Božič nekoč in danes

Božič je danes tako svetovni verski praznik, kot tudi svetovni kulturni in komercialni pojav. Že dve tisočletji ga ljudje po vsem svetu tradicionalno obeležujemo s številnimi običaji, ki so predvsem verske narave – ali pa so vsaj bili. Danes se namreč božič praznuje bistveno drugače, kot nekoč. Katere so tiste ključne razlike in kako je prišlo do razvrednotenja pravega pomena božiča, razkrivamo v nadaljevanju.

Božič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujemo 25. decembra. Na ta dan praznujemo Jezusovo rojstvo oziroma rojstvo Božjega sina, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. Lukov evangelij pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem takrat, ko je bila Marija že visoko noseča. Ker tam nista mogla dobiti prenočišča, sta se zatekla v hlev, kjer je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli. Prav od tod izvirajo jaslice, ki jih postavimo v spomin na Jezusovo rojstvo. Zanimivo je, da smo ljudje nekoč Jezusovo rojstvo praznovali na različne datume, šele nato pa se je kot ta pomemben dan v naša srca vpisal prav 25. december, ki ga danes poznamo kot verski, kulturni in družinski praznik. A kot vsi drugi prazniki, tudi božič danes izgublja rdečo nit. Pozabljamo namreč na njegov verski pomen, vse prepogosto pa se osredotočamo na prihod Božička. Predvsem otroci so danes prepričani, da je smisel božiča prav obdarovanje. Pa je res tako?

Božič povezujemo tudi z Zimskim kresom

Če želimo razumeti, zakaj in kako smo ljudje nekoč praznovali božič, je potrebno omeniti, da božič sovpada s staropoganskim praznikom, »Zimskim kresom«. Navada izvira iz praznovanja zimskega sončnega obrata (zimskega solsticija). Ker se je takrat dan pričel daljšati, so mnoga ljudstva slavila zmago »dobrega nad zlim« oziroma »sonca nad temo«. Ljudstva so takrat kurila kose lesa, počastili pa so tudi Čoka, hišnega boga, ki so mu darovali vino in hrano. Iz tega obdobja se je vse do danes ohranilo tudi koledovanje, ki je ohranilo svoj pomen zlasti na podeželju. Ljudje se zberejo in ob prepevanju pesmi (kolednic) obiščejo domove, domačini pa jih v zahvalo obdarijo.

Kako smo božič praznovali nekoč?

Približno dva dni pred božičem so gospodinje spekle orehove potice, nemalokrat tudi makove ali pehtranove potice, lotile pa so se tudi priprave medenjakov in božičnega kruha – poprtnika. Ta se je prvič pojavil že v 17.stoletju, njegove korenine pa naj bi izvirale že iz predkrščanskega časa. Gre za tako rekoč obredni kruh.

Gospodarji so se odpravili v gozd po drevesca.

Praznovanje božiča je nekoč potekalo na precej skromnejši način, kot poteka danes. Na sveti večer so se družine zbrale, postavile jaslice, izdelane iz papirja, skupaj okrasile drevesce, na katero so obesili domače kekse, bombone, orehe in drobna jabolka, prižgali so svečke, pokleknili in molili.

Mnoge družine so se zvečer odpravile »okrog vogla«. Med molitvijo rožnega venca so blagoslovili hišo, izbo, klet, hlev in svinjak.

Družine so se odpravile tudi k polnočnici, kamor so nesle tudi božični kruhek. Pri tem so se praznično oblekli, vzeli bakle, namočene v smolo in se odpravili na pot, kjer so prepevali božične pesmi, otroci pa so se pogosto zabavali v snegu. Pri polnočnicah se je zbirala cela vas.

Na božično jutro so kruh razrezali in ga ponudili vsem domačim živalim, odpravili pa so se tudi k maši. Božični zajtrk sta sestavljala čaj in potica, za kosilo pa so gospodinje postregle govejo juho, meso (običajno pečenko), zeljnato solato in »tensten krompir«. Večerjo so sestavljali kruh, meso in potica. Na dan svetega Štefana so družine obiskale sorodnike in prijatelje, pri čemer so si voščili in drug drugemu zaupali, kako so preživeli božič.

Kot vidimo, pravzaprav nikjer ni omenjen Božiček. Razlog za to je, da večina ljudi ni praznovala prihoda Božička, temveč dedka Mraza. Ideje o Božičku izhajajo iz anglosaškega sveta, od koder se je Božiček razširil tudi na druga območja sveta. Nekoč so se obdarovali predvsem na dan svetega Miklavža, a še takrat so bila darila skromna (suho sadje). Otroci iz premožnejših družin so na božični večer dobili lesene avtomobilčke, punčke iz cunj, pletene nogavice in rokavice.

Kako božič praznujemo danes?

Danes se predpriprave na božični večer pričnejo zelo zgodaj, nemalokrat tudi mesec dni pred božičem. Ljudje hitimo, božič pa izgublja svoj prvotni pomen in postaja vse bolj skomercializiran. Prazničnega okrasja se lotimo že v začetku decembra, zaradi česar smo 25. decembra pravzaprav že vsega naveličani. Nekoč so se otroci veselili potice, boljšega kosila in predvsem okraševanja božičnega drevesca, danes pa vse te stvari predstavljajo le »obvezo, ki pred božičnim večerom pač mora biti opravljena«. Namesto, da bi božič predstavljal nekaj lepega, pozitivnega, predstavlja za marsikoga stresno situacijo – vse pogosteje smo namreč priča praznični depresiji, ki se pogosto pojavi v »najbolj depresivnem mesecu v letu« – v mesecu decembru.

Ljudje nismo več tako zelo povezani. Nekoč je praznovanje božiča pomenilo nek običaj, vrednoto, danes pa 25. december predstavlja nekaj povsem drugega – prihod Božička in z njim tudi vse obilnejših daril. Otroci najverjetneje niti ne poznajo pravega pomena božiča. Še najbolj se razveselijo odvijanja daril, ki jih je prinesel Božiček.

Ena izmed ključnih razlik med »nekoč in danes« je tudi ta, da je bil v preteklosti božič bistveno bolj versko obarvan, danes pa ga praznujemo vsi, tudi ljudje drugih ver, ki živijo pri nas.

Božična miza je sicer tudi danes polna dobrot, a ne takšnih, kakršne so bile na prazničnih mizah nekoč. Mlajše generacije ne poznajo poprtnika, ki ga danes nadomešča božični sadni kruh. Kljub temu, da se na ta večer uspe zbrati na kupu vsa družina, nekako izgubljamo rdečo nit in s tem pravi pomen božiča.

Pred prihodom božiča bi se morali posvetiti bližnjim in ne toliko okraševanju, ki se ga lotimo (pre)hitro. Nekoč so se otroci veselili božičnega praznika prav toliko, kot se ga otroci veselijo tudi danes, čeprav je bilo takrat praznovanje božiča precej manj potrošniško. Ne pozabimo, da smisel božiča pravzaprav ni v obdarovanju, temveč v povezovanju družine in v slavljenju Jezusovega rojstva. In če se obdarovanju nikakor ne moremo izogniti, podarimo svojim bližnjim darila, izdelana z veliko mero ljubezni.

Poskušajmo se spomniti, kako so praznike preživljale naše babice in dedki in vnesimo malce skromnosti tudi v srca naših najmlajših. Če nam bo to pomagalo ohraniti čar božiča, potem je zagotovo vredno.

Za konec pa se spomnimo tudi mitološkega dobrotnika, ki otroke obdaruje v noči z 31. decembra na 1. januar. Naše babice in dedki so ga spoznali v času komunizma, saj sta bila takrat Miklavž in Božiček nezaželena. Že vemo, o kom govorimo? Otroci ga danes pričakajo s pesmico Janeza Bitenca, ki pravi tako:

Siva kučma, bela brada,

 topel kožuh, zvrhan koš.

Joj, že prišel je med nas

stari, dobri dedek Mraz.

Rdeče žoge, knjige, zvezke,

 punčke, sanke in še kaj.

Joj, že prišel je med nas

stari, dobri dedek Mraz.

“Kdor Božiča nima v srcu, ta Božiča nikoli ne bo našel pod smrečico.” Roy L. Smith

Sara Savec