Čeprav sta Vagabunda duet, Matevž Pavčnik in Jure Jurca, sta dostikrat zapostavljena zaradi tega. Ljudje ju hitro uvrstijo v skupino, ki izvaja zimzelene skladbe ob poletnih večerih, saj to po večini počnejo dueti. Kljub temu, da si Jure ne želi omejitve s predalčkanjem, sva kaj hitro ugotovila, da tovrstna »želja« ne velja vedno in povsod.
Moja »primerjava« Vagabunda z zasedbo 2 Cellos, kjer gre prav tako za duo, ga je namreč zelo razveselila. Sta fanta, ki z vso dušo in predanostjo igrata na akustični in električni kitari, saj močno verjameta v to, kar počneta.
Pogovarjala sem se z Juretom, ki se je nekoč, čisto spontano in tako rekoč mimogrede, odločil s starim znancem Matevžem združiti moči, v želji, da bi skupaj ustvarjala glasbo.
Govorila sva o družini, ki je od glasbe ne smeš nikoli ločiti. Otrocih, ki so jima namenili najiskrenejšo kritiko in ta ju je tudi prizadela. Dekletu, ki je med pavzo pristopilo k njima in ju pohvalilo z besedami, ki so se jima vtisnile v srce. O odgovorni drži do poslušalcev in goloti, ki jo kot glasbenik v akustični izvedbi komadov, vsakič znova občuti na odru, saj se morebiten kiks takoj (za)sliši. Beseda je tekla o nastopih, ki ponujajo možnost za osebno rast in nečemu, česar ti nihče nikoli ne more odvzeti. O zavrnjenih nastopih, kjer se je v dogajanje vmešal pohlep in želja po opeharjenju drugih, ter nenehnem izobraževanju in iskanju informacij, ki je edina prava pot do adekvatnega igranja tujih in avtorskih skladb.
»Nekoč ste dejali, da je do perfekcije dolga pot, ampak jo boste prehodili,«?
Že dolgo je tega, odkar sem izrekel zgornje besede. Takrat smo prvič zakorakali v studio Mateja Gobca (Laibach) in snemali pesem Broken Bone. Morda sem rekel to bolj za šalo kot zares, a danes vidim, da sem res na poti do perfekcije. Lepo je, ko se ozreš nazaj in pogledaš, kaj si nekoč naredil. Ljudje imajo zelo veliko posluha za prve stvari, ki jih nekdo, recimo band, naredi. To je namreč nekaj novega in vsi si to z zanimanjem pogledajo, ker je sveže in še ne slišano. Vsaj tako si mislim. Seveda se tedaj tega sploh ne zavedaš. Na to niti nisem bil pozoren. Sčasoma ugotoviš, da bolj kot se trudiš doseči efekt, manj si učinkovit, saj je tista prva prilika že šla mimo in ljudje so si že ustvarili svoje mnenje in si mislijo, da te „itak“ že poznajo. Takrat bi moral biti bolj veden, ko je prišel ven singel Broken Bone. Morda bi lahko tako prvenec bolje iztržil in si pripravil boljšo podlago za naslednje kreacije. Kar je bilo, je bilo … Od takrat sem se kar spremenil.
Edini dobiček, ki zares šteje, je vrhunska izvedba
Želim si, da bi ljudje prišli na najin koncert, ker bi nama radi prisluhnili. Ker si želijo slišati najina sporočila, ki jih prezentirava v obliki glasbe. V tej zgodbi opažam, da moraš biti pri promociji zares dober. Kasneje, ko ti to uspeva, šele ljudje slišijo, kje in kdaj igraš. Takrat je tvoja priložnost, da se pokažeš. Kmalu tudi ugotoviš, da imajo vsi nekakšen profit od celotne procedure koncertiranja. Na koncu lahko ostaneš ti, kot glasbenik, brez dobička, če nisi pozoren. Je tudi res, da je najbolj dragocen doprinos izvedba. Tisti občutek, ko si nekaj zaigral v pravem kontekstu in tonu. Težko je ubesediti to. In tega ti nihče ne more (od)vzeti. In po vsakem nastopu si bogatejši za novo izkušnjo. Kar naenkrat ugotoviš, da obvladuješ nekaj, kar redko kdo zna.
V zadnjem letu sta odigrala kar 39 koncertov, v štirih letih pa zabeležila skoraj 150 nastopov. Igrala sta na številnih prizoriščih, v sklopu najrazličnejših dogodkov in pred prav tako raznoliko publiko.
Igrala sva res že na vseh mogočih prizoriščih. Na porokah, obletnicah, festivalih, veselici in celo pogrebu. Pogreb je del življenja, čeprav ga ljudje pogosto jemljejo kot nekaj negativnega. Ni ne negativno, ne pozitivno. Spominjam se, da je bil lep sončen dan. Vzdušje je bilo sicer žalostno, vendar spokojno. Igrala sva v času slovesa.
Na porokah sva resnično doživela že marsikaj. Ko v dogajanje poseže alkohol, padejo bariere in nenadoma so vsi prijatelji. Gledaš ljudi, ki »pijejo« in se veselijo, sam moraš ostati trezen, kajti v nasprotnem primeru ne bi mogel igrati.
Bojda sta nekoč zgrešila prizorišče in naletela na »napačno« zabavo.
Ja, res je! Z osebo, ki naju je najela za privatno zabavo, se zadnji trenutek nekako nisva uspela slišati, medtem sva z Matevžem že bila v bližini lokacije, ki je bila nekje v bližini Skaručne. Ustavila sva se na odročnem kraju, v nekem gozdičku ob gorenjski avtocesti in opazila nekaj ljudi, ki so veselo prihajali. Malce sva počakala in se razgledala okoli, misleč, da naju bo oseba, ki naju je najela, vendarle kmalu poklicala. Čeprav je bilo malce več ljudi, kot nama je bilo povedano, sva vseeno ostala in s svojimi kitarskimi kovčki vztrajno čakala. Nihče naju sicer ni pozdravil in to se nama je zdelo nenavadno, ampak sva si rekla, da verjetno naju bo že nekdo ogovoril. Nenadoma sva zagledala majhen oder in osebo, ki je v kotu naveličano igrala na tamburico v spremljavi harmonike, se spogledala in začutila, da to najverjetneje ne bo prava lokacija. K sreči se je kmalu oglasila oseba, ki naju je najela in naju usmerila še kakšen kilometer naprej.
Občutek imam, da sta zares sposobna zimprovizirati nastop tukaj, sedaj, v tem trenutku in to brez kakršnih koli komplikacij.
Seveda. Zadnje čase, na mojo žalost, vedno pogosteje opažam, kako so začeli ljudje to izkoriščati. Želijo in mislijo si, da lahko kadarkoli kar tako na hitro zaigram komad, češ: saj si glasbenik, to tebi ni nič. Brez priprav in brez upoštevanja dejstva, da sem se za ta nivo, ki sem ga danes dosegel, trudil 25 let. Toliko časa je bilo potrebno, da znam komade zaigrati in odpeti tako, kot se spodobi. In to je treba cenit. Ja, seveda, ko si v prijateljskih krogih in je na mizi kakšno pivo je to malce drugače, ampak vseeno je potrebno povsod postaviti nekakšne meje. Dostikrat sva igrala tudi na dobrodelnih dogodkih, kar sva vedno z veseljem sprejela, saj gre za dobro noto in ne nazadnje za izjemno izkušnjo. Sočasno ugotavljava, da niso vsi dogodki enaki.
Glasba ni nikomur ničesar dolžna
Pogosto poudarjam: » Če si pravi glasbenik, imej pogum, postavi se na ulico in igraj. V kolikor si želiš z glasbo služiti, potem postane tovrstno igranje že posel in preneha biti samo igranje zaradi igranja samega.« To je potrebno vzeti v zakup in moja »kritika« velja za obe strani. Tako za tiste, ki pričakujejo, da boš igral kar zastonj, kakor tudi za glasbenike, ki pričakujejo, da bodo malce »zabrenkali« in ob tem kar takoj prišli do zaslužka. Trudim se stvari razumeti in ne toliko slepo kritizirati, saj se zavedam, da je kritiziranje najlažje. Marsikdo ima tudi previsoka pričakovanja, ki pogosto ne sovpadajo z realnostjo. V kolikor si pred kratkim nastopal, to sedaj ne pomeni kar avtomatično, da te bodo kmalu spet poklicali in da so ti vrata na široko odprta do slave in bogastva. Je zelo lepo, ko pride klic a pred vsem se moraš sam potruditi, ne le zgolj čakati na klic.
Ne delajte drame in se ne pritožujte, da ni nastopov
Izvajati dramo, kritizirati, sočasno pa samo čakati, ne nudi želenih rezultatov. Prej, ko človek to ugotovi, prej se lahko poda na pot sprememb. Tistim, ki pravijo, da ni nastopov, lahko povem, da sva jih midva imela od avgusta okoli tri in za nobenega nisem sam poklical, ampak so bili to sadovi predhodnega trdega dela.
Verjetno je gratifikantno, ko prideš do točke, kjer nisi več ti tisti, ki kličeš in ponujaš svoje nastope, ampak te na nastope povabijo drugi.
Je točka, ko kličejo, ali ko ne (po)kličejo več. Tudi sam se moraš zelo angažirati, se približati trgu in spoznati dogajanje okoli nastopov ter zakonitosti, ki ob tem veljajo. Nikoli se ne smeš zanašati samo na dober nastop in potem čakati. Tudi sam moraš biti neprestano aktiven, kajti telefoni lahko hitro prenehajo zvoniti. Če ne igraš, stagniraš. Ne samo kot glasbenik, ampak tudi kot oseba. Vzporedno se stvari začnejo poznati tudi na finančni plati. Ali si glasbenik, ali nisi? Ali je glasba zabava, ali posel? Treba je poznati odgovore na te vprašanja. Sam pri sebi moraš vedet, kdo si, kaj si, kaj ti ustreza in kaj si želiš.
Ime naju zares reprezentira
Osebno vas doživljam kot glasbenika, kjer gre res za zlitje osebe s tem, kar igra. Za združitev osebe in instrumenta. Osebe in glasbe. Ko začutiš, da je to preprosto to. Da živite kar igrate in igrate kar živite. Tudi ime ni naključno izbrano, kajne?
Ime, ki sva si ga nadela, sva zares izklesala. Vagabunda nama ustreza, je iskreno in naju zares reprezentira. Vedno znova se skušava izzvati z novimi priložnostmi in »podvigi«, kar je nastop na pogrebu recimo vsekakor bil. Igrala sva tudi na srečanju medicinskih sester, v enem izmed primorskih hotelov, kar je bilo svojevrstno, posebno, drugačno doživetje. Prava klateža po odrih sva postala.
Včasih premišljuješ ali bi nastopal ali ne
Igrala sva tudi na 35. KRANJFESTU, ki je zelo priznan in velik, če ne celo največji dogodek na Gorenjskem. Si predstavljate? Dve akustični kitari na glavnem odru, okoli pa 2.000 ljudi. Sedaj pa skušajte publiko pripraviti do tega, da (za)ploska. To je zelo težko. Tudi pred mladino s posebnimi potrebami sva igrala in tudi ta izkušnja je bila sprecifična. Vsak nastop ima svojo specifiko in tudi svoje težke momente. V trenutku, ko zavrneš priložnost za nastop, si sam sebe prikrajšal za novo, drugačno in bogato izkušnjo. Na začetku si zavrnitve nastopa ne moreš privoščiti. Vse se spremeni, če (kasneje) ugotoviš, da se želi kdo na tvoj račun okoristiti in ti ne da to, kar ti pripada in takrat se lahko odločiš drugače. Res začneš premišljevati komu zaupati in komu ne. Kje nastopati in kje ne.
Na spletu sem opazila posnetek, ko sta poleti, v večernih urah nastopala na odru v večjem turističnem kraju na Obali. Na posnetku so se mimoidoči, zatopljeni v svoje misli, sprehodili kar mimo odra. Najsi bodi zaradi pozicije snemanja, ki ni ujela celotnega prizorišča, morebiti pozne ure ali ponesrečenega dne, ko ni bilo toliko turistov, ampak nehote sem opazila ta prizor in se vprašala, »ali glasbeniki tovrsto dogajanje sploh opazite«? To mora biti boleč in neprijeten občutek.
Ljudje te najemajo za različne dogodke in priložnosti. Ob obali je veliko turizma in ta je prehodne narave, zato natakarjem ni nekako v interesu, da bi izobesili najavo tvojega nastopa ali reklamirali tvoje ime, ampak se zanimajo zgolj za to, da je na dvorišču glasba, ki mimoidoče pritegne k mizi. Ja, je težko gledati, ko gredo ljudje mimo tebe, ampak sčasoma se navadiš. Dostikrat se osredotočim na tiste, ki me poslušajo.
Včasih aplavz ni, drugič dobiš »glasbeno željo«
Res veliko igrava in naučila sva se discipline, ki naju dela profesionalne. Ne zamujava, inštrumenti ne piskajo, poskrbljeno imava s papirji, drživa se dogovorov in vedno več ljudi se k nama obrne z željo, da bi nastopila še zanje. Seveda na prvem mestu sva morala ukrotiti nastop in zvok. Zato dostikrat tudi slišiva: »Zadnjič sta res dobro igrala. Bi prišla ponovno igrati«.
Najtežje mi je, ko pristopijo in naju v popačeni angleščini prosijo, če bi zaigrala komad, ki bi ga resnično z največjim veseljem rada, vendar ga žal ne poznava. Dogaja se tudi to, da igraš in s strani publike ni niti malega aplavza. Z vsemi situacijami se srečaš, ko si veliko naokoli. Tudi s praznim lokalom. So pa tudi koncerti, ko ljudje pristopijo, te pohvalijo, namenijo nekaj lepih besed in celo kupijo tvoj album. Sam si takrat izjemno vesel, saj čutiš, da si uspel izpeljati zelo dober nastop. Lepo je, ko se dotakneš ljudi.
Najprej te pridejo poslušat prijatelji
Kaj pa tisti občutek sreče, ko veš, da so prišli zaradi tebe. Prišli so, ker si želijo prisluhniti glasbi, ki jo igrata.
Če sem povsem iskren, se je to do sedaj pripetilo redko, saj se nisva pogosto postavila v pozicijo, ker najino ime še ni tako odmevno. Najprej te pridejo poslušat prijatelji. Nato se jim pridružijo njihova dekleta, za tem kasneje še prijateljice in prijatelji deklet, kar sčasoma nanese namesto 10 že 20 ljudi. Sedaj naju pride poslušat lahko že več kot reciva 50 ljudi. Sredi poletja, ko je zunaj lepo in toplo vreme, bo prišel mimogrede na nastop marsikdo. Tukaj je težko, da bo kdo od teh prijatelj, saj so vsi na morju, ali pikniku. V kolikor te pridejo poslušati sredi mrzle zime, ko je vreme zunaj res žalostno, pa veš, da so tam zaradi tebe. Ker si želijo slišati tebe. Tudi to sva doživela in je težko opisat ta lep uspeh.
Na nastop 2 Cellos pridejo ljudje zaradi njiju
Ampak 2 Cellos imata v ozadju dolgo zgodbo. Brala sem, da sta oba veliko žrtvovala za to, da so ju opazili in da sta danes tam, kjer sta. Da lahko delata to, kar delata. V otroških letih sta trdno vadila na inštrumenta, medtem, ko so se recimo drugi podili po dvorišču.
Jaz nisem šel na maturantski izlet, da sem si lahko kupil kitaro. Že marsikatero Novo leto nisem preživel doma. Prav tako sem bil daleč od doma v času pustnega rajanja. Pride sobota in me otrok vpraša: »Gremo danes kam skupaj?«, odgovoriti mu moram: » To soboto ne, saj greva z Matevžem brenkat«. Vse ima svojo ceno.
Družino moraš vpeljati v glasbo, drugače se poti razidejo
So pa večji prazniki priložnosti za igranje, kar je potrebno vzeti v zakup, v kolikor se odločiš za tovrstno »kariero«. Prav tako so to primorani sprejeti tudi bližnji, v kolikor se odločijo življenje deliti z glasbenikom.
Seveda. Družina je zame osnovna celica in zavedam se, kako zelo pomembno je, da imam to urejeno. Družino moraš vpeljati v glasbo. Jo z njimi deliti. Jim jo približati na način, da postane del skupnega življenja. Sem oče dveh fantov, ki bosta kmalu dopolnila 6 let in vedno mi nosita stojalca okoli. Kljub temu, da pogosto po nesreči kam z njima tudi udarita in pri temu kdaj kaj uničita, je kitara vedno v sobi. Nikoli ju ne bom okaral, da je ne smeta tikati in jo igrati. Imata tudi svoje čepke za ušesa in tudi na vajo prideta.
V kolikor družino (partnerko, otroke) odrivaš stran od glasbe, se bodo poti avtomatsko razšle. Mi si medsebojno pomagamo. Družina hodi z mano tudi na nastope. Drugače to preprosto ne gre. To prakticirajo tudi največja imena.
Brez podpore in bližine družine bi glasbeniki kot osebe propadli. Če ni tega, mesto zapolnita alkohol in droge. Midva se iz nastopov vedno vrneva domov in to ne glede na to, kje igrava. Na poti vidiš prometne nesreče, včasih se ti spi za volanom, pogosto premišljuješ, ali si zares vzel vse s seboj, ker imava opreme v vrednosti tudi do nekaj 1000 eur. Vse je potrebno zorganizirat in ohraniti trezno glavo.
Odgovornost je zame na prvem mestu
Pri vama je torej zares vse premišljeno?
Ja. Vse je natanko premišljeno, kajti v nasprotnem primeru ne prideš skozi finančno. Včasih opazujem ljudi, kako se ga po nastopih napijejo, kot bi bil to njihov zadnji dan. Sam sem po nastopu z mislimi že pri naslednjem dnevu, kjer me čakajo obveznosti, morebiti nov nastop, za kar moram biti spočit in imeti »glasilke v dobrem stanju«. Jaz si ne morem privoščiti, da bi lahko po koncertu popival. Včasih se sprašujem, kako si drugi to lahko? Odgovornost je zame na prvem mestu.
Blizu mi je misel Freddia Mercurya, češ: »Toliko si dober, kot je bil dober tvoj zadnji koncert«. V kolikor si bil zanič, si zanič in če te je slučajno slišala »ta prava« oseba, imaš lahko prihodnje nastope pod vprašajem. Naju so že pogosto opazili igrat in nama ponudili priložnost. Zato si »zanič« nastopa ne moreva privoščiti.
Pogosto so naša pričakovanja do pevcev kar visoka in radi pozabimo, da so ljudje na odru samo ljudje.
Videl sem že ljudi, ki so v zaodrju tudi bruhali. Sam sem že nastopal z vročino, angino, tudi v avto sem se moral zaradi izčrpanosti že uleči. Res pa je, da adrenalin pomaga tisti trenutek. Je pa hudo, ko vse popusti.
Letno obiščem veliko koncertov in glasbo imam res rad
Brala sem, da sta obsedena z glasbo. Da je glasba za vaju prava obsesija.
Zase lahko rečem, da sem obseden z glasbo. V kuhinji imamo mizo in poleg nje je kitara, na dosegu roke. Blizu tiskalnik in spodaj ojačevalec. Otroka imata poleg mize svoja stolčka. V trenutku, ko se onadva zaigrata, sem jaz že povezan z glasbo. Kitara se kar znajde v mojih rokah. Glasba mi pomeni sprostitev in obsesijo. Vedno imam pri sebi svinčnik, telefon, saj se mi ideje za besedila in projekte kar sproti rojevajo. Tako se počutim ujet v svoji svobodi.
Komu je bližje pisanje besedil in kdo piše melodije?
Oboje je več ali manj v moji domeni, čeprav je na koncu Matevž tisti, ki da zeleno luč. On je tisti, ki mi mora posekati krila in me prizemljiti, saj sem jaz čisto preveč navdušen in raztresen, medtem, ko je on tisti, ki nato vse skupaj spravi na realna tla.
V bistvu se pri ustvarjanju dopolnjujeta?
Res je. Jaz ne verjamem v to, da so talenti kar rojeni. Vsi imamo to v sebi, ampak eni to odkrijejo, drugi ne. Tudi jaz na začetku nisem znal dobro igrati akustične kitare, ker sem bil vseskozi metalec, vendar sem se kasneje naučil. Tako mi nekateri danes rečejo, da sem res talentiran. Preko trdega dela sem prišel do svojega, recimo temu, talenta.
Pravim glasbenikom se stvari kar zgodijo, zato težko druge učijo
Ste samouk?
Ja. Sam sem se naučil igrati. Včasih sem se poskušal malce učiti pri drugih, ampak sem ugotovil, da mi to nekako ni bilo po godu. Tisti, ki so zares dobri glasbeniki, druge zelo težko (na)učijo, saj nimajo tistih veščin, s katerimi bi lahko kogarkoli učili, ker se njim stvari preprosto kar zgodijo. To težko obrazložijo. Veliko sem se naučil s spleta in zagovarjam vajo, vajo in še 1x vajo. Najbolje kar v živo na odru!
Igrati se naučiš na odru
Ko pristopi do tebe otrok in ti reče: » ha ha ha, ti si pa ful zanič. Ti pa ne znaš« To so tisti trenutki, ko ti je sprva zabavno, sočasno tudi izjemno težko.
Otroci so v svojih izjavah najbolj iskreni.
Seveda. Oni nimajo barier, ki smo si jih mi odrasli že ustvarili in vse opazijo. In mislim, da jim je potrebno prisluhniti.
Je bila od nekdaj pri vas samo kitara, ali ste pred njo igrali še kakšen drugi inštrument?
Ne, vedno je bila kitara in kasneje petje. Nekaj magičnega je na teh šestih strunah. Kitaro sem pričel igrati v 2. razredu OŠ. Akustično kitaro sem nato igral približno 5 let, potem sem opustil in v 2. letniku srednje šole poprijel za električno. Igral sem zaradi glasbe. Skušal sem in še danes skušam preko glasbe sporočiti svoj vidik na svet. Le ta je z leti postal pretežno optimističen. Na faksu sem igral v metalskih bendih, nato v enem hard rokerskem in kasneje je prišla akustika.
Nekdo je res prisluhnil avtorskemu komadu
O kritiki sva že govorila. Kaj pa je najlepša pohvala, najlepša misel, ki ste jo kdaj slišali?
Igrala sva v Piranu, v lokalčku ob obali. Sicer se nama je zdelo, da naju gosti poslušajo, ampak vseeno sva imela občutek, da se posvečajo svojim stvarem. Zaigrala sva najin komad: » Long forever«. Še danes se mi zdi, da je komad res čuten in fantastičen. Menim, da se mi je res posrečil tako z besedilom, kot z melodijo. Ampak nikoli ni bilo ne vem kakšnega odziva. Takrat je med pavzo k nama pristopilo dekle, staro okoli 20 let in nama z navdušenjem v očeh dejalo: »To je bilo pa tako dobro… Tako dobro!«. Ne spomnim se vseh njenih besed, ampak tisti trenutek me je zares ganilo. Nekdo je poslušal najin avtorski komad. Za to smo se borili! Da ti nekdo pohvali avtorski izdelek, je zares izjemno lepo in gratifikantno.
Morda smo ljudje verjetno bolj nagnjeni k poslušanju refrenov, saj nam gredo hitreje in lažje v uho, kot pa vmesna besedila.
Kakor kdo. Jaz sicer nisem tovrstni poslušalec glasbe. Zase lahko rečem, da znam na pamet vsaj 70 besedil in to cela besedila. Na koncertih nimam nikoli s seboj besedil na stojalu in v kolikor kaj pozabim, se že nekako znajdem. Kakšno besedo večkrat ponovim, pa nekako gre. Redko, zares redko se zgodi, da se na nastopih besedila ne bi spomnil. Že od nekdaj me zanima, kaj želi človek v komadih povedati. Kakšno je njegovo sporočlo, zato jim vedno prisluhnem in si jih zapomnim.
Skrivnost je skrita v osebi, zato je učenje tako zelo pomembno
Današnja pop glasba je siromašna, plehka in mi ni všeč. Sicer se najdejo tudi izvajalci, ki izstopajo. Življenje je doživljanje in ne hipnotiziranje.
Osebno recimo zelo rad prebiram stripe in knjige. Dandanes je premalo stvari, ki bi ljudem odpirale misli in jim ponujale razmišljanje »out of the box«. Jaz to dobim tudi preko stripov. Toliko informacij, kot je skritih v knjigah, ne moreš nikoli najti na internetu. Res je, da se lahko zelo hitro naučiš zaigrati en komad prek spleta, ga malce po svoje prirediš in je. Vendar tisto bogastvo, skrivnost, tista dodana vrednost, se skriva drugje. V osebi oziroma bandu, ki jo/ga študiraš. V tem, kakšna je oseba bila in kako je živela. Samo tako lahko dosežeš, da ko zaigraš nekaj tujega, ljudje pogledajo, opazijo in začutijo.
Ko sem že ravno omeninl Freddija: od zasedbe Queen igrava »Somebody to love«. Samomor za akustične kitare. Naštudiral sem »celotno« Freddijevo življenje. Skušal sem izvedeti vse, kar je počel. Sočasno sem vedel, da vseh teh stvari sam ne smem početi, saj jaz nisem on. Raziskoval sem, kaj vse je skrito v njihovi glasbi, da sem lahko tiste ključne elemente vzel in jih predstavil v akustični izvedbi. V kolikor se tega ne bi lotil na ta način, bi bila moja izvedba plehka. Ko kitara utihne, lahko poveš več, kot če bi prebiral po strunah.
Tudi za Elvisa recimo velja podobno. Študija njega je zelo pomembna. Poiskati moraš ključ, saj le tako lahko kaj v izvedbi podaljšaš in to narediš v pravem kontekstu, sočasno pa dodaš tudi tisto nekaj svojega.
Elvis je že bil in ne potrebujemo še enega. Jaz nisem Freddie Mercury in tudi Freddie Mercury ne bi mogel biti jaz.
Ko vidiš pevce, vidiš samo tisti končni izdelek, ostalo ostaja očem skrito. Ozadja ne poznaš. Ne veš, koliko je bilo žrtvovanja in trpljenja. Kako pogosto je bil prehlajen in v dvomih ali bo sploh zmogel. Dolga je pot, zares dolga.
Kot športniki, ki garajo celo leto za tistih nekaj sekund/minut, ki jih imajo, da se dokažejo in izkažejo? To je zelo kruto.
Res je. Za nas in zanje velja podobno in v kolikor želiš perfekcijo, je to potrebno vzeti v zakup. Na odru ne smeš zatajiti.
Ko si v akustični izvedbi, si pred publiko gol. In to je zares težko
Verjetno se pogosto tudi obremenjujete, ali bo res šlo vse tako, kot mora iti. Tako, kot si želite in za kar se nenazadnje tudi trudite in delate.
Vsak izmed nas mora trpeti, saj se tako učimo. Ko sem na odru in nekaj ne gre tako, kot je bilo zamišljeno, trpim. In ko končam, se moram s tem soočiti in ugotoviti, kaj je botrovalo k mojemu občutku trpljenja. Morda je trpljenje res malce pregroba beseda. Kaj ga je spodbudilo. Kabel, ob katerega sem se vseskozi spotikal? Mikrofon, ki se je premikal? To so seveda banalnosti, ampak tudi za to moraš poskrbeti. Kupiti novo stojalo, popraviti kitaro, zamenjati strune … Malenkosti, ki skupaj naredijo celoto. Naslednji dan je nova priložnost, kjer bo vse spet čisto drugače. Nova izkušnja. In potem pride odrešitev, ko lahko odigraš tako, kot si si zamislil in si želel. Odpravil si vse ovire in ostal si samo ti in kitara.
V kolikor je s teboj na odru večji bend, potem veš, da imaš ob morebitni napaki njihovo podporo, saj te lahko z drugimi inštrumenti preglasijo. Če nastopaš v akustični izvedbi, se vsak morebiten kiks takoj opazi. Tedaj si pred publiko gol in to je zares težko. Ko si tako gol, je glasba zares tam zaradi glasbe in takrat veš, ali si glasbenik ali nisi. To je takšna izkušnja, ki te zares obogati. Pridobiš na samozavesti, samospoznanju in lahko zelo napreduješ. Tukaj je ulica lahko zares kruta. Morebiti se tudi zato nismo toliko pripravljeni razgaliti pred drugimi, da ne bi videli naših napak in slabosti.
Igrala sta že na veliko različnih prizoriščih, pred različno publiko. Kje si še želita nastopati, pa do sedaj še ni bilo možnosti?
Zelo bi naju veselilo nastopati v Stožicah. Lepo bi bilo igrati v Avditoriju Portorož. Še enkrat bi si želel igrati na Gora Rock festivalu, kjer mi je bilo zelo všeč. Privlačijo naju večji odri. Kolikor poznam slovensko glasbeno sceno, se mi zdi, da sva midva precej drugačna od ostalih. Morda naju ta drugačnost popelje do teh velikih odrov. Kdo ve…
Petra Petravič
