Suzana Lara Krause: Predsednik mora pomagati, da se poveča rodnost
Suzana, pozdravljeni! Pred kratkim ste bili ena izmed anonimnih Slovenk. Vaše življenje se je v kratkem roku precej spremenilo – naenkrat se soočate s politiko, javnimi nastopi, ljudje vas prepoznavajo, vaš urnik je še bolj poln kot prej. Zakaj ste se odločili stopiti iz anonimnosti? Hkrati pa – 3000 ni majhna številka; kako vam je uspelo zbrati toliko podpisov?
Če želiš, da se kaj premakne in bi k temu lahko prispeval, se moraš izpostaviti. Seveda je iskanje poti med družino, službo in kampanjo zahtevno, ampak treba je biti organiziran. Zelo pa pomaga, da mi mož stoji ob strani. Zbiranje podpisov ni bilo enostavno, zame še malo težje ravno zaradi moje ciljne publike – ljudje so v službi tudi dlje kot do 17. ure, ko se upravne enote zapirajo, kmetje pa ob lepem vremenu delajo na njivah noč in dan. Nikoli pa nisem dvomila o tem, da nam bo podpise uspelo zbrati – na koncu smo jih zbrali še »preveč«.
Odraščali ste na kmetiji v Destrniku, sami ste se izrazili s »pod budnim očesom babice Anike in dedka Janka«. Odraščanje na podeželju ima gotovo vpliv na privzgojene vrednote. Kaj menite, katere so tiste, ki vas razlikujejo od povprečja in kako lahko vplivajo na vaše predsedovanje?
Na kmetiji sta me pazila babica in dedek, ker sta bila moja starša v službi, mama kot trgovka, oče pa v livarni v Talumu, popoldne pa sta delala na kmetiji. Tudi babica ni imela časa, da bi skrbela le zame, zato sem ji ves čas sledila in se tako naučila kuhati, peči krofe, prati posodo, opleti vrt … Vse to, še pred malo šolo, samo svinčnika nisem znala držati. Sem pa poznala ogromno pravljic in ljudskih pesmi ter imela privzgojene delovne navade. Domači pravijo, da sem garač, saj sem sama do sebe najbolj stroga in stvari želim opraviti, kot morajo biti. Dedek je imel veliko kmetijo in ob večjih opravilih je prišlo k nam delati veliko ljudi, temu smo rekli tavrh. Imel je tudi traktor, ki ga takrat še marsikdo ni imel, s katerim je ljudem, ki si ga niso mogli privoščiti, pomagal, oni pa so to delo poplačali s tavrhom. Mene so navadno poslali dan prej po vasi. Čeprav so vračali uslugo, se jih je šlo prosit, da pridejo pomagat. Tako sem se naučila ceniti delo drugih in biti poštena – vsak je bil za svoje delo ustrezno plačan. Babica mi je tudi prepevala ljudske pesmi, s čimer mi je privzgojila ljubezen do slovenske besede, kulture in tradicije.
Danes ste poročeni z Američanom Matthewom Alexandrom Krausom, s katerim imate dva otroka, Izidorja Matthewa in Alexandra Gabriela. Ali sebi privzgojene vrednote prenašate tudi na njiju? Kako združujete tradicijo in drugačnost družine?
Otrokoma oba bereva pravljice. Trudiva se jima privzgojiti ljubezen do knjige in obeh jezikov; govorita ju simultano. Ko se spreta, se morata spoštovati in biti strpna. Ne bosta živela v balončku, kjer bi vsi mislili enako. Tudi svoje delovne navade jima privzgajam – najprej naredita domačo nalogo, nato pa se lahko igrata, družita z otroki, na svežem zraku. Doma imamo slovensko in ameriško zastavo. Slovensko obesimo 25. junija, ameriško pa 4. julija. Praznujemo dan zahvalnosti in božič – pač veliko praznujemo (smeh). Želela sva, da otroka poznata obe kulturi in sta s tem bolj odprta do vsake naslednje, kar nama je tudi uspelo.
Ne glede na drugačnost vaše družine vam tradicija pomeni veliko. Zakaj so tradicionalne vrednote tiste, ki na družbo kot celoto vplivajo blagodejno in jih je treba privzgajati otrokom?
Bistvo tradicionalnih vrednot je družina. Meni pomeni veliko, pa ne le moja, tudi širše. Je osnovna celica vsake družbe. Če odnosi znotraj družine funkcionirajo in se otroci naučijo spoštovanja, pozitivnega odnosa do dela ter poštenosti, strpnosti in medsebojne pomoči, se tako obnašajo tudi v družbi. Te vrednote prenašajo naprej in s tem družba postane poštena.
Ko smo že pri mladih – beg možganov je ena večjih težav naše družbe. Kako bi mlade zadržali v Sloveniji?
Vsak ima tehten razlog, da odide. Ni enostavno pustiti svoje družine, prijateljev, poznanega okolja. O tem bi marsikaj povedal moj mož, ki je sicer imel bolj prijeten razlog za odhod. Produciramo veliko visoko izobraženega kadra, ki ga naš trg ne more nahraniti. Ko človek toliko vloži v študij, pričakuje, da bo dobil primerno delo in plačilo. Nobeno delo ni sramotno, ampak ne moremo pričakovati, da bo nekdo s VII. stopnjo izobrazbe delal za tekočim trakom za minimalno plačo. Država je v izobraženega človeka vložila preveč, da bi se zadovoljila z davki od minimalne plače. Dokler izobraževalni sistem ne bo usklajen s potrebami trga, bo tako.
Po drugi strani, če že mlade težko zadržujemo pri nas, pa v Slovenijo prihaja vedno več delavcev iz tujih držav, še posebej iz bivše juge. Kakšno je vaše stališče v zvezi s tem, bi morali dajati prednosti slovenskim delavcem?
Vsekakor sem za to, da se da prednost slovenski delovni sili. To se tudi počne, saj nihče ne more kar uvoziti delavca. Prvi korak je povpraševanje na zavodu za zaposlovanje. Večina odzvanih za delo ni primerna, ker nima potrebne izobrazbe. Pri nas skoraj ni varilcev, ključavničarjev, keramičarjev in še koga. V tem trenutku glede tega ne moremo storiti veliko, lahko pa takoj začnemo izobraževalni sistem povezovati z gospodarstvom, tudi s sistemom vajeništva. Slednji rešuje dva problema: mladi ima zaposlitev takoj po šolanju, delodajalec pa dobi delavca, ki ga lahko takoj vključi v delovni proces.
Ali trenutna vlada dobro skrbi za brezposelne oz. za njihovo zaposlovanje? Bi morali več za to storiti ljudje sami ali je država tista, ki bi morala kaj spremeniti?
Veliko vlogo pri tem bi naj imel zavod za zaposlovanje, ki ne deluje dobro. Brezposelne sprašujejo, ali so pripravljeni odpreti podjetje. Kdor to želi in ima sredstva za to, gre na točko VEM ali AJPES. Na drugi strani pa ogromno izobražujejo, kar je pohvalno, a le, če so izobraževanja ustrezna. Če se ne trudiš sam, nič ne pride samo, kar ni nujno slabo. Če človeku daš ribo, je sit enkrat, če pa ga naučiš loviti ribe, bo za vedno preskrbljen.
Eden od pogostih načinov za zaposlovanje je samozaposlitev. Tudi sama ste ena izmed teh, saj ste uspešna samostojna podjetnica. Kakšne lastnosti potrebuje podjetnik?
Podjetnik mora biti pogumen, da se za to sploh odloči. Za tem mora imeti samodisciplino, ker ni treba biti ob določeni uri na določenem mestu. Tudi zdrav je treba biti, ker bolniške prvih 30 delovnih dni ni. Kot samozaposlena ženska se veliko težje odločiš za otroke. Ko je otrok rojen, se je hitro treba vrniti na delo. Če ni podpore družine, se za otroka ne odločiš. Brezposelnost v Sloveniji sicer pada, ampak na račun bega možganov in samozaposlenih. Logična posledica vedno več mladih samozaposlenih pa je vedno manj otrok, kar ni dobro za državo.
Kaj pa zaposlovanje in gospodarstvo v povezavi z industrijo 4.0? Digitalizacija in globalizacija sta splošno gledano izraza, ki ljudi strašita. Kako ju vidite vi?
Slovenija ima sposobne strokovnjake s področja tehnologije. Prav je, da jim zagotavljamo zadostna sredstva, da se s tem še naprej ukvarjajo. Potrebne bi bile delavnice, da ljudem pojma približamo. Bojijo se, da bi roboti delali namesto njih, čeprav robotika dela ne odvzema, ampak ga olajšuje. Seveda pa mora izobraževalni sistem poskrbeti za to, da bomo, ko bo prišel čas zaposlovanja, imeli pripravljen kader, sicer bomo uvažali precej dražjo delovno silo, kot jo uvažamo danes.
Ne le brezposelni, ponekod trpijo tudi zaposleni. Se vam zdi delo pri nas dostojanstveno in pošteno? Kako dvigniti plače, brez da ogrozimo gospodarstvo?
Slovenci smo delaven narod, vendar je nekje vmes delo izgubilo vrednost. Spoštujem delodajalce, ki ob redni plači delavca tudi pohvalijo. Neto plačo zvišati, brez da dvignemo njen bruto, je seveda mogoče tako, da znižamo davke. Bruto plača se ne rabi spremeniti, neto pa se mora. Slovenija bo uspešna država, ko se bomo namesto o prispevkih pogovarjali o dodani vrednosti na delu.
V teh dneh je bilo veliko govora o gasilcih in poštenem plačilu za njihovo delo, pred nekaj meseci pa o vojakih in policistih. Kaj menite o tem?
Policisti na terenu imajo prenizko plačo, vojsko je treba obleči, obuti in pošteno plačati. Pri gasilcih pa je tako – večina jih je prostovoljnih, vsi pa pričakujemo, da bodo, kjer jih potrebujemo. Poklicni gasilci so plačani premalo, prostovoljnim pa bi morala država sistemsko zagotoviti opremo, medtem ko bi delodajalcu, ki zaposluje prostovoljnega gasilca, zagotovila olajšavo, ne pa da so gasilci zaradi svoje odsotnosti težje zaposljivi. Gasilci so na podeželju center druženja in dobrodelnih akcij, tudi tukaj bi jih lahko nagradili.
V državnem zboru je bila letos tudi burna debata o ponovni uvedbi obveznega služenja, tokrat za 3 mesece. V katero smer se nagibate vi?
Podpiram ponovno uvedbo z izjemo ugovora vesti v okviru 3-mesečnega usposabljanja. Včasih se je reklo, da vojska iz fantov dela prave moške. Rešili bi tudi problem poklicne vojske, saj bi imeli vpogled v nabor ljudi, hkrati pa bi se marsikdo nad poklicem navdušil. Če bi se kdaj – bognedaj – morali braniti, bi lahko bili pri tem veliko bolj suvereni.
Po koncu delovne dobe je čas za upokojitev. Nekateri upokojenci živijo na robu revščine ali celo pod njim. Kako boste kot predsednica poskrbeli za bolj pravično skrb za starejše?
Starejši so svoje odgarali, prav bi bilo, da jim država zagotovi dostojno življenje. Velika krivica je bila narejena kmečkim upokojencem, saj so njihove pokojnine mizerne. Ko se sprašujemo, zakaj je naša samooskrba tako slaba, se vprašajmo še, zakaj tisti, ki so za to skrbeli nekoč, zdaj stradajo. Drugi problem so vdovske pokojnine, ki so okleščene do skrajnosti. Samo sredstva je treba pametno razporediti.
Kako bi starejše bolj vključili v družbo in kakšne posledice bi po vašem mnenju imela ta vključitev?
Obstajajo dobri projekti vključevanja starejših v družbo, kot npr. evropski projekt Starejši za starejše, ki je pomemben za podeželje. V mestih se več družijo ter udeležujejo prireditev, na podeželju pa obstaja problem osamljenosti tudi zaradi centralizacije in selitev mladih v mesto. Država bi lahko pripomogla k spodbujanju takšnih projektov že z osveščanjem. Od starejših se lahko ogromno naučimo. Medgeneracijsko sodelovanje nas bo obogatilo, hkrati pa se bomo z vključevanjem starali počasneje, kar je dobra metoda zdravstvene preventive. Osamljenost vodi v demenco in depresijo.
Z medgeneracijskega gremo na mednarodno. Kako ocenjujete stanje slovenske zunanje politike?
Naša zunanja politika deluje zmedeno, kar se vidi pri arbitražnem sporazumu ali dogodkih v Kataloniji. Svoja stališča bi morali najprej uskladiti doma in šele nato komunicirati navzven. Tako bomo delovali suvereno.
Letos je odmevala razsodba arbitražnega sodišča, zdaj pa imamo težave z uveljavljanjem te odločitve. Na kakšen način bi morali nastopiti, da bi razsodbo uveljavili?
Sama sem na referendumu glasovala proti arbitražnemu sporazumu in sem prepričana, da sem ravnala prav. Zdaj je, kar je. Ko je arbitražno sodišče sprejelo odločitev, jo je sprejela Slovenija in prav bi bilo, da jo sprejme tudi Hrvaška. Ne verjamem pa, da bomo boljšo rešitev dosegli s pritiskanjem na sosede. V luči dobrih odnosov moramo nadaljevati razgovore, pritiske pa naj izvaja Evropska unija, saj gre za mednarodno pravo. Moramo pa se zavedati, da je treba prioritetno poskrbeti za ljudi, ki so ostali na drugi strani meje.
Slovenski manjšini v Italiji in na avstrijskem Koroškem se še vedno borita za svoje ustavne pravice. Kaj bi naša država morala narediti, da bi bilo za njih bolj poskrbljeno ter da bi lažje ohranjali naš jezik in kulturo?
Država bi si morala prizadevati za dostojno življenje vseh Slovencev. Pri tem mora biti vztrajna in odločno zahtevati, da pravice manjšin niso kršene. Poskrbeti je treba tudi za financiranje šolstva, vsaj za pouk slovenščine. S čezmejnimi projekti pa bi bilo dobro, da imajo zamejci aktiven stik z matično domovino.
Predsednika si predstavljamo kot zavednega človeka, ki svojo kulturo nosi s seboj v tujino. Ali aktualni predsednik svojo vlogo opravlja dovolj dobro?
Slovenija si zasluži predsednika, ki se dobro zaveda svoje tradicije in kulture. Pred 5 leti sem v 2. krogu volila za Pahorja, pa me je razočaral. Primer: na sejem AGRA v Gornji Radgoni je bil povabljen kitajski minister za kmetijstvo, kateremu je bilo ponujeno, da s slovenskim ministrom Židanom in predsednikom Pahorjem simbolno poseje riž. Množica kmetov je bila ogorčena – v Sloveniji ne pridelujemo riža in dvomim, da slovenski minister na Kitajskem prejme kruh z zaseko. Predsednik mora vedeti, od kod prihaja.
Komercialni mediji nekaterim od uradnih kandidatov za predsednika vzamejo možnost za predstavitev volivcem. Kako se spopadate s tem vi?
Radi se pohvalimo, da živimo v demokratični državi enakih možnosti, zato sem bila razočarana. Ne le zaradi odvzete priložnosti, da se predstavim, ampak tudi zaradi volivcev, ki spremljajo komercialne medije. Slednji so vnaprej določili, med kom lahko volivci izbirajo.
Se vam tudi na splošno zdi, da imamo v Sloveniji težave z neenakim obravnavanjem? Smo npr. pred zakonom Slovenci enaki?
Slovenija je po Ustavi pravna in socialna država, ampak velikokrat tako ne funkcionira. Verjamem, da je mogoča Slovenija, v kateri imajo vsi enake pravice, ne glede na plačilni razred ali priimek. Da bo to dosegla, morajo volivci izbrati kandidate brez starih grehov. Sodstvo deluje prepočasi, zastarajo pa ravno primeri, ki so povezani z največjimi goljufijami. Red bi moral biti.
Kje vidite ključna področja svojega predsedovanja?
Moja prednost je, kar mi vsi očitajo – da nimam političnih izkušenj. Ravno zato nimam bremena. Trudila se bom opozarjati, kje so kršene temeljne človekove pravice. Želim, da bi se povečala rodnost. Veliko lahko naredi država s finančno spodbudo za vsakega rojenega otroka iz državnega proračuna; sedaj je to prepuščeno občinam z okleščenimi proračuni. Želim urediti status prostovoljnega gasilca in doseči, da bi bilo pri nas delo spet cenjeno in pošteno plačano. Predsednik seveda tega ne more urediti sam, vendar lahko s strategijo, proaktivno vlogo in spodbujanjem dialoga pomaga priti do rešitev.
Strankarski kolegi povedo, da ste pogumni, čeprav ste najmlajša kandidatka. Predsednik včasih ne zavzame stališča pri pomembnih vprašanjih, da ostane predstavnik vseh. Boste predsednica, ki zavzame stališče?
Predsednik mora biti malo vizionarja. Včasih je treba podati tudi stališče, ki ne ustreza vsem, če bo pripeljalo do boljšega življenja. Če se zmotiš, zmoto priznaš in se umakneš. Slovenija je glede tega specifična. Narediš nekaj narobe, o tem se nekaj časa piše, nato pa te premaknejo na drugo pozicijo, kjer nemoteno delaš naprej. Zato so ljudje izgubili zaupanje v politiko in ne hodijo na volitve – ker mislijo, da smo vsi isti. Marsikoga ni sram, pa bi ga moralo biti.
Vaš slogan je Vrnimo Slovenijo ljudem! Kaj moramo vrniti Sloveniji?
Sloveniji in predsedniški funkciji moramo vrniti dostojanstvo. Predsednika, ki mu ni vseeno. Ponos. Ponosni smo lahko na bogato kulturo in tradicijo ter na posameznike in njihove dosežke. Slovenci smo svetu že dali veliko in se tega premalo zavedamo. Ponosni smo lahko na svojo lepo deželo. Sama sem uspela Američana prepričati, da se v Sloveniji živi bolje kot v Ameriki. Pogum. Ko bomo dovolj pogumni in si bomo zaupali, bomo živeli bolje. Nasmeh. To nam bo uspelo z energijo in pozitivnim odnosom. Najpomembneje – prihodnost. Vrnili jo bomo mladi.
Za konec – tik pred volitvami smo. Kaj za vas pomeni aktivna udeležba na volitvah in zakaj je pomembno, da prav vsak volivec odda svoj glas?
Razumem, zakaj se ljudje volitev ne udeležijo. Ker menijo, da smo vsi isti, pa ni res. Bila sem na vseh volitvah in referendumih od svojega 18. leta. Pomembno je iti na volišče, ker če tega ne storiš, je vsak drugi glas toliko več vreden. Če pri volitvah nisi sodeloval in ti izid ni všeč, si za to odgovoren. Pozivam vse bralce, da se 22. oktobra volitev udeležijo in, če ne bodo vedeli, kaj drugega obkrožiti, naj obkrožijo številko 1 (smeh).
Kaj a misli da jih bo Predsednik delal ali kako?
menda bo dala pahorju noge narazen