Naprej na vsebino

Manj svečk za manj grobov Celje: Laurina zgodba

»Samo, da je zdrav fant!« Šala, ki jo bodoči starši dostikrat slišijo, a vseeno v trenutku, ko je otrok na poti je zdravje otroka nekako samoumevno in se starši osredotočijo na bolj banalne stvari. A ko otrok tekom svojih najbolj zabavnih let zboli, se življenje celotne družine postavi na glavo.

Laura je bila živahna deklica, ki je malo spala in zelo rada raziskovala okolico. Bila je deklica, ki je risala smeh na obraze najbližjih … in prišel je čas, pri rosnih štirih letih, ko se ji je v zelo kratkem času življenje postavilo na glavo – postavili so ji diagnozo sladkorna tipa 1. Trenutki, ko je smela jesti vse, početi vse … so se spremenili v nadzor vsakega grižljaja, tehtanje vsega, merjenje sladkorja in preverjanje ravni sladkorja na 20 minut. Težko si je predstavljati kako je, če je glavni fokus tvojega življenja merjenje sladkorja, ker znižanje, ali povečanje sladkorja pomeni le smrt otroka. Kot starš postaneš paranoičen in okolica v trenutku ni več pomembna, zakon ni več pomemben, spanje ni več pomembno, središče je le otrok in njegov sladkor.

Situacija se je malo umirilo, ko je Laura dobila svojo prvo inzulinsko črpalko in seveda senzorje. A še vedno sta bila starša, predvsem mama tista, ki sta skrbela za uravnovešen sladkor. Vendar se je pri Lauri kaj kmalu zataknilo, ker sama povezava med senzorji in črpalki ni delala prav. Nadzor in kontrolo je tako prevzela mama, pomagala ji je njena mama in leta so tekla. Mama in babica sta bili tisti, ki sta z Lauro bile v vrtcu in kasneje v šoli, ker po mnenju odgovornih spremljevalec ni bil potreben. Laura je kljub udarcu, s pomočjo mame postala mlada damica, ki ima ogromno talentov, je pridna in vestna učenka, dobra športnica in se načeloma ne razlikuje od vrstnikov. Le merjenje sladkorja, pokvarjena črpalka, injekcije inzulina in nespanje so del njenega vsakdanja. Laura ima črpalko že 6 let, ker zavarovalnica krije črpalko vsakih osem let, če ravno je garancija le 4, mora Laura počakati še 2 leti, da bo njene življenje lažje in jo ponoči mati ne bo več zbujala in preverjala stanje, ter jo pikala z inzulinsko injekcijo oziroma jo silila jesti.

Ravno z namenom, da se bo 10. letna Laura lahko v naslednje letu, ko bo dobila bratca, posvetila njemu in bo njena bolezen bolj obvladljiva, v Celju v akciji Manj sveč za manj grobov zbiramo sredstva. Za Lauro in njeno družino bi le ta pomenila bolj mirne dneve in noči, senzorji pa bi ji omogočili to, da bi lahko sladkor nadzorovala brez vsakokratnega pika.

Zgražanje in dajanje odgovornosti državi, tukaj nima smisla, lahko pa po svojih zmožnostih prispevate in pomagate. Res je žalostno, da si družina, kjer oba starša delata, kjer je mati tista, ki gre dnevno preko sebe, da naredi Lauri dan čim bolj običajen, ter poskrbi za to, da deklica ni odrinjena, zasmehovana in izobčena iz družbe, ne zmore tako visokega stroška.

Laura je še vedno deklica, ki nariše nasmeh na obraz najbližjih, deklica, ki oddaja le pozitivno energijo, ter je srečna, da živi, če ravno ji življenje ni prizaneslo. Laura in njena družina si zaslužijo malce bolj umirjeno življenje, trenutke, ko ne bo potrebno živeti v strahu in skrbi, če je sladkorja dovolj, predvsem trenutke, ko se bodo lahko posvetili drug drugemu in novemu družinskemu članu.

Vsak košček v mozaiki zgodbe, ki jo tokrat v akciji Manj svečk za manj grobov v Celju sestavljamo je pomemben, le vi ste tisti, ki odločate, ali želite biti del te čudovite zgodbe.

Alenka Gabrovec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments