Hrana v Sloveniji je postala prestiž

»Združeni proti lakoti« je letošnje osrednjo geslo Združenih narodov (ZN) ob Svetovnem dnevu hrane. Z njim želijo opozoriti, da se lahko proti lakoti, ki danes pesti že kar milijardo ljudi, borimo le en način. Tako, da se proizvodnja hrane poveča na lokalni, regionalni in globalni ravni, kar med drugim vključuje tudi razvoj kmetijskih sektorjev in lokalne kmetijske proizvodnje.

Da nasitimo vse lačne se mora proizvodnja hrane povečati

ZN si je pred leti za cilj dala, da do leta 2015 izkoreninijo ekstremno revščino. Pred štirimi leti je bilo na svetu kar 800.000 lačnih. Ta številka se je že dvignila na milijardo ljudi, ki dnevno nima rednega dostopa do hrane. Po ocenah naj bi do leta 2050 bilo na svetu že 9 milijard prebivalcev, ki dnevno ne bodo imeli dostopa do hrane. V kolikor bi želeli nahraniti vse prebivalstvo sveta,  bi morali svetovno proizvodnjo hrane povečati kar za 70 odstotkov.

Evropska unija izpostavlja trajnost kmetovanja

Evropski poslanec Franc Bogovič izpostavlja potrebo po razvoju in uporabi novih tehnologij kmetovanja, ki gredo v smer bolj trajnostnega kmetijstva, z minimalnimi vplivi na okolje. “V Evropi je zavest po krepitvi trajnostnega kmetovanja nedvomno zelo visoka, tudi ukrepi kmetijske in okoljske politike EU izpostavljajo trajnostno kmetovanje kot edino, ki lahko dolgoročno zagotavlja hrano našim državljanom, ob ustreznem varovanju naravnih virov. Seveda pa Evropa ni oaza, ki bi bila neodvisna od današnjega globaliziranega sveta, pač pa je močno vpeta v svetovne prehrambne trgovinske poti. S sklepanjem trgovinskih sporazumov s tretjimi državami imamo tako, poleg vzpostavljanja novih trgov, v EU priložnost tudi za vzpostavljanje visokih standardov trajnostne kmetijske pridelave drugod po svetu, ob ustrezni recipročnosti,” izpostavlja Bogovič in dodaja: “Klimatske spremembe nedvomno ostajajo največji izziv svetovnega kmetijstva in posledičnega zmanjševanja lakote v svetu. Krepitev ukrepov za spopadanje tveganj tako na ravni EU kot na nacionalni ravni je nujna.«

Slovenija še zdaleč ni samooskrbna

Ni nam potrebno zaviti v Afriške države, da bi se soočili z lakoto. Le ta je prisotna tudi v Sloveniji in glede na podatke Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine, Centrov za socialno delo … revščina in lakota iz leta v leto narašča. Če je mnenje in težnja ZN, da se poveča proizvodnja hrane in da se teži k temu, da bi bile države samooskrbne, smo v Sloveniji daleč za tem trendom. Samooskrbni smo namreč zgolj pri govejem mesu in mleku.

Rok Sedminek, predsednik Slovenske kmečke zveze pri SLS vidi rešitev v naložbah in specializaciji kmetij, predvsem v tem, da se bo moral prebuditi nacionalni interes vladajočih, ki bo pomagal lokalnemu kmetijstvu.  Če ravno minister Dejan Židan  meni, da je v prehranski verigi kmet običajno najšibkejši člen ter izpostavil aktivnosti, ki jih izvaja ministrstvo, pristojno za kmetijstvo za izboljšanje odnosov v prehranski verigi: od podpisa Kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi leta 2011, preko vzpostavitve instituta varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, do sprememb Zakona o kmetijstvu, ki so bile včeraj dane v javno razpravo, in ki predvsem posegajo v ureditev pravičnejših odnosov v verigi preskrbe s hrano, so to le besede in dejanja, ki so same sebi namen.

Po mnenju Roka Sedmineka, je trenutno fokus Ministrstva napačen. Minister Židan bo moral že enkrat dojeti, da brez kvalitetnih kmetijskih zemljišč, kmetje tudi v prihodnosti ne bodo mogli pridelati dovolj in zlasti kvalitetne hrane. “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. (Kitajski pregovor)” Sedminek opozarja, da se kvalitetna zemljišča porabljajo za gradnje in se rešuje brezposelnost, a se pozablja, da bodo tudi naši potomci morali jesti. Slovenija je odvisna od drugih držav in tega ne smemo nikoli pozabiti, saj v primeru zaprtja mej, ne zmoremo pridelati dovolj hrane, da bi preživeli teh slabih 2 milijona ljudi

Vse več je debelih

Sedminek izpostavi še en zelo pomemben vidik in to je kakovost hrane: » Na eni strani imamo lačne, na drugi predebele, kjer svoj delež vsekakor daje neustrezna hrana. Hrana, ki je zdrava in kakovostna je tudi cenovno dražja, za kar pa je kriva v prvi vrsti nelojalnost na trgu, na drugi strani dejstvo, da je bolj pomembna forma in nikakor ne vsebina. Zgledovati bi se morali po skandinavskih državah, ki pod eko razumejo celoten paket, z embalažo vred in si na ta način nižajo stroške. Ne pa da je embalaža dražja kot je sam izdelek v njej,« še pove Sedminek.

Veliko hrane tudi zavržemo

Težko je spregledati dejstvo, da po zadnjih podatkih vsak prebivalec Slovenije zavrže kar 73 kg hrane na leto in številka raste iz leta v leto. Prav tako, da je vse več otrok debelih, ter posegajo le po hitri hrani in ne poznajo zdravo hrano, ker je niso vajeni. Vsako leto šole po Sloveniji delajo raziskave koliko hrane se vrže stran, ter kakšne in po njihovih podatkih gre ravno največ hrane, ki je zdrava in kakovostna stran.

Več kot očitno je, da ima tudi Slovenija globje probleme s hrano. Temu še dodatno pripomore Ministrstvo za kmetijstvo brez vizije, katerega ukrepi kmete silijo v revščino in k temu, da opuščajo kmetovanje, na drugi strani pa jim pred volitvami ponuja tolažilno nagrado v obliki enkratnih vzpodbud. Res je, da se trendi prehranjevanja spreminjajo zato pozabljamo na avtohtone proizvode, kot je na primer ajda. Na to je opozorila predsedniška kandidatka Suzana Lara Krause pred najavo kandidature na svojem FB profilu: “Na sejmu Agra. Ponižana in razočarana do konca. Ko vinska kraljica na vozu, ki ga vlečejo lipicanci predsedniku republike Slovenije, kmetijskemu ministru Židanu in ministru s Kitajske prinese in ponudi, da skupaj simbolično posejejo riž. Kje je pšenica? Ajda? Šnops in šmarnica? A še vemo kdo smo, ko so se najvišje institucije pripravljene prodati enemu tujcu?”. A pozabljene na avtohtone proizvode ni izgovor za vse višje kilograme zavržene prehrane na eni strani, debele in lačne na druge. Pozabljamo, da redi ravno gensko spremenjena in nezdrava hrana.

Alenka Gabrovec