Kultura je izraz, izpeljan iz latinske besede cultura, nanaša pa se na različne oblike človeške dejavnosti. O njej so nas učili že starši in če smo jim vsaj malce prisluhnili, smo si zapomnili, kakšno naj bi bilo vzorno vedenje. S popolnoma drugačno zgodbo pa se srečamo, kadar spregovorimo o kulturi voznikov, o čemer je bilo že ogromno povedanega. In da ne bomo govorili samo o voznikih, bomo tokrat pod drobnogled vzeli tudi pešce.
Priča smo vse večjemu številu prometnih nesreč, žal tudi takšnim s smrtnim izidom. Pa se kdaj vprašamo, zakaj prihaja do njih? Je največkrat razlog dejavnik iz okolja, na katerega nimamo vpliva, je težava v nepoznavanju cestnoprometnih predpisov ali morda v stresu, ki nas spremlja v vsakodnevnem življenju? Ne. Težava je v kulturi voznikov – in pešcev.
Mnogokrat slišimo koga, ki se pritožuje nad prometom v smislu »joj, kakšni bedaki so danes na cesti« in morda njegovo pritoževanje ni povsem neupravičeno. AMZS je v raziskavi o kulturi voznikov na slovenskih cestah leta 2013 ugotovil, da večino Slovencev moti nestrpnost voznikov na cestah in da je nestrpnost voznikov mogoče opaziti veliko hitreje kot njihovo prijaznost. Zanimivo je, da je kar 74% anketiranih mnenja, da smo slovenski vozniki nestrpni, hkrati pa je 80% voznikov prepričanih, da so sami v prometu strpnejši od drugih.
Darsove nadzorne kamere so do sedaj razkrile veliko število nespametnih potez in brezglave predrznosti voznikov na avtocestah, kjer pa se nekulturno obnašanje voznikov še ne konča. Prehitevanje po desnem voznem pasu, vožnja čez rdečo luč na semaforju in prehitevanje »v škarje« so le nekateri izmed dokazov, ki potrjujejo, da v naši zeleni deželi ni prav veliko kulturnih voznikov.
Kam se mudi slovenskim voznikom?
Splošno gledano je danes življenjski tempo takšen, da se vsem ljudem nekam mudi. Ob misli na to, kako bi najhitreje prišli na cilj, postanemo vse manj obzirni do drugih in kadar se nahajamo v prometu, nas lahko to izpostavi veliki nevarnosti. Samo pomislimo, kdaj smo se nazadnje vozili popolnoma umirjeno in sproščeno, brez živčnosti in s prijetno potovalno hitrostjo.
Živčni vozniki, dirkanje po cestah in napetost voznikov so danes del našega vsakdana. Mnogi so mnenja, da razmer na naših cestah sicer ne moremo primerjati s prometnim vrvežem sosednje Italije, a dejstvo je, da se v primerjavi z drugimi državami, kar se tiče kulture voznikov, tudi sami nahajamo na dnu lestvice.
Če kupiš vinjeto, si kupil levi pas avtoceste
Vse več voznikov, katerih jekleni konjički so opremljeni z vinjeto, meni, da so si ob nakupu vinjete prislužili levi vozni pas. Tako imenovane kralje avtoceste prepoznamo po neprestanem trobljenju in »blinkanju«, češ, da naj se »spokamo« na desni pas.
V avtošoli nas učijo vožnje po desnem voznem pasu avtoceste. Levega naj bi uporabili takrat, kadar nekoga prehitevamo. Prehitevalni (levi) vozni pas je torej svoje ime dobil z razlogom.
Situacija v Sloveniji je povsem drugačna. Prehitevalnega voznega pasu pravzaprav niti ne poznamo, saj se levi pas spreminja v klasični vozni pas. Številni vozniki se nanj kar »prilepijo« in na njem ostanejo vse dokler ne dosežejo želenega izvoza, medtem ko z glasnim hupanjem in »blinkanjem« nestrpno preganjajo vse druge voznike. Posledično se desni vozni pas spreminja v prehitevalnega. Če ne gre po levem, bo pa šlo po desnem.
Še poznamo smerokaze?
Da, govorimo prav o tistih smerokazih, z uporabo katerih drugim voznikom sporočimo, kam smo pravzaprav namenjeni. Tako poskrbimo za lastno varnost in varnost drugih udeležencev v prometu. Kam so torej izginili smerokazi?
Medtem, ko jih nekateri pridno uporabljamo, jih drugi pravzaprav niti ne poznajo, spet tretji pa jih ne znajo pravilno uporabljati – prižgejo jih šele takrat, ko so že na pasu za zavijanje (in tako tvegajo, da se jim voznik za njimi »zabije v rit«) ali pa jih vklopijo mnogo prehitro in sicer takrat, kadar so pred stransko cesto, na katero so odpravljeni, še 3 stranske ceste, tisti za njimi pa se sprašujejo, kam za vraga so namenjeni.
Odkrivanje tople vode v krožnem prometu
Po vožnji sodeč so krožišča edina prava nočna mora Slovencev. Zasnovana so tako, da nam zagotavljajo čim bolj tekoč promet, a kaj, ko mnogi vozniki z izumljanjem novih pravil v krožiščih povzročajo zastoje.
Zapomniti si je potrebno nekaj preprostih pravil. Prednost ima tisti, ki je že v krožišču. Če ima krožišče dva ali več prometnih pasov, se razvrstimo na notranjega, saj tako omogočimo vključitev tudi drugim voznikom. Če nameravamo zapustiti krožišče na prvem izvozu, potem ostanemo na zunanjem prometnem pasu. Preden zapustimo krožišče na želenem izvozu, se razvrstimo na zunanji vozni pas, razen takrat, kadar je v krožišču dovoljeno zavijanje tudi z notranjega pasu. In potem so tukaj še smerokazi. Preden zapustimo krožišče, to sporočimo tudi drugim voznikom.
Kako pa je to videti na slovenskih cestah? Najpogosteje smo priča voznikom, ki vključijo desni smerokaz preden se sploh vključijo v krožni promet (nisem vedela, da lahko v krožni promet zapeljemo tudi v levo smer), kasneje, kadar pa bi morali z uporabo smerokaza drugim voznikom sporočiti, na katerem izvozu nameravajo zapustiti krožišče, smerokaza nenadoma ne poznajo več.
Na tem mestu bi se želela zahvaliti vozniku, ki je nedolgo nazaj s svojo vožnjo v krožnem prometu prispeval k ideji za nastanek tega prispevka. Medtem ko sem pravilno zapuščala krožni promet na želenem izvozu (z zunanjega prometnega pasu), se je gospod kot strela z jasnega pojavil na notranjem voznem pasu, pri čemer se je (seveda brez smerokaza) z notranjega pasu podal direktno na izvoz, na katerem sem promet pravilno zapuščala tudi sama. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da sem sama močno zavirala, da bi se izognila trčenju zaradi gospodovega nepravilnega načina zapuščanja krožnega prometa, medtem ko mi je on s trobljenjem in kretnjami poskušal dopovedati, da sem neumna.
Pa naj še kdo reče, da ženske ne znamo voziti …
Polži na slovenskih cestah
Vse prevečkrat obrekujemo prehitre voznike, ne zavedamo pa se, da so lahko počasni vozniki v nekaterih primerih celo nevarnejši od dirkačev. Ne pozabimo, da je potrebno na cestah upoštevati tudi najnižjo dovoljeno hitrost. Mnogi s svojo prepočasno vožnjo v prometu provocirajo druge voznike, saj poskrbijo za nastanek dolgih kolon vozil.
Kako torej voziti, da ne bomo prepočasni ali prehitri? Odgovor je preprost – po omejitvah.
Kako pa je s kulturo pešcev?
Osebno sem mnenja, da je potrebno spregovoriti tudi o kulturi pešcev. Sicer ne vem, kako je drugod, toda v Mariboru smo vse pogosteje priča skupinam dijakov in študentov, ki se čez prehod za pešce sprehajajo kot ovce čez pašnik. V avtošoli so nas učili, da ustavimo takrat, kadar vidimo pešca, ki namerava prečkati cesto na prehodu. Pešec naj bi vzpostavil kontakt z očmi voznika, nakar naj bi varno prečkal prehod.
Glede na kulturo slovenskih voznikov vemo, da mnogi pred prehodom za pešce ne ustavijo. Prav to je razlog, da bi morali biti tudi pešci precej previdnejši pri prečkanju ceste. Situacija pa je ravno nasprotna. Pešci menijo, da so jim vozniki dolžni ustaviti, zato se brezglavo poženejo na drugi konec ceste. Mišljenje, da bo v primeru nesreče tako ali tako kriv voznik, je povsem neumno. Če bo voznik na prehodu zbil nesrečnega pešca, ne bomo najprej pomislili na to, čigava je krivda, saj bo v igri tudi človeško življenje.
Kaj torej storiti, da se bo kultura slovenskih voznikov in pešcev povrnila?
Medtem ko bi morali nekateri vozniki obnoviti cestnoprometne predpise, bi se morali drugi od doma odpraviti prej, spet tretji pa bi morali poskušati ohraniti mirne živce tudi takrat, kadar je na cesti gneča. Na drugi strani imamo pešce, ki bi se morali seznaniti s kulturo prečkanja ceste, za začetek pa bi bilo dovolj že, če bi pred prečkanjem prehoda za pešce svoj mobilni telefon spravili v žep in bi namesto brskanja po spletu spremljali prometno dogajanje v okolici prehoda. Dejstvo je, da bi bilo nesreč precej manj, če bi vsi upoštevali predpise in se hkrati tudi kulturno obnašali. Pogosto pozabimo, da je bolje priti na cilj kakšno minuto kasneje, kot nikoli. Cesta nikakor ni pravo mesto za dokazovanje poguma.
Ko bomo torej naslednjič vozili za kakšnim »polžkom«, ko bomo v mislih ali morda celo naglas pošiljali med pisane marjetice nekoga, ki ob prižigu oranžne luči na semaforju še ni uspel speljati in ko bomo izgubljali živce zaradi pešca, ki se je brez vsakega premisleka pognal čez prehod, poskušajmo kljub vsemu ohraniti mirne živce. Kulturno obnašanje se nekje mora začeti, zakaj se ne bi prav pri nas? Glede na to, da pogosto rečemo, da smo ljudje ovce, ki ne znamo razmišljati s svojo glavo, temveč sledimo drugim, obstaja tudi v tem primeru upanje, da nam bodo drugi sledili – čeprav gre »samo« za kulturo v prometu.
“Dve stvari sta, ki ju je treba ločevati: človek in družba. Preden se zgražaš nad družbo, se vprašaj, če si kot človek res storil svojo dolžnost.”(Rihard Jakopič)
Sara Savec
