Kam bo šlo več kot 2 milijona slovenskega davkoplačevalskega denarja?

Posted on 17. 10. 201717. 10. 2017 by Alenka Gabrovec

Ob skoraj vsakem obvestilu, da bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve namenilo toliko in toliko denarja za nekaj, se večina vpraša, “v čem je keč”, ali gre za pridobivanje političnih točk, nenazadnje bodo naslednje leto volitve, ali bo tokrat projekt res bil za ljudi. Podobno je s pilotskim projektom Socialne aktivacije.

Socialna aktivacija

Na Ministrstvu poudarjajo, da gre za dober pilotski projekt, ki ima v ospredju celovit pristop, ki naslavlja dolgotrajno brezposelne osebe in prejemnike denarne socialne pomoči. Namen projekta je pomoč pri integraciji v okolje, ter v posamezniku, ki bo vključen v projekt prebuditi vse kompetence, ki so zamrle, ali se jih sploh ne zaveda. Na ta način bi radi ljudi ujeli v padcu v past brezposelnost in revščino.

Ciljna skupina so stari nad 49 let, ki so v zadnjih 24 mesecih prejeli najmanj 12 x denarno socialno pomoč. Sicer ni najbolj jasno, kakšna naj bi bila njihova izobrazba, hkrati, ali te, ki so primerni za krajši program, ki zajema začasno nezaposlene in tujke, če le ti morajo biti tudi starejši od 49 let.

Projekt je v grobem razdeljen, na:

DALJŠI, ki bo trajal 11 mesecev, udeleženec bo dobil 0,80 EUR nagrade za udeležbo, v primeru, da bo dnevni obisk programa trajal več kot 4 ure, bo dobil še 3,40 EUR za malico, ter povrnjene potne stroške v višini javnih prevoznih sredstev;
KRAJŠI, ki bo trajal 3,5 meseca, posameznik bo dobil povrnjene potne stroške v višini javnih prevoznih sredstev, ter v primeru, da bo dnevno udeleženec na programu več kot 4 ure, bo dobil še 3,40 EUR za malico. Krajši program bo razdeljen v dva sklopa. V sklopu A bodo poleg ciljne skupine še začasno nezaposleni. Sklop B pa je namenjen tujim ženskam.

Ko človek razume, kaj program sploh ponuja in po čem se razlikuje od vseh ostalih programov, ki jih Zavod za zaposlovanje izvaja, ugotovi, da sama ideja, da bi posameznika, ki počasi pada v past brezposelnosti, oz. se v njej poglablja vse bolj in bolj, s tem pilotskim programom »prebudili«, poiskali v njih tisto nekaj, kar bi jim omogočalo, da si ponovno najdejo službo, mogoče ne več v branži, ki so jo opravljali pred nezaposlenostjo in v sebi poiščejo še neizkoriščene kompetence. Dobra ideja, ki pa vendar ima tisti, ampak in to so izvajalci.

Projekt v praksi

Prvi dvom se postavi že pri sami izbiri izvajalcev, ker na seznamu je kar nekaj tistih, ki so v preteklosti, ali še sedaj, z Zavodom za zaposlovanje sodelovali v programih, ki so jih ljudje bolj imeli za »kazenske sankcije«, prisilo, ki so jo morali opraviti, ker bi drugače bili iz Zavoda izključeni, posledično bi ostali brez socialnih transferjev. Na projekte so hodili brez prave volje, ter samo preživeli. Kaj bistvenega se niso naučili, ter s svojim vedenjem prikrajšali tiste, ki bi mogoče le nekaj odnesli iz programa. Zato se poraja resen dvom, kaj lahko nekdo, ki je že opravljal delo v sodelovanju z Zavodom in ni navdušil, ponudil bistveno novega.

Drug dvom se pojavi ob izbiri ustreznih udeležencev. To nalogo je Ministrstvo sicer zaupalo Zavodom in Centru za socialno delo, a dejstvo je, da ljudje, ki so kadarkoli bili v stiku s temi institucijami povedo, da resnica tam ni bistvena. Vsakdo naredi tisto, kar je še v skladu z Zakoni, da preživi. Nekdo, ki je nezaposlen, ker sam tako želi, ali dela na črno, bo vsekakor z zelo negativnim pristopom obiskoval projekt. Ali so strokovne delavke Zavoda in CSD ustrezno usposobljene, da bodo znale oceniti ustreznost kandidatov? In ali so dovolj tehtno premislili, če bodo žene tujke sploh imele interes hoditi na projekt, oziroma, če jim bodo možje sploh to dovolili?

Odprto ostaja še vedno vprašanje, kakšno izobrazbo bodo imeli ti, ali bodo v to skupino spadali tudi tisti, ki so prestali zaporno kazen?

Vsekakor je potrebno dati projektu možnost in samo idejo Ministrstva podpreti, a žal je njegova življenjska doba odvisna od izvajalcev, Zavoda in CSD. Vsaj slednja nimata ravno pozitivnih referenc. Ko pa je govora o 2.127.200,00 EVROV davkoplačevalskega denarja je nestrpnost vsekakor prisotna, saj bi lahko ta denar razporedili bistveno bolj gospodarno in ga dali npr. za razumne subvencije delodajalcev in jih pri izbiri kandidatov ne omejili, seveda je govora o gospodarskem sektorju, ter na ta način omogočili, da se naredita dve pozitivne stvari, zmanjša se število nezaposlenih in pripomore k rasti slovenskega gospodarstva.