Kako uskladiti pričakovanja in zahteve spreminjajoče se družbe, ki je vedno bolj orientirana in za svoje delovanje odvisna od tehnologije, sočasno pa preprečiti dodatne dejavnike, ki vplivajo na porast debelosti pri mladih? Spreminjajočih se potreb ne moremo zatajiti ali jih prezreti. Prav tako ne moremo spregledati stranskih učinkov, ki jih njihovo zadovoljevanje prinese s seboj. Zadovoljiti prvo, pomeni tudi nehote vplivati na drugo. Ne upoštevati drugo, pomeni na nek način dodatno potencirati prvo. Kje in kako poiskati rešitev? Najti tisto ravnovesje, ki bi lahko podprlo prvo, sočasno omejilo kolateralno škodo, kateri se dandanes žal (še) ni mogoče povsem izogniti? Ta in še mnoga druga vprašanja so se mi porajala med pogovorom z Ano Pleško, direktorico socialnega podjetja Simbioza Genesis, javnosti bolj znano kot medgeneracijsko stičišče, ki med drugim nudi, razvija in spodbuja računalniško opismenjevanje starejših, s pomočjo mladih. Tokrat so svojo pozornost namenili računalniškemu izobraževanju najmlajših, saj so veščine, ki jih spodbuja, zahteva ter nenazadnje pričakuje vedno bolj v tehnologijo usmerjena družba, prav te. Programiranje. Kako pa to vpliva na zdravje in debelost naših najmlajših?
Programiranje zahteva sedenje. Sedenje spodbuja ne-gibanje. Ne-gibanje v povezavi z določenim nezdravim načinom prehranjevanja, je dobršen »krivec« za porast debelosti med najmlajšimi. Za rešitev problema debelosti, ki vodi in ki bo vodila v vedno večje zdravstvene težave, bomo sčasoma potrebovali drugačno tehnologijo. Nova tehnologija nas bo opomnila in nam morebiti celo pomagala rešiti to, česar sami takrat ne bomo zmogli. Znašli smo se torej v začaranem krogu.
Kot bi pred seboj gledali hrčka, ki v kletki teče začaran krog, le ta pa se ravno z nenehnim kroženjem konstantno ohranja. Ga vidite tudi vi?
V okviru vseevropske iniciative tedna programiranja, Code Week, ki združuje milijone ljudi in traja od 7 – 22. oktobra, so se v Simbiozi odločili programirati skupaj z najmlajšimi in jim tako približati svet računalništva na malce drugačen način. Jih spremeniti iz pasivnih uporabnikov v aktivne soakterje, ki imajo v svojih rokah in sposobnostih ter domišljiji zmožnost kreirati nekaj novega. Nekaj drugačnega. Ana Pleško je namreč mnenja, da je » uporabna računalniška znanja ključna veščina za opolnomočenje posameznikov, živečih v digitalni družbi.«
Brezplačne delavnice za tiste najmlajše in tiste malce starejše, vendar še vedno v starosti obiskovanja osnovne šole, so bile nekakšna uvodna predstavitev in povabilo k obiskovanju šole programiranja za otroke, ki bo potekala v času letošnjega šolskega leta.
Dva dni. 3 starostne skupine osnovnošolskih otrok. Veliko računalnikov in dve urici časa za razvoj kreativnosti in ustvarjanje nečesa novega, je bilo tisto, kar je pritegnilo pozornost. Obljuba po spoznavanju računalniških algoritmov s s pomočjo igre pa verjetno tisto, kar je pretehtalo in pripomoglo h končni odločitvi o obisku delavnic skupno 31 otrok v spremstvu staršev.
Kakšna je specifika delavnic, ki ste se jih odločili organizirati za najmlajše in s pomočjo katerih ste jim želeli približati svet računalniških kod in algoritmov. Tisto skrito srce celotnega dogajanja v svetu računalništvu.
Za prvo starostno skupino (6-8 let) je delavnica potekala deloma brez računalnikov, saj je bila v ospredju še vedno igra. V tej skupini so bili otroci, ki še ne znajo brati in tudi ne dobro pisati, zato smo se učili programiranja preko simbolov. Skupaj smo naredili robotke in jih s pomočjo različnih ukazov premikali po ploskvah. Igri smo kasneje dodali tudi programiranje na računalnike, saj smo otroke sprva želeli naučiti razmišljanja. Preko igre so tako osvajali različno besedišče, različno programiranje.
V preostalih dveh skupinah, kjer so bili otroci starejši, pa smo uporabljali že naprednejše tehnike. V teh skupinah so bili otroci, ki že znajo brati, kar pomeni, da smo uporabljali že prave ukaze. Algoritme so spoznavali s pomočjo »tehnike« sajenja rož, saj gre v osnovi vedno za neko zaporedje, ki ga je potrebno upoštevati. Tovrstno zaporedje je seveda potrebno nato pri programiranju tudi uporabljati. Robotki, skakanje po prostoru glede na ukaze ( levo, desno, gor, dol), sajenje rožic…vse to so praktični primeri, s pomočjo katerih smo lažje prenesli otrokom predstavo o »dogajanju« v svetu programiranja.
Ali znanja, tehnike in veščine, ki ste jih uporabljali v delavnicah izhajajo iz tujine? Gre torej za tujo prakso, prilagojeno našim razmeram ali gre v celoti za primere, do katerih ste se dokopali sami?
Znanja in tehnik je zares ogromno. V Simbiozi razvijamo in testiramo načine, kako tovrsten svet in dejavnost najbolje približati otrokom. Kako jih navdušiti in jim pomagati do spoznanja, da ima računalnik tudi dodano vrednost. Ni namreč potrebno, da so otroci samo pasivni uporabniki igric, ampak se jih lahko naučijo tudi narediti. Želimo jim prikazati tovrstni segment, kajti dandanes je dostopnega zares veliko gradiva, spletnih platform, kjer se lahko sami ali skupaj s starši, srečajo in navdušijo nad svetom programiranja.
Rada bi pa opozorila, da je na tem področju žal velik manko za starejše generacije. Vsekakor zagovarjam, da bi se lahko preko teh platform učili tudi starejši, le da morebiti z malce več pomoči.
Z učenjem programiranja najmlajših imate že kar nekaj izkušenj, saj tovrstni program pri nas ni noviteta.
Šolo programiranja za otroke smo izvajali že med poletnimi počitnicami in letos smo jo organizirali že tretjič. Zaradi izjemnega povpraševanja smo jo želeli predstaviti tudi staršem, saj gre za veščino, ki jo bomo čez nekaj let tako rekoč vsi potrebovali. Podobno, kot je danes z branjem in pisanjem.
Šolo programiranja za otroke želimo organizirati kot krožek, na način, kot to poteka za glasbene delavnice ali učenje tujega jezika. Kot dodana tedenska dejavnost za otroke, ki bo potekala 1x tedensko, saj bi na tovrsten način lahko tudi starše počasi pripravili k spoznanju, da so to veščine, ki jih je potrebno osvajati že zgodaj. S tovrstnim načinom razmišljanja se je potrebno spopasti čim prej, saj govoriva o poklicih prihodnosti. Slovenija je tako kot preostali svet pred izzivom, kjer se bo potrebno spopasti s pomanjkanjem programerjev, zato je pomembno tovrsten poklic otrokom nekako približati. Jim ga predstaviti, da se lahko tudi sami preizkusijo in ugotovijo, ali jim ustreza ali ne. Ali jim razmišljanje, ki ga zahteva računalniško programiranje, kjer je za vse potrebno imeti samo izdelan primeren sistem, leži, jim je zanimiv in blizu, ali pač ne.
Koliko deklet in koliko fantov se je udeležilo brezplačnih predstavitvenih delavnic in kakšno je bilo njihovo razmerje?
Prvi dan so prevladovali fantje. Naslednji dan je bila skupina precej bolj mešana, vendar so vseeno prevladovali fantje, kar pa ni pravilo. Programiranje ni namreč »poklic« primeren samo za fante, kar vidim v svoji praksi tudi sama, saj prihajam »iz teh vod«.
Sama verjamem, da punce drugače razmišljamo kot fantje. Drugače delamo in da smo ravno zaradi tega več kot potrebne v tovrstnih poklicih.
Stereotipi k sreči počasi padajo. Ne smemo pa prenehati opozarjati na neenakovredno obravnavo žensk in moških glede marsikaterih poklicev in dejavnosti.
Najina generacija se je v primerjavi z današnjimi najmlajšimi, pozno srečala s tehnologijo, ki je njim tako rekoč že skoraj položena v zibko. Otroci danes odraščajo v tesnem stiku z vedno bolj napredno tehnologijo, kar vsekakor vpliva na njihovo dojemanje in razumevanje sveta.
Se povsem strinjam. Otroci znajo danes že pri starosti 2 let povsem brez težav prižgati telefone. Njihovo rokovanje s telefoni je povsem drugačno od rokovanja, ki ga imajo starejše generacije. Pogosto namreč opažamo, kako starši ter skrbniki, nekako ne vedo, kako ravnati s tehnologijo. Kako jo približati otrokom. Jim sploh predstaviti njihovo dodano vrednost, kar vodi v pogost upor in prepoved uporabe telefona s strani staršev. V bistvu pa sami nimajo dovolj znanj. Tehnologija zares napreduje izjemno hitro in težko si predstavljamo, kako lahko z njo rastejo že majhni otroci, saj je mi takrat nismo imeli in morebiti nam zato predstavlja nekakšno neznanko.
Rada bi izpostavila, kako zelo pomembno je informiranje in izobraževanje staršev o tem področju, saj v kolikor znamo tehnologijo uporabiti, preneha biti bav bav. Le tako bomo lahko otrokom nudili priložnost in možnost spoznavanja njene uporabne vrednosti. Tukaj je seveda potrebno ločiti med igricami, ki jih otroci uporabljajo v prostem času in veščinami, ki jih bodo le ti nekoč potrebovali.
Otrok, si pri 6-letih zasluži imeti razposajeno, igrivo in brezskrbno otroštvo, polno veselja in iger. Z vstopom v šolo pa se začne zanj obdobje obveznega sedenja pri pouku ter v prostem času, saj obiskuje številne krožke, ali jezikovne tečaje ali glasbeno šolo. Učenje programiranja je tako še ena ponudba prostočasovne dejavnosti, kjer bo otrok namesto igranja v naravi, primoran sedeti zaprt za štirimi stenami in gledati v monitor.
Otroci so otroci in komaj čakajo, da se lahko usedejo za računalnik. Njim je to super. Sami se tega zavedamo, zato si želimo stvari uravnotežiti, saj otroci do 9 leta starosti, načeloma naj ne bi imeli toliko strukturiranih dejavnosti. Osebno sem velika zagovornica gibanja na prostem in čim manj aktivnosti, ki zahtevajo sedenje, vendar se sočasno tudi zavedam, da je znanje zelo pomembno. V kolikor otroka tehnologija zanima, interesira, se mi zdi smiselno, da jo čim hitreje preizkusi in to v času, kjer gre učenje pač hitreje in lažje od rok, saj poteka preko igre.
Tukaj ne dajemo domačih nalog, ampak preko igre skušamo spodbuditi njihovo razmišljanje. Pa naj gre za ustvarjanje ali premikanje po prostoru.
Že kar nekaj časa potekajo številne osveščevalne zdravstvene kampanje, s katerimi skušajo akterji senzibilizirati javnost o naraščanju debelosti med mladimi in opomniti starše k spodbujanju otrok k večji športni aktivnosti in zdravemu načinu prehranjevanja, vi pa ponujate nekaj, kar gre ravno v nasprotno smer. Delavnice, kjer naj bi otroci ponovno sedeli.
Pomembno je razumeti, da tako, kot je pomembno znanje tujih jezikov, igranje na inštrumente, je pomembna tudi tehnologija. Njeno spoznavanje, ugotavljanje dodane vrednosti in rokovanje z vsem, kar nam lahko omogoča, postaja že skoraj nuja. Kot obstajajo druge delavnice, se mi zdi prav tako pomembno, da so na voljo aktivnosti, ki nudijo učenje programiranja. Osebno sem mnenja, da bi morale biti učencem na voljo v šolah in to v času kurikuluma. Srčno si želim, da bi jih vpeljali v šole, ali kot obvezni, ali vsaj izbirni predmet, kar se po večini šol sicer že dogaja. Le to bi pomenilo, da bi popoldanske aktivnosti v tem smislu sploh ne bile potrebe. Znanje iz računalništva, programiranja, rokovanja s kodami, postaja obvezna veščina in temu se bomo mogli prilagoditi.
Začetni projekt, s katerim smo spodbujali medgeneracijsko pomoč na področju e-opismenjevanja starejših, s pomočjo mladih, smo nadgradili s vseslovensko akcijo Simbioza giba, s katero želimo krepiti miselnost o pomenu gibanja. Gibali se bomo celo leto, saj skušamo ozavestiti pomen, ki ga ima za otroka njegov prosti čas. Vse življenje se gibamo in s projektom skušamo spodbujati šole in šolska okolja k nudenju otrokom, šolarjem, možnost gibanja, ne glede na vremenske razmere in to ne samo v času športne vzgoje, ampak tudi širše. »Gibanje je življenje in življenje je gibanje« je slogan letošnje kampanije, ki bo potekala po celi Sloveniji, na več kot 300 lokacijah, med katerimi prevladujejo šole.
Današnji čas in družba podpirata individualizem. Že v osnovni šoli se spodbuja tekmovalnost, nekolegialnost in samostojnost, kar verjento v dobršnji meri zavira prijateljstvo, željo po medsebojni pomoči ter sodelovanju. Ali se tovrstna tendenca kaže tudi tukaj? Kakšne dinamike vladajo med otroci pri učenju programiranja?
Pri nas si otroci medsebojno pomagajo, saj je to nekaj, kar spodbujamo in podpiramo. V kolikor je skupina manjša, je prisoten en predavatelj, ki seveda ne more pomagati vsem in tukaj se hitro pokaže kolegialnost ostalih. Spremljamo in zelo zgodaj prepoznamo, kateri otroci hitreje dojamejo, zato jih dodatno spodbujamo k pomaganju drugim. Kodiranja oziroma programiranja se pogosto učijo v parih, saj gre za specifičen način učenja. Skupaj skušamo posesti otroke različnih starosti, saj lahko starejši, preko pomoči mlajšim, pridobijo malce samozavesti, mlajši pa so tisti, ki z zanimanjem spremljajo razlage starejših.
Različne igre potekajo v timih, kjer eden govori ukaze, drugi jih bere, tretji jih izvaja in tako skupaj pridejo do rešitve. Sploh v tem prvem delu imamo veliko tovrstnih timskih iger, kjer v manjših skupinicah skušajo skupaj priti do končne rešitve.
Kaj konkretno lahko otroci po zaključeni šoli programiranja dejansko naredijo? Kakšna znanja pridobijo?
Prva skupina ( 6-8 let) se bo preko playlaba ( okolja) učila narediti igro, v kateri preko ukazov, »kuža mucki naroči«, kaj naj le ta naredi. Srednja skupina (8-11 let) se bo naučila programirati igrico, kot je na primer tetris, pobiranje cekinov, etc, medtem, ko se bo zadnja skupina (11-14 let) naučila izdelati spletno stran.
Neizpodbitno dejstvo, za kar ne potrebujemo dokazov ali statističnih podatkov je, da se razmere v naši družbi z vnosom in uporabo tehnologije, izjemno hitro spreminjajo. Včasih smo se v prostem času podili po dvorišču, igrali namizno igro »človek ne jezi se«, sedaj pa otroci programirajo igrice.
Mislim, da je bistvo v uravnoteženosti vseh aktivnosti. Zavzemala se bom, da se vključi tovrstno znanje v obvezni učni kurikulum in tako popoldnevi ostanejo otrokom namenjeni za prosto igro. Dokler pa tega še ni, se mi zdi primerno, da se ponujajo tovrstne vsebine. Vsi trendi gredo v to smer in v roku nekaj let, bo to znanje samoumevno, tako, kot sta danes samoumevna branje in pisanje pri določeni starosti.
Petra Petravič
