Lansko poletje je kot strela z jasnega udarila vest, da je komaj dve lete stara punčka Arina umrla zaradi hude zlorabe, ki sta jo povzročila mati in njen novi partner. Zgodba, ki je še tako hladno srce ganilo in smo se začeli spraševati, ali se res to dogaja v Sloveniji? Takšne zgodbe vidimo v filmih, beremo v knjigah, se dogajajo tam nekje daleč stran, v Ameriki, ne pri nas.
Mati in njenega partnerja so priprli, odvilo se je sojenje, mati je rodila še enega otroka, sodišče je dosodilo kazen, ki še ni pravnomočna in je zadeva trenutno na Višjem sodišču v Ljubljani. Zgodba, ki jo želimo pozabiti, zgodba, ki se ne bi smela zgoditi. A vendar je dobila mednarodne razsežnosti in so različni mediji po svetu poročali o mali Arini.
Včeraj pa je ameriški zveznik Nelly delil na svojem facebook profilu Arinino zgodbo skozi oči novinarja, ki je krivdo za nastalo situacijo zvalil na Center za socialno delo (CSD). Izpostavil je, da če bi CSD opravljalo svoje delo, kajti po njihovih podatkih, je oče CSD obvestil, da je nekaj narobe, a je le ta opravil obisk na domu, a ničesar ni ugotovil, do dogodka ne bi prišlo. CSD naj bi deloval nestrokovno in ni ukrepal, ter bi bilo prav, da nekdo za to odgovarja. Pod prispevkom se je razvila debata, da kaj takšnega ni možno, da so CSD res nesposobni, med njimi so se oglasili tudi Slovenci in pojasnili, da je zgodba resnična in da so Slovenski CSD res slabi, ter da bi bilo bolje, da jih sploh ne bi imeli. Zgodbo smo preverili na CSD Jesenice.
CSD poda mnenje komu naj bo otrok dodeljen v vzgojo in varstvo
Po Slovenski zakonodaji se ob razhodu para, ki ima otroka, na sodišču določi, komu bodo dodeljen otrok v vzgojo in varstvo, kako bodo potekali stiki in kakšna bo preživnina. Mnenje o tem poda tudi CSD in sodišče v večini primerov to mnenje upošteva. Ravno s tem razlogom, smo na CSD Jesenice poslali vprašanje, ali je strokovna delavka, ki je presodila, da je mati bolj ustrezen starš še pri njih zaposlena, ter če so zoper nje podali kakšno kazensko ovadbo. Sočasno smo poslali vprašanja tudi na Policijsko upravo Jesenice, zanimalo nas je, če je bila podana kakšna ovadba, oziroma če so sami po uradni dolžnosti sprožili kakšen postopek, ter na Okrožno sodišče v Kranju, če pri njih teče kakšen postopek zoper te strokovne delavke.
Anita Bregar, direktorica CSD Jesenice, nas je poklicala, ter nam zgodbo v celoti prijazno razložila. Res je, da je običajna pot ta, da se ob razhodu partnerjev zadeve uredijo na sodišču, ter CSD poda mnenje, a dostikrat se ljudje v fazi, ko se razhajajo na CSD že dogovorijo kako bo stvar stekla. Nekateri k njim pridejo že z izdelano vizijo in jim CSD pomaga sestaviti le sporazum za sodišče. Tako je bilo tudi v primeru Arininih staršev. Še več, CSD je družini pomagal v čisto drugi zadevi in so bili družina, kjer je vladala ljubezen, harmonija in spoštovanje, o nasilju ni bilo ne duha, ne sluha. Arinina starša sta se na eni točki odločila, da skupaj več ne moreta biti, se s starejšimi otroci pogovorila kako in kaj, ter so skupaj naredili plan. Skupaj so se odločili, da je za Arino bolje, da je z materjo. Maja lani so to tudi potrdili na sodišču. Kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati med majem in 1. julijem vedo le akterji zgodbe, a definitivno ni nihče zunanji posumil, da bi se kaj dogajalo. Oče je celo podal izjavo, da ni vedel, ali opazil, da bi bilo kaj narobe, prav tako ni v tem času obvestil CSD o kakšni zlorabi, kot zmotno poročajo tuji mediji. Direktorica CSD Jesenice Anita Bregar je jasno povedala, da pri njih v primeru suma zlorabe ukrepajo takoj, povedala je tudi, da so ravno zaradi Arininga primera naredili dogovor s pediatri, da v primeru rednega določenega obiska pediatra, če otroka na pregled ni, gre k družini patronažna sestra in preveri situacijo. Ta pilotski projekt se je izkazal za primer dobre prakse.
CSD je naredil vse kar je bilo v njihovi moči
Če ravno je nestrpnost do CSD v Sloveniji stalnica, v tem primeru niso naredili napake, saj nihče ni vedel, ali slutil, da bi bilo kaj narobe. Mati je bila vedno vestna, odgovorna in ljubeča. Otroke je vodila na vse preglede, zanj skrbela in tudi ob razpadu družine so med njimi vladali lepi odnosi. Starša sta socialne transferje urejala skupaj in nista dajala videza, da bi se razšla, zato je zločin še toliko bolj prizadel vse. Nihče ni ostal ravnodušen, Bregarjeva je celo še enkrat pregledala celotna dokumentacijo, če bi mogoče, kje kaj spregledali, a napake ni bilo. Povedala je, da bi, v kolikor bi bila napaka storjena s strani CSD tudi ustrezno moralno in pravno ukrepala.
Napake ni bilo, strokovna delavka je zgolj potrdila tisto, kar je bil skupen dogovor družine, posledično ni storila nobenega kaznivega dejanja, zato ne na sodišču, ne policiji ne poteka obravnava zoper te strokovne delavke, kar so tudi potrdile omenjene institucije. Koliko občutkov krivde in bolečine nosi strokovna delavka sama je zgodba zase.
Nasilja nad otroci je v Sloveniji bistveno več, kot si ga upamo priznati. Žalostno je to, da je zavito v tančico vzgojnih ukrepov. Vse prevečkrat se dogaja, da starši svojo nemoč pri vzgoji manifestirajo v udarce, ter jih upravičijo z besedami »si je že zaslužil/a«. Nerazumljivo je, da »vzgojni ukrep« uporabljajo na malčkih, celo dojenčkih. Res je, da CSD po celotni Sloveniji nima tako dobro oblikovane mreže medsebojnega delovanja institucij, kot ga ima Jeseniški, a bi ga morali imeti. Šole, vrtci, zdravstveni domovi bi morali biti prva obrambna linija otrok, ki bi skrbela za to, da ne bi noben otrok več doživljal zlorabe in predvsem, da noben otrok ne bo zaradi nasilja umrl. Naj nas svet spozna po dobrih dosežkih, ne da smo novica črne kronike in tarča zgražanj.
Alenka Gabrovec