Slovenski ljudski praznik: KOLINE

Tekom zadnji desetih let se je odnos do mesa močno spremenil. Če je nekoč bilo samoumevno, da so se v mrzlih jesenskih in pomladnih dneh odvijale koline, je to zdaj prej izjema kot pravilo. Zagovorniki brezmesnih jedi so močno preplavili naš vsakdan, ter »vsili« prepričanje, da ni dobro jesti toliko mesa in da imajo tudi živali svoje pravice. Zakon o zaščiti živali pa je samemu obredu dal tudi svojo noto, saj se je običajen zakol spremenil, ter razen perutnine in svinjine, doma za lastno uporabo ne smejo več klati.

Nekoč je skoraj vsaka družina imela doma prašiča, kako dolgo so ga lahko redili je bilo odvisno od njihovega statusa. A koline, oz. furež, oz. koljereja je del slovenske dediščine, je bil družinski praznik, ki je zajemal celotno družino, sosede, sorodnike … Odrasli so spravljali meso, otroci so dobili meh, saj žog takrat ni bilo.

Tri dnevni praznik družine

Koline so se običajno odvijale na mrzel jesenski oziroma pomladni sobotni dan. Dan prej so pripravili vso posodo, ki jo je mesar potreboval. Ženske so napekle potic, piškotov in kruha. Delo je bilo deljeno, moški so opravljali dela mesarja, ženske so kuhale, skrbele, da so mesarji imeli zadosti jedače in pijače, odnašale so meso in čistile.

V soboto zjutraj so se moški dobili na obilnem zajtrku. Ženske so jim pripravile krompirjevo juho, ajdove žgance, kuhano kislo zelje in tudi žganje, da so se pogreli ni manjkalo. Moški so nato odšli v hlev, žival, ki jo je čakala gotova smrt omamili in zabodli v vrat. Kri so ulovili in jo kasneje uporabili v krvavicah. Žival so nato dali na »šroge«, lesen podstavek in žival sistematično razklali.

Najprej so odstranili kožo. Nekoč so jo prodali, danes jo le zavržejo. Nato so ločili salo, ki so jo dali na stran in obarili. Naslednji dan so iz nje naredili zaseko, ocvirke in mast. Sledile so jetrca, ki so jih ženske s kislim zeljem in krompirjem pripravile za malico. Po malici so očistili parklje, rep in glavo. Pomemben del kolin je bil tudi čiščenje črevesa oz. »žlemanje«.  To je bilo delo za najbolj natančnega in potrpežljivega moškega, kajti če črevo ni bilo ustrezno očiščeno, tudi klobase niso bile dobre, če tudi je bilo meso vrhunsko in začimbe ustrezne. V tej fazi so odstranili že tudi želodec, ki je bil sestavni del kisle juhe, svežih ocvirkov in pečenke. To so žene postregle za kosilo, skupaj s kapljico domačega rujnega.

Po kosilu so žene narezale meso in ga ustrezno začinile. Moški so nato naredili klobase. Nekoč je bilo bistveno manj klobas, saj se je meso tudi sušilo in dalo v mast, zdaj pa gre večina v klobase. Nekoč se je iz prašiča pripravilo čim več stvari, da je bilo poskrbljeno za celo leto, dandanes je fokus le v mesu in klobasah.

Za klobasami so moški naredili krvavice oz. »kašnice« iz ajdove kaše, riža, krvi, vročih ocvirkov in začimb. Zašiljeno krvavico so nato obarili v vreli vodi.

Sledila je večerja – pojedina in tudi zabava. Jedli so pečeno in ocvrto meso, restan krompir, kostno juho, ni pa manjkal hren, kruh, potica, vino in sladica. Marsikje se je že med samimi kolinami ogromno žganja popilo, da so se moški greli, zato se je večer sprevrgel v veseljačenje s plesom in pesmijo.

Naslednji dan so pripravili še tünko, oz. komflajš, oz. bodjolo … , naredili zaseko in mast. S tem so se koline tudi zaključile.

Glede na to, da je Slovenija raznolika, ter ima skoraj vsaka vas svoj običaj, so tudi pri kolinah proizvodi različni, tako lahko zasledimo kranjske klobase, kraški pršut, prekmurska šunka, savinjski želodec, zasavske jetrunke, tünka, bohinjska zaseka, bodjola, komflajš …

Slovenci smo še slabih 30 let nazaj veliko bolj živeli z naravo, imeli različne običaje, ki so povezovali tako družine, kot sosede. Zaradi tempa življenja, drugačnih življenjskih, moralnih, verskih prepričanj so mnogi slovenski ljudski običaji nezaželeni. Ponekod tradicija še ostaja, a počasi vse staro zamira in naši vnuki ne bodo poznali več tradicije, ne bodo poznali vzdušja, smeha in veselja, ki je ob takšnih dogodkih napolnil hišo.

Ines Logar