Domen je fant, ki si je že od nekdaj želel pomagati drugim in ob temu ne pozabiti nase in na svojo dobro fizično kondicijo. Uspel je združiti klic po pomoči osebam, ki so se znašle v nevarnih okoliščinah, s kariero osebnega trenerja, kjer pomaga drugim do boljše telesne pripravljenosti. Svoje znanje pa s pridom uporablja in nadgrajuje tudi za različna gasilska tekmovanja, ki potekajo tudi v tujini.
Pred kratkim je odpotoval v Ameriko, kjer bo v sklopu 26. svetovnega prvenstva Firefighter Combat Challenge, ki se bo zaključilo 28. oktobra 2017 na preizkušnjo postavil svojo fizično zmogljivost, moč in kondicijo, skupaj z ostalimi veščinami, ki jih potrebujejo gasilci pri svojih intervencijah. Tekmovanje poteka v Louisville, Kentucky v ZDA. V nekaj dneh se bodo pomerili najboljši gasilci sveta in skušali doseči svoje osebne rekorde in ponovno poseči po najvišjih mestih. V kratkem pogovoru pred odhodom nam je zaupal svoje misli, poglede in doživljanje tekmovanja, ki je v osnovi zelo naporno, vendar sočasno tudi zelo bogato.
Odhajate na 26. svetovno prvenstvo Firefighter Combat Challenge v ZDA, kjer se boste pomerili z najboljšimi gasilci vsega sveta. Izjemno pomembno tekmovanje, o katerem na žalost javnost ve bore malo.
Samo tekmovanje izhaja iz Amerike in posledično tudi najboljši tekmovalci prihajajo iz ZDA in iz Kanade. Sprva je bil to test usposobljenosti poklicnih gasilcev, s pomočjo katerega so skušali ugotoviti ali so primerno usposobljeni za delo gasilca. Šele kasneje so testi prešli v tekmovanje. Glede napora se gasilsko tekmovanje uvršča v sam vrh, saj gasilci tekmujejo z ognjevarno opremo. Gasilec gre na tekmovanje opremljen tako, kot bi šel na samo intervencijo, sicer so pa naloge dokaj tipične.
Oblečen v ognjevarno obleko (jakna, hlače), škornji, rokavicami, čelado, izolirnim dihalnim aparatom na hrbtu in zaščitno masko na obrazu, se gasilec poda v pravi boj. Že sama oprema tehta od 15 do 20 kg, kar je kar težek zalogaj. Če dodava še da tekmovalci skušajo s progo opraviti v najkrajšem možnem času s čim manj napakami, si lahko bralec lažje predstavlja za kaj pravzaprav gre. V Evropi je okoli osem večjih tovrstnih tekmovalnih prizorišč, kjer se lahko gasilci medsebojno pomerimo in zasedba je vedno zelo raznolika.
Letos odhajam na svetovno prvenstvo že petič. Pred osmimi leti sem se začel resneje udeleževati tekmovanj, ko je bilo le to prvič organizirano v Radovljici. Udeležili smo se že številnih tekmovanj in tudi v tujini se stvari počasi premikajo na bolje.
Za kakšne naloge gre pri samem tekmovanju?
Tekmovanje se sestoji iz več kategorij, ki so razdeljene tudi po spolu in starostnih kategorijah. Vse naloge so praktične, terenske s številnimi ovirami in izzivi, saj so reprodukcija dejanskega dogajanja na prizoriščih, kjer potekajo intervencije gasilcev. Prva naloga je, da po štartnem signalu tekmovalec pobere zvitek cevi, ki tehta 20 kg in z njim teče po stopnicah v tretje nadstropje (na vrh tekmovalnega stolpa), kjer ga odloži v zaboj. Nato se na vrhu stolpa (14m) nagne čez ograjo in po vrvi potegne 20 kilogramski zvitek cevi in ga ravno tako odloži v zaboj na vrhu stolpa, zatem čim hitreje teče po stopnicah navzdol, kjer mora stopiti na vsako stopnico, drugače za vsake zgrešeno stopnico dobiš 2 s kazni. Naslednja naloga je s 4 kilogramskim plastičnim kladivom s tolčenjem premakniti 72 kilogramsko klado za 1,5 m, kar simulira nasilen vstop gasilcev v prostor ali odstranjevanje določene ovire. Nato tekmovalec teče slalom okoli ovir (hidrantov), kjer na koncu zgrabi ročnik pritrjen na cev polno vode. Cev mora potegniti 25m skozi nihajna vrata in s curkom zbiti tarčo, kar predstavlja najbolj tipično nalogo-gašenje. Zadnja naloga pa predstavlja reševanje ponesrečenca, kjer mora tekmovalec pobrati 80 kg težko lutko in jo odvleči vzvratno dobrih 30 m skozi ciljno črto. Naloge so vedno enake in tekmovališče je sestavljeno iz dveh identičnih prog (modra in rdeča) tako da hkrati tekmujeta dva posameznika, dve dvojci ali dve štafeti. Kategorije so tako razdeljene na kategorijo posameznikov, kjer mora en tekmovalec opraviti s celo progo, kategorijo dvojic, kjer prvo polovico proge opravi en tekmovalec in drugo polovico drugi. Dvojice so lahko moške, ženske ali mešane. Kategorijo štafet, kjer si naloge razdeli od 3-5 tekmovalcev.
Tekmovanje poteka v varovanem okolju. Govoriva sicer o simulacijah resničnih razmer, do katerih pride v intervencijah, le da je tukaj večji nadzor nad dogajanjem. Nadzor, ki ga je v resničnih intervencijah zaradi spremenljivih okoliščin, težje zagotoviti, kar pomeni, da lahko postanejo tam stvari zares nevarne.
Seveda. V pravih intervencijah, najsibodi gre za poplave ali požare, so stvari veliko težje in bolj nevarne. Se pa v sklopu tekmovanja predpostavlja in preverja predvsem fizična pripravljenost in kondicijska vzdržljivost tekmovalca, ki je eden glavnih faktorjev, da si lahko pri svojem delu uspešen. Pri intervencijah v nevarnih okoljih in situacijah, v katerih se lahko znajdeš.
Ste prostovoljni gasilec na tekmovanju, ki se ga v večji meri udeležijo predvsem poklicni gasilci. Se tovrsten »status« pozna na samem tekmovanju?
Sem prostovoljni gasilec v PGD Begunje na Gorenjskem. To je res zanimivo, da je naša ekipa, ekipa, ki bo na tekmovanju zastopala Slovenijo, sestavljena prvenstveno iz prostovoljnih gasilcev. Zaradi sistema, je v Sloveniji znatno večje število prostovoljnih gasilcev, v primerjavi s poklicnimi. V tujini pa je slika precej drugačna. V Evropi je namreč veliko več poklicnih gasilcev kot pa prostovoljnih. V Ameriki, kjer bo tekmovanje tudi potekalo, sta sistem in razporeditev takšna, da se bo tekmovanja udeležilo 90 % poklicnih gasilcev
Razlike se poznajo predvsem v pripravah na samo tekmovanje. Poklicni gasilci imajo namreč večjo možnost treniranja med delavnikom, imajo boljšo opremo, stroškovno pokrite prevoze in štartnine za tekmovanje. Mi pa se pripravljamo nekako v svojem prostem času, ki ga imamo poleg služb.
Letos se boste tekmovanja udeležili že petič. Kaj je bil do sedaj za vas največji dosežek?
Prvič sem se tekmovanja na svetovnem prvenstvu udeležil leta 2012, ko je le to potekalo Južni Karolini in spominjam se, da mi je bilo takrat zares naporno. Na tekmovanju se znajdeš med najboljšimi gasilci, kar je velika čast, saj stojiš in tekmuješ ob bok z zares dobrimi gasilci. Bila pa je tudi super izkušnja, saj mi je uspelo doseči tisto posebno normo, da sem bil lahko sprejet v poseben, elitni klub, ki se imenuje Lion’s Den.
V kolikor v posamezni kategoriji uspeš doseči čas pod 1: 40 min, si sprejet. Meni je to uspelo med prvimi v Evropi, za kar sem bil presrečen. V primerjavi z najboljšimi, ki so imeli takrat čas 1: 25, 1:28 min je bil moj čas sicer nekaj sekund slabši, ampak vseeno so nas opazili. Sprva niti niso vedeli, kje je Slovenija, saj jim je bila že Evropa bolj tuja. So nam pa dali vedet, da smo na dobri poti. Bomo sicer še mogli upoštevati določene napotke in se truditi, vendar kazalo naj bi nam zelo dobro. In niso se zmotili. Leta 2015 in 2016 smo dosegli naslov svetovnih podprvakov. Sodelovanje na tovrstnem tekmovanju mi je dalo izkušnjo, da sem lahko zares in v polni meri izpopolnil svoje sposobnosti in znanje.
Ste se s sodelovanjem na tekmovanjih morebiti znebili kakšnega strahu? Ugotovili, kaj vam gre dobro od rok in čemu morate morebiti posvetiti še malce več pozornosti?
Če pogledam svoje telesne sposobnosti, je bil zame to zares velik napredek. Že od otroštva sem bil fizično vedno zelo aktiven, zato sem se tudi odločil za študij na Fakulteti za šport, medtem, ko sem bil pri gasilcih prisoten že od 7,8 leta naprej. Združitev enega in drugega je bila od nekdaj moja velika želja. Telesna aktivnost, napor in pa gasilstvo, za kar pri tekmovanju gre, je tisto, kar me fascinira in privlači. Pri sebi sem opazil zares velik napredek. Res moraš premagovati velika bremena, biti eksploziven in izredno vzdržljiv. Ker gre za intenzivne in kratkotrajne napore, je malce večji poudarek na anaerobni kapaciteti. Ne glede na to, ali si poklicni ali prostovoljni gasilec, si nekako vedno fizično pripravljen za različne naloge, pred katerimi se znajdeš. In to je velika prednost.
Koliko gasilcev se vas bo letos udeležilo tekmovanja?
Na svetovno tekmovanje nas gre 5 članov iz naše ekipe, pridružila pa se nam bosta še 2 člana, tako, da nas gre skupaj na tekmovanje 7. Dva gasilca sta poklicna, ostali pa smo prostovoljni gasilci. Nastopali bomo v kategoriji štafet, dvojicah in tudi posamično. Tekmovalne kategorije se razdelijo še glede na spol in starost tekmovalcev.
Dejali ste, da so naloge vedno enake in se torej skozi čas ne spreminjajo, kar me preseneča. Razvoj gre namreč naprej na vseh področjih. Pridobivajo se vedno nove izkušnje, saj se stvari konstantno spreminjajo, izboljšujejo in ne glede na to, vaje ostajajo vedno enake. Čemu tovrstna odločitev, glede na to, da gre na tekmovanjih za reprodukcijo resničnih okoliščin?
Zaporedje nalog ostaja vedno enako. V osnovi gre namreč za športno disciplino, oziroma tekmovanje kot tako, saj bi drugače težko primerjali časovne rezultate. Morebiti se malenkosti opazijo pri razvoju tehnik za vsako od teh nalog, saj so verjetno odraz sprememb, ki se dogajajo v resničnosti, vendar se zaporedje kot takšno ne spreminja. Prav tako se nalog ne ukinja ali nadomešča z novimi. Tega pač ni. Vse ostaja tako, kot je bilo v osnovi zastavljeno.
Amerika in Evropa sta precej različna kontinenta, vsak s svojo zgodivino, tradicijo in načinom življenja. Tekmovanje kot takšno je tako lahko priložnost za izmenjavo izkušenj in znanj, v upanju na izboljšave pri resničnih intervencijah. Vsaj tovrstna bi bila moja »interpretacija« dogajanja.
Gasilci se v sklopu tekmovanja in poleg nalog, ki jih opravljamo, tudi medsebojno družimo, pogovarjamo, izmenjujemo izkušnje in znanja. Naše tehnike treniranja smo že v marsičem izboljšali, saj smo na tekmovanjih pridobili različna znanja, s pomočjo katerih smo lahko prišli tako daleč, kot smo. Ogromno pa je izmenjave znanja in izkušenj s področja gasilskega poklica in tudi ostalih dejavnosti, kar je izjemno dragoceno.
Kot prostovolji gasilec, član prostovoljnega gasilskega društva Begunje, kakšne so vaše intervencije v resničnem, vsakdanjem življenju?
Lahko rečem, da na našem okolju povprečno ni veliko intervencij. V zadnjem času so bile naravne ujme največja težava, od znanega neurja z vetrom, žledoloma in nekaterih poplav. Te po številu intervencij prevladujejo pred požari in drugimi nesrečami. Če govoriva o prometnih nesrečah, so te večinoma v domeni poklicnih gasilcev, razen morebiti na kakšnih predelih, kjer imajo prostovoljna gasilska društva koncesijo za pomoč. V nasprotnem primeru kot prostovoljni gasilec opravljaš naloge kot so: zaščita prizorišča, urejanje prometa, pomoč pri odtekanju tekočin, etc.
Imate občutek, da smo ljudje pripravljeni na morebitne naravne katastrofe, požare, ali se bolj ravnamo po instinktu in zaupamo v iznajdljivost v primeru, če, ko, bi do česa zares prišlo?
Narava pogosto preseneti. Tisti, ki so že bili izpostavljeni določenim situacijam, ker živijo na lokaciji, kjer so le te pogoste, so seveda malce bolj pripravljeni od tistih, ki se jim to pripeti prvič. Ne glede na to, pa skušamo ljudi čim bolj izobraziti in jim pokazati, kako si lahko pomagajo in ukrepajo v primeru naravnih nesreč.
Koliko si ljudje sploh zapomnemo slišano in videno, v kolikor ne živimo na območjih, kjer je izpostavljenost katastrofam večja?
Splošna populacija se s takimi zadevami ne srečuje pogosto, kar je po eni strani seveda sreča. Skušamo jim sicer pokazati načine, kako uporabiti določeno opremo in kako se zaščititi. V kolikor pa se tega ne lotimo redno, ampak zgolj izjemoma, se to pozna, saj gredo stvari hitro v pozabo.
Kaj nam gre dobro in kaj bi bilo po vašem mnenju smiselno nadgraditi pri vašem tekmovanju?
Bil sem navdušen nad širitvijo tekmovanja, saj le to ni samo sebi namen, ampak ima za cilj izboljšati sposobnosti in znanje, ki je še kako potrebno pri vsakdanjih opravilih gasilcev in tudi drugje. Morda bi bilo smiselno vložiti več energije v samo prepoznavnost. Stvari se lotimo z znanjem in izkušnjami, ki jih imamo in katera vedno znova nadgrajujemo, kar se pozna pri našem trudu in delu, ki ga vložimo v to, kar počnemo. Da si stvari upamo in se tega tudi lotimo.
Petra Petravič
