Na poti se naučiš potrpljenja

Kaj se zgodi, ko se želja po dosegu zastavljenega cilja, sreča s posebnostmi, željami in potrebami 3 prijateljev, ki so ne glede na morebitne karakterne podobnosti, v osnovi še vedno individumi. Torej posamezniki, ki so kot takšni unikatni v svojih drugačnostih in posebnostih.

Vsakemu izmed nas se potreba po bližini in druženju izmenjuje z željo po tišini in samoti. Ravnotežje, ki ga ni težko negovati in ohranjati v vsakdanjem življenju, kjer ostajamo vpeti v rutino in domače okolje, ki nam nudita varnost in nadzor.

Nekaj povsem drugega pa je ohranjati tovrstno ravnotežje, kadar smo pahnjeni v popolnoma drugačen kontekst, kar se je zgodilo Andražu Tržanu, Aniti Volčanjšek in Alenu Grželj, ko so se podali na pot dolgo kar 30000 km. Z golfom, letnik 1988, ki bo kmalu že oldtimer, so v 75 dneh prevozili 11 držav in skupaj delili nekaj, kar jih bo na določen način povezovalo celo življenje.

Želja doseči zastavljeni cilj je tisto nekaj, kar ti da moč vztrajati v trenutkih, ko bi najraje vse pustil in odšel domov. Preizkušnje na poti pa so tista dodana vrednost, ki te notranje obogati in omogoči bolje spoznati tako sebe, kakor tudi druge.

Povabilo je bilo kot obvestilo o sodelovanju

Vaša pot je bila kar avanturistično obarvana, kajne?

Anita: Z Alenom sva študenstka prijatelja in se poznava že 7 let. Pred štirimi leti pa se nama je pridružil še Andraž. V preteklosti smo že potovali v dvojicah, vsi skupaj pa smo tokrat na pot krenili prvič. Povod za udeležbo na »Mongol rallyju« je dal Alen, kar je zgledalo kot nekakšno obvestilo o sodelovanju.

Včasih se lahko iz kakšnega improviziranega heca, nepremišljene ideje ali ad hoc odločitve, realizirajo zanimive in nepozabne izkušnje.

Alen: Za tovrstne podvige ne smeš imeti plana, ampak moraš samo štartat. Gledal sem posnetke »Mongol rallyja« in brez tehtnega premisleka poklical Anito, vprašal Andraža in v roku enega tedna smo bili pripravljeni.

Anita: V kolikor bi premišljevali, kaj vse se nam lahko pripeti in kakšne morebitne nevarnosti nam pretijo na poti, sem prepričana, da se na koncu ne bi odločili za tovrsten podvig. Smo takšni, da nikoli preveč ne premišljujemo.

Najlepši in najboljši je trenutek, ko štartaš, ker veš, da zares greš

Dokler samo planiraš, sestavljaš seznam in ugotavljaš, kaj že imaš, kaj še potrebuješ in postopoma urejaš formalnosti, je ena zgodba. Takrat namreč še vedno nekaj manjka. V trenutku, ko s seznama črtaš še zadnjo stvar, ki si jo zabeležil, si pa nenadoma postavljen pred dejstvo, »sedaj pa (za)res gremo«. Prej je bila torej misel in priprava, sedaj gre zares.

Alen: Pri meni se je to zavedanje porodilo med potjo, ko sem strmel v tisti zemljevid in Mongolija je bila še vedno daleč. Navkljub dolgi poti, še kar nismo bili na cilju.

Na štartu sem bil zelo zadovoljen, ker je bilo konec vseh priprav. Veliko je bilo namreč klicev, ugotavljanj in usklajevanj. Kaj nam še manjka in česa vse še nismo uspeli narediti.

Najlepši in najboljši je trenutek, ko štartaš, ker veš, da zares greš. Vize imamo. Avto pripravljen. Denar spravljen. Drugega pa itak nismo potrebovali.

Svoje potrebe imaš, vendar jih ne izraziš

Anita: Pred odhodom smo živeli ločeno, zato je naša komunikacija potekala več ali manj s pomočjo tehnologije. Konec maja pa sem prišla v Ljubljano, da smo se lahko tudi v živo vsi skupaj pogovorili.

Skupaj ste prevozili 30000 km, bili 75 dni, dan in noč v družbi drug drugega, večji del poti fizično omejeni na dimezije golfa letnik 1988, kar ni ravno tako, kot če bi se človek na pot odpravil sam in pri temu upošteval svoj tempo ter navdih. Kako ste se usklajevali glede želja in potreb vsakega?

Anita: Svoje potrebe imaš, vendar jih ne izraziš.

Če potrebe ne izraziš, frustracija zaradi zadrževanja vsekakor raste, se nekje nabira in ko vse na silo zadržano »eksplodira«, lahko postane situacija precej neprijetna.

Anita: K sreči pri nas ni bilo ravno tako. Na poti stvari tako zelo zminimaliziraš, da drugim ne »težiš« ali jih »utrujaš« s tem, da imaš neumite lase in da te vse srbi že kakšen teden. Pač potrpiš in je.

Alen: Ne ne, Anita, to sem bil jaz.

Aha, torej je bilo pomanjkanje tuširanja Alenov glavni problem?
Alen: Niti ne. Me je pa vendarle zelo presenetilo, kako moteče mi je postalo in to že samo po dveh tednih potovanja, da se v tem času še nisem uspel stuširati. Mislil sem si, da bi lahko pomanjkanje tuširanja bolj motilo Anito, ker je dekle, vendar sem se uštel. Veliko bolj je to motilo mene.

Tečni in prilagodljivi smo vsak po svoje, potrpežljivi smo pa vsi

Vsak najbolj pozna samega sebe. Ali ste pred odhodom imeli morebitne pomisleke, kako se boste s kakšno stvarjo spopadli?

Anita: O temu nismo veliko premišljevali, saj se poznamo. Midva z Alenom se sicer bolj, ampak vseeno.

Medsebojno poznavanje vsekakor pomaga, vendar govorimo o poti dolgi 30000 km, v prikrajšanosti za marsikaj, eno dekle, dva fanta, vsak s svojim karakterjem, hm?

Alen: Tečni smo vsak po svoje, prilagodljivi prav tako, potrpežljivi smo pa vsi. Na poti je potrpežljivost ključna in zelo jo potrebuješ.

Iznajdljivost nastopi spotoma na poti, saj si se primoran nekako znajti in rešiti nastalo situacijo, glede potrpežljivosti pa je drugače. Za medsebojno razumevanje in dobro »funkcioniranje« na poti, je nujno, da si med seboj stvari poveš in si zaupaš. Ne moreš se namreč kregat in kričat, ampak se moraš znat pogovorit na miren način. Nam je šlo kar dobro od rok, saj se na koncu nismo skregali. Še danes sem presenečen, kako nam je to uspelo, vendar se resnično na poti nismo nikoli skregali.

Zakaj bi se jezil, saj s tem ne bom nič naredil

Predvidevanje morebitnih zapletov in ukrepanje pred nastankom težav, je dobra prednost. Iznajdljivost več kot primerna vrlina, ki pomaga rešiti marsikatero nepredvideno situacijo. Nekaj predvidet, sočasno pa ne ukrepat, je kombinacija, ki lahko na tako dolgi poti sproži slabo voljo. »Češ, zakaj nisi to takrat tako in tako naredil, zakaj nisi…«

Alen: Andraž je imel zelo dobro teorijo: »Zakaj bi nekoga kritiziral in poslal tam, kjer ljudje v jezi radi pošljemo drug drugega, saj bomo jutri še vedno v taistem golfu, še vedno bo do Mongolije 10.000 km, kaj šele za nazaj. Torej, zakaj bi se jezil, saj s tem ne bom nič naredil? To je res brez veze.«

Anita: V določene stvari se tudi pač ne vtikuješ. Sama glede avtomobilov zares nimam znanja, zato se v stvari, ki se tičejo njegovega delovanja, nisem vtikovala. Mislila sem si:» To bo že uredil Andraž, ki je glavni mehanik, zato ni potrebe, da še jaz tam zraven visim in nekaj »pametujem«, če ne znam. Kar se tiče preživetvenih in tehničnih strategij sta bila oba fanta bolj iznajdljiva od mene. Glede tega se sploh nisem sekirala, ampak sem tovrstne stvari raje prepustila njima.

Andraž je tudi izjemen ljubitelj vožnje in zato je večinoma vozil on, midva pa sva uživala v vožnji.

Anita je po opisu sodeč idealna sopotnica za dolge poti. V miru sedi, se pelje in pride na cilj, ko pride. Vmes ne komentira, se ne plete v stvari, na katere se ne spozna in se ne pritožuje.

Alen: Anita je bila res super sopotnica. Ni tipična ženska na poti.

Na poti si ne moreš vzeti časa zase

Kaj pa tistih 5 minut časa zase, ki jih vsak človek potrebuje in to ne glede na to, kje je. Predstavljam si, da ste jih verjetno kdaj kar pogrešali.

Alen: Ja. Običajno smo si jih lahko vzeli takrat, ko smo šli opravit potrebo, drugače pa smo bili res vseskozi skupaj. Tukaj si nekako ne moreš vzeti časa zase in res moraš biti zelo potrpežljiv. Imeli smo priložnost morebiti dvakrat, da smo šli malo sami na sprehod ali smo si res lahko vzeli nekaj časa samo zase.

Anita: Jaz sem imela tistih nekaj minut časa zase takrat, ko sta Alen in Andraž popravljala avto.

O čemu ste takrat premišljevali?

Anita: Čas zase, ki sem ga takrat imela, mi je zares ustrezal. Že po naravi, če sem dolgo obkrožena z ljudmi, postanem hitro malce živčna, saj rabim kar časa zase. Na potovanju pa sprejmeš, da tako pač ne more biti. Med sprehodom sem si res privoščila relax in dala kot radi rečemo »vse štiri od sebe«. Morda bi takrat potrebovala ob sebi še kakšno punco, s katero bi malo obrekovali in bi bilo to resnično to.

Alen: S seboj sem imel dve knjigi. Eno sem dobil v dar kar med potjo. Bila je sicer za otroke, napisana v ruskem jeziku, ampak sem se kar matral z branjem. Drugo pa sem res vzel od doma. Veliko časa sem izkoristil za spanje, saj sem skušal nadoknaditi zamujeno ali se naspati na zalogo.

Navadit se moraš, da si cele dneve v avtu

Verjetno ste se med potovanjem, v družbi dveh moških, preposlušali moških komentarjev in debat?

Anita: Ne ne. Glede pogovorov smo bili kar enakopravni, čeprav sva z Alenom imela zares veliko ženskih debat. Veliko sva predebatirala in obrekovala dogajanje in razmere v Sloveniji.

Sta kdaj v pogovorih skušala rešiti svet?
Alen: Mah, tudi to smo počeli.

Na poti sem opustila pitje kave, Alen pa kajenje cigaret

V čem vaju je ta pot spremenila? Sta opustila kakšno razvado, morebiti začela s kakšno novo?

Anita: Jaz sem se odvadila pit kavo. Pred potjo sem kdaj uspela spiti tudi do pet velikih skodelic kave na dan. Bila sem kar odvisna od nje. Na začetku poti, nismo imeli težav kupiti kavo, kasneje pa smo jo vedno težje našli in tako sem jo sčasoma kar opustila. Veliko sem spala, kar je bila morebiti posledica novih razmer, tako da je tudi nisem več pogrešala. Danes še vedno kadim, medtem, ko je Alen to razvado opustil.

Je bila tudi za vaju ta pot priložnost, da se vsak še bolje spozna? Najprej sam sebe, nato pa še drug drugega?

Alen: Mi smo očitno takšni, da se zares hitro prilagodimo, ker nihče ni bil navajen na tovrstne razmere. Po enem tednu smo bili že nekako usklajeni. Kuhali nismo skoraj nič, saj nismo niti vedeli, kje bi lahko kaj kupili in kakšna hrana bi to sploh bila.

Presenečen sem bil nad Anitinim ravnanjem, saj se zelo težko loči od telefona. Andraž pa me je prav tako presenetil, le da v povsem nasprotno stran, saj ga je v nasprotju z mojimi predvidevanji izjemno veliko uporabljal. Zelo redko pa smo dostopali do interneta. Res presenetljivo malo smo rabili. Kg testenin in malo vode in to je nekako to.

Anita: To je res, kako malo rabiš na takšni poti. Kozmetike nisem pogrešala, ker je tudi v vskadanjem življenju ne uporabljam veliko.

Alen: Andraž je priznal, da se je dva meseca pred odhodom tuširal samo z vodo, zato mu je bilo verjetno lažje, saj na poti tudi vode nismo imeli na pretek. Malo se poliješ z vodo in to je to. Je pa res, da smo s seboj imeli vlažilne robčke, saj se mi zdi, da je s kremami vse samo slabše. Pesek se potem enostavno povsod lepi.

Med seboj bi morali biti bolj prijazni

Ko srečaš drugačen način življenja, čeprav samo za kratek čas, lahko hitro ugotoviš, kaj od tega ti ustreza in kaj ne. Morebiti celo občutiš kaj takšnega, kar si želiš s seboj vnesti v svoje življenje.

Alen: Spoznal sem, da bi morali biti med seboj bolj prijazni in tudi do drugih. Avstralci so bili res prijazni. Izredno gostoljublje smo doživeli v Iranu, Kirgiziji, deloma tudi Kazakstanu. Avstralci so se zelo pogosto zahvaljevali, medtem, ko je kaj takega pri nas že skoraj redkost. Nimajo pa besede za dober tek, kar pa je pri nas zelo pogosto izrečena želja pri obedih. Uporabljajo izraz »bon apetit«, kar je francosko, medtem ko prav angleškega izraza ne poznajo.

Vas je bilo na poti kdaj strah?

Alen: Niti ne, čeprav smo se pred enim kamionom umaknili iz preventive, ker se nam situacija ni zdela ravno običajna.

Medosebni odnosi so na tovrstnih potovanjih zelo pomembni

Želje za v prihodnje?

Anita: Upoštevajoč to, kar smo doživeli na lastni koži in kaj smo pogrešali, bomo skušali še sami organizirati nekaj podobnega. Skušali bomo vpeljati več druženja, spremenili bomo države, kjer bo potekala trasa in malce bolj poskrbeli za sodelujoče. Ohranili bomo humanitarno noto in tudi prispevke za štartnino, saj je stroške, ki jih zahteva tovrsten dogodek treba pokriti, trudili pa se bomo tudi z iskanjem sponzorjev.

Še zadnje misli, morebiti sporočilo ob zaključku našega pogovora.

Anita: Medosebni odnosi so na tovrstnih poteh zelo pomembni. Zares moraš biti potrpežljiv, pa četudi se ti morebiti ne zdi, da takšen si, ampak na določeni točki postaneš. Pred seboj vidiš tisti cilj, in tako zelo si ga želiš doseči, da te tudi trma vodi na poti. Res je vse prehitro minilo, ampak na poti imaš tisto konstantno misel, da boš do cilja prišel. Ne boš se kregal. Ne boš sitnaril. Boš potrpel, ne glede na to, da smrdiš in zgledaš kot nomadi.

Alen: Vse je prehitro minilo

Petra Petravič