Nasilje v osnovni šoli

»Če te tepe, te ima rad/a« so bile besede, ki smo jih dostikrat slišali v osnovnih šolah. Nihče ni iz kakšnega udarca, ščipanja, vržene kepe, »šlatanja« … delal velike drame, konec koncev so te oblike dejansko bile zelo slab način osvajanja, nestrinjanja z nečem. A, če je le kdo presegel dovoljeno mejo so učitelji, ali ravnatelji »opravili« svojo delo. Kaj točno se je potem dogajalo za tistimi zaprtimi vrati, a je pomagalo, ker potencialni nasilnež ni upal več dejanja ponoviti, vsaj znotraj šolskih zidov ne, se javno ne ve. Zdaj se vse skuša zatajiti in kompenzirati. V večini šol imajo neke protokole kako v primeru nasilja ukrepati, a so več ali manj sami sebi namen, da je nekaj zapisano v šolskem pravilniku, ter da je zadoščeno vsem kriterijem, uporabnost in rezultat sta drugotnega pomena.

Vse več je poročanj o tem, da se na šolah dogaja nasilje, da posameznik ustrahuje tako otroke, kot učitelje, nosi v šolo neprimerne stvari (plašilke, nož, kislino, sekiro …). Otroci prestrašeni, starši besni in prepričana sem, da bo enemu nekje dovolj in bo zadevo vzel v svoje roke. Šolniki se sklicujejo na to, da imajo zvezane roke, ker nimajo moči, da bi lahko karkoli naredili. Ne zmorejo, ne znajo, ali nočejo je potem tu glavno vprašanje?

Otrok je kazensko odgovoren šele pri 14. letih

Slovenski Kazenski zakonik (KZ-1) v 21. členu jasno opredeli, da »kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star 14 let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja«. Kot kaznivo dejanje KZ-1 opredeli protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje. Preprosto povedano, če otrok krade, uničuje tujo lastnino, naredi dejanje, ki ima znake nasilja (fizično, psihično, ali spolno), ubije/umori koga … je storil kaznivo dejanje, a le če je star 14. let. Zelo karkirano, do 14 leta lahko počnejo vse, ker ni zakona, ki bi kaznoval njih osebno, zanj odgovarjajo starši in običajno Center za socialno delo (CSD) potem uporabi svoje alternativne metode.

Odličnjakom je dovoljeno vse

Če je že otrok okatriziran kot problematičen, gre običajno za otroka, ki je v svojih mladih letin naredil že kar nekaj kaznivih dejanj. Največja težava je običajno ravno v tem, da ko je ta otrok še v vrtcu govorijo o otroku, ki je malo bolj živ, ima močno domišljijo, ter pri malčku še grožnje občasno pomagajo. Starši takšnega otroka običajno razložijo, da je doma angelček ter da je vzgojiteljica tista, ki nima pojma in nima avtoritete. Z vstopom v osnovno šolo je iz razreda v razred težje, grožnje več ne zaležejo, šola sprva tudi zadeve rešuje na svoj, običajno zelo neučinkovit način. Otroku nihče ne postavi jasne meje, ali mu skuša dati tisto, kar skozi svoje neprimerno vedenje išče. Starši pa … izgovori, izgovori in izgovori. Nihče si ne želi slišati, da ima njegov otrok težave. Najhuje se nasilje prekriva pri otrocih, ki imajo lepe ocene. Ti imajo »dovoljenje« da ustrahujejo, zmerjajo, tepejo, ker razen tega, da so nasilni, z njimi ni nič narobe. Če pa ima otrok slabe ocene, je potem tisti na katerega vsi kažejo s prstom. Podobna zgodba je, kljub 21. stoletju, z otroci »pomembnih« staršev. Nikoli niso krivi.

CSD nima ustrezne sankcije

V kolikor je mladi nadebudnež naredil že dovolj »podvigov«, da so le ti priromali tudi do lokalnega CSD, le ta k sebi pokliče družino malega »junaka«. Na tem mestu je potrebno še poudariti, da so ravne vrtci, šole tiste, ki ne podajajo prijave na policijo in CSD, ker so prepričani, da bodo sami uredili zadevo, a leta tečejo in na koncu vsak vzgojitelj, učitelj samo čaka, kdaj bo konec šolskega leta, da se tega otroka znebi.

Družina, ki je obravnavana, ker je otrok »problematičen« je običajno deležen t.i. strokovnih pogovorov na CSD. V praksi se potem starši zgražajo, da morajo hoditi na CSD, ker so v šoli nesposobne učitelji in nihče ne razume njihovega biserčka. Sporočilo, ki ga otrok dobi je zgolj ta, da če nekaj naredi narobe, se vse vrti okoli njega, a kazni ni. Pač gre vsak teden k eni teti/stricu na pogovor, kjer mu neki razlaga, a on z mislimi nekje daleč stran. Konec koncev je bistveno prestar že za takšne ukrepe. Redko otrok pristane v popravnem domu. Žal je ravno otrok, ki je nasilnež v osnovni šoli, a nima ustrezne obravnave potencialni kriminalec in večni povratnik zaporov.

Samo vprašanje časa je, kdaj bodo te zadeve šle tako daleč, da bodo otroci tisti, ki bodo storili največ kriminalnih dejanj. Država pa ponovno nič. Očitno ni dovolj denarja v programih, ki bi prav čas kvalitetno obravnavale mlade nasilneže.

Starši so tisti, ki imajo še nekaj moči

Načeloma starš katerega otrok je bil žrtev ne more nič, ker rabelj – otrok ne more biti storilec kaznivega dejanja. Vendar, če je vsako dejanje zabeleženo tako pri zdravniku, kot na CSD in policiji, ter v šoli, so to le kapljice v morju. Res bo starš šel čez vse kroge pekla, a le na ta način se bo kaj spremenilo. Če se dejanje zgodi v šoli, je potrebno obvestiti vodstvo šole in ne dovoliti, da bodo oni naredili v skladu s svojim pravilnikom. Starš je tisti, ki otroka pelje potem k zdravniku, če je šlo za fizično obračunavanje, k psihologu če gre za verbalno nasilje. Starš je tisti, ki se obrne na CSD in »prijavi« zadevo tam in starš je tisti, ki mora dejanje naznaniti na policiji. Če ravno bo slišal, da je za to pristojen CSD, šola, zdravnik, ter da on kot starš ne more nič. Seveda lahko, ker je otrok njegov in njegova dolžnost je, da ga zaščiti. Res bo na koncu dobil le obvestilo tožilstva, da je ovadba neutemeljena, ker otrok ne more biti storilec kaznivega dejanje in bo tvegal kar nekaj zmerljivk, kakšno grožnjo in si prislužil titulo tečnega starša. Hkrati pa ima možnost, da sproži domino afekt in se bo še kakšen starš opogumil. Ravno tu je moč staršev, majhni kamenčki, ki gradijo spremembo in gradijo zid pred nasiljem.

Vsekakor to ne pomeni, da se naznani vsaka otroška igra, ki se je sprevrgla v nesrečo, ali jok soudeležencev, ampak o zavestnem in ponavljajočem se nasilnem dejanju. Vedno je potrebno preveriti celotno zgodbo, kaj je bil začetek in kaj je bilo potem sproženo. Verjeti, da so vsi naši otroci angelčki, ki se jim dogajajo nasilne stvari, je iluzorno. Iskrenost, ter realnost sta tista, ki morata voditi vsakega starša, tako starša žrtve, kot rablja. Noben otrok ni angelček, tako kot odrasli imajo tudi oni nekaj svojih »napak«, a ko je teh preveč in se odražajo prepogosto, niso več nedolžne napakice, ampak resna kazniva dejanja.

Alenka Gabrovec