsem učitelje ali vzgojiteljice. Osnovni cilj izobraževanja je, da se otrok spozna s svojo boleznijo, jo sprejme v svoje življenje in se nato čim hitreje ponovno vključi v normalno življenje.
Bolnike s sladkorno boleznijo zaradi osnovne bolezni zelo ogroža razvoj zapletov na drugih organskih sistemih, predvsem na očeh, ledvicah, živčevju in velikih žilah. Sami zapleti so odvisni predvsem od trajanja bolezni in od tega, kako urejen je bolnik. V veliko pomoč je vsekakor inzulinska črpalka, s katero lahko bolniki občutno laže, boljše in z manj zapleti vodijo sladkorno bolezen. Črpalka brezplačno na voljo le otrokom do 15. Leta in ima 4 leta garancije, novo pa lahko bolniki dobijo le na 8 let. Za lažje odčitavanje so tudi senzorji, ki so brezplačni do 7 leta. Kasneje so brezplačni le za otroke, ki so doživeli hipoglikemijo.
Hipoglikemija je nevarnejša za urejene bolnike
Hipoglikemija (prenizka raven krvnega sladkorja) je lahko za otroka usodna. Ironično je, da je pogostejša pri vodenih, zato je inzulinska črpalka, pri katerih je vodenje natančnejše, zelo dobrodošla.
Biti starš otroka, ki je zbolel za sladkorno tipa 1 je življenjska preizkušnja staršev, saj najti normalen ritem v konstantnem merjenju, poznavanju vsebine hrane, pridobiti znanje, ki pripomore k dokaj normalnemu življenju ustavi normalno družinsko dinamiko. Spanje, biti žena, mož, ali starš še kakšnemu otroku postane nehote sekundarnega pomena. V kolikor se bolezen stabilizira se stabilizira tudi življenje družine. Težave, ki jo starši otrok sladkorne 1 doživljajo, od dostopnosti črpalk, senzorje, do odobritev spremljevalca za otroka … zadeve, ki bi se morale reševati takoj, a starši poročajo drugače.
Jani Kovač
