Danes je svetovni dan ČLOVEKOVIH PRAVIC, pravic vseh ljudi, ki so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih mednarodnih aktih, v Ustavi in posameznih zakonih. Glavni namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb, pa tudi omejevanje državnih moči pri uresničevanju državnih funkcij. V ustavnopravni teoriji so kot temeljne človekove pravice imenovane tiste pravice, ki so praviloma urejene z ustavo in ki so po vsebini temelj pravne ureditve družbe in države. Toda vse človekove pravice, ki jih določa ustava, niso temeljne pravice, niti niso urejene z ustavo. Temeljne pravice delimo na človekove in državljanske pravice. Skrbnik, da se predpise, zakone … upošteva je Varuh človekovih pravic. Zelo dobra teorija, a praksa je poglavje zase.
Živimo v času, ko PRAVO nima več zaupanja, ko zakone vsak pravnik razume po svoje, sodniki odločajo sicer znotraj nekega zakonskega okvirja, ki je marsikomu nerazumljiv, če je pravno formalno dokaj pravilen, še ne pomeni, da ni moralno sporen. Ljudje so začeli sami iskati rešitve, a hkrati izgovore za svoja sporna dejanje. Zakonodaja ima toliko lukenj kot švicarski sir in je odvisno le od tega, ali imaš dovolj dobrega odvetnika, dobro medijsko in politično podporo in je vse mogoče.
Mali človek je žrtveno jagnje
Mali človek je v svoji bitki za svoje pravice spregledan, preglašen, saj mu vsi razlagajo, da nima prav, da nič ne more. Zdi se, da zanj obstajajo drugačni zakoni, takšni, ki imajo na koncu le kazen za malega človeka. Pa naj bo to zgolj za pravico o enaki obravnavi, pravici do službe, pravici do normalnega, dostojanstvenega življenja … Vsepovsod se mora boriti, ker če si svoje ne pridobi, je izdan, zlorabljen, poteptan. Če se mogoče ne strinjate s tem, se vprašajte, kolikokrat ste vi, ali vaš sorodnik, znanec, že nekdo, ure in ure čakal npr. pri zdravniku, pošti, trgovini, ko je mimo njega preprosto šel nekdo, ki ga zdravnik, uslužbenka, trgovka pozna in je bil »nujni« primer. Kolikokrat ste se znašli na čakalni listi pri kakšnem specialistu, ko je nekdo na drugi strani bil obravnavan takoj. Kolikokrat je bil vaš otrok v razredu spregledan, ker ni otrok velepomembnih staršev, kolikokrat je dobil slabšo oceno zaradi tega, ker je kar je. Kolikokrat je vas ustavil policist in vam napisal kazen, med tem ko je nekdo pred vami, a s pravim avtom, naredil enako. Ali kolikokrat se vam je zgodilo, da ste parkirali »napačno« in dobili kazen, ko vsi ostali avti v vrsti, ker so »pravi« le tega niso dobili. Kolikokrat ste poslali prijavo za delo, kjer ste ustrezali vsem pogojem, a je delovno mesto dobil nekdo s pravimi vezami. Primere bi lahko naštevali v nedogled in sestavili seznam, kje se ljudem na dnevni ravni kršijo njihove pravice, pa se Varuh človekovih pravic niti enkrat samkrat ni oglasil. Če že, pa je razložil, da žal nič ne more. In kaj potem ostane malemu človeku, da dnevno upa, da bo danes da dan, ko bo vse pravično, dan ko ne bo zaradi ideje »grešnega kozla«, ker nekdo za vse neumnosti »živin« mora plačati, ponovno plačal nekaj, kar nikoli ni koristil, tudi ne bo, a plačuje?
»Živini« je meja le nebo
Vendar imamo na drugi strani ljudi, ki izraz »kršene so mi bile človekove pravice« izrabijo sebi v prid. Ali zgolj zaradi tega, da bi bili oproščeni kaznivega dejanja, ali za nabiranje všečnosti in političnih točk. Nihče še tu ni odgovarjal, ker je zlorabil svoj uradni položaj, nekoga prisili, da mu je priznal prav, zgolj za to, da je pridobil lastno korist, ter s tem sebe postavil v vlogo superiornega. V zadnjih letih smo lahko slišali mnogokrat, da so bile komu kršene človekove pravice. Človek dobi občutek, da živi v paralelnem svetu. V enem, kjer je »žrtvam« res kršeno vse in so žrtve političnih zdrah, zgodovine, že nečesa. Medijsko podporo dobijo močno, ter vsak, ki ima 5 minut časa je že pravnik, ki ve kaj vse so »rablji« zagrešili, koga vse so podkupili. Grožnje bomo šli do konca, s tem je mišljeno, čez cel pravni sistem v Sloveniji in nato na Evropsko sodišče, so že stalnica, a nekdo, ki mu je vsaj približno jasno, kako deluje slovensko sodstvo, mu je jasno le eno, da ima človek denar in da obstaja velika verjetnost, da so mu bile kršene le pravice do lastnega ugodja in uresničitve lastnih želja, kar ne spada med temeljne človekove pravice, ali mogoče le. Vsak postopek na sodišču predvideva plačilo takse, odvetnika in še česa, višje kot zadeva gre, dražje je. Sam postopek v tujini pa tudi ni ravno brezplačen, torej govorimo o zneskih najmanj 5000 EUR +. Kruto bi bilo rečeno, da so vsi primeri enaki, a večino tistih, ki se jim je zgodila krivica in so se odločili, da bodo svoj prav dokazali na sodišču, ter imajo denar za celoten postopek, svoje bitke in storjene krivice ne perejo v javnosti. To počno običajno tisti, ki bi radi z medijskem pritiskom vplivali na odločitve sodnikov. Tudi teh primerov smo imeli v zadnjih leti kaj nekaj. V drugem svetu pa je mali človek, ki nima ne denarja, ne lastnega znanja, da bi znal in zmogel to bitko.
Sosedov Jože medijsko ni pomemben, zato njemu niso kršene pravice
In kako potem v tej zgodbi svojo pravico lahko uveljavi mali človek, ki se dnevno bori za lastno preživetje? S pomočjo nevladnih organizacij rešuje posledice storjene krivice, v jasnost pridejo le banalne zgodbe, ko so zaradi malega zneska deložirani, ostalo ostane skrito in širši javnosti neznano. Konec koncev zgodba sosedovega Jožeta, ki je bil po krivem obsojen, da je ukradel štruco kruha in si prislužil pol leta zapora, ni zgodba za medije, razen če ni domnevno ukradel veliki živini. Zgodba družine, ki preži le z minimalno plačo, redno plačuje vse in svojim otrokom ne more zagotoviti morja, obiska kina, vsaj enkrat na leto eno modno mikico … ni zanimiva, ker oni zmorejo, ker oni ne jamrajo, če ravno oče čaka že 3 leta na nujno operacijo. Če otroškega dodatka ne dobijo, ker en na katastru še ni uspel popraviti napake, ki jo je storil in družini pripisal premoženje, ki ga nimajo. Če ravno jim je banka blokirala račun, ker se je nekdo na davčnem uradu zmotil. Na koncu jim storjene škode nihče ne bo poplačal, stroškov, ki so jih imeli prav tako ne, le v najboljšem primeru bodo dobili tisti »se opravičujemo«. Kaj je z njihovimi človekovimi pravicami? Njim niso kršene?
Žalostno je, da sploh morajo biti zapisane pravice, ki bi morale biti samoumevne, še bolj, da ko so kršene, je denar tisti, ki vodi igro, ali ti bodo kršitve priznane. Tisti, ki bi morali skrbeti za to, da do kaj takšnega ne pride so tiho, ter odgovarjajo le, da nimajo pristojnosti, oziroma da so odgovorne obvestili. Rezultati teh obveščanj, predlogov pa ne prinesejo rezultatov, so le gore spisov, brez konkretnih rešitev. Lahko je govoriti kaj je narobe, težje je, ko je potrebno dati konkretno rešitev. Tega pa v Sloveniji ni … tisti, ki imajo rešitve niso slišani, tisti, ki imajo denar in moč, izkoriščajo izraz »človekove pravice«, mali človek pa je še vedno žrtev iger močnejših.
Metod Kranjc
