V poplavi spletnih in televizijskih medijev se zdi, da je poklic novinarja dokaj iskan poklic. Če se je nekaj let nazaj zdelo, da dobrega novinarja oblikujejo korektnost, strokovnost, iskrenost, spoštljivost, sočutje, odločnost in zmožnost presojanja, kaj je res in kaj ne, ter, da je biti novinar sila težko, se dandanes zdi, da to lahko počne vsakdo, ki ima 5 minut časa, ter dovolj domišljije, ter nekaj »stricev od ozadja«, da ustvari zgodbo, ki se bo zdela ljudem verjetna. Že leta nazaj so iz Društva novinarjev opozarjali, da se je ustvaril kaos, ki le blati ime novinarja. A vendar, kako dejansko postaneš novinar, kaj dejansko delaš, kaj vse moraš znati?
Ko bom velik, bom novinar …
Že v osnovni šoli se lahko otroci seznanijo z delom novinarja, ali kot pisci, za šolski časopis, ali kot voditelji na šolskih predstavah. Otroci takrat spoznajo, da mora vsak novinar, ki piše prispevke znati odgovoriti na velikih 5 W (Kaj se je zgodilo? Kdaj se je zgodilo? Kje se je zgodilo? Komu se je zgodilo?/Kdo so udeleženci? Zakaj se je zgodilo?/Kakšne so posledice?) in kako spisati intervju. Seznanijo se tudi z vse bolj popularnimi blogi/vlogi, z obrazložitvijo, da to ni del novinarskega dela.
Pred letom 2000 je bila običajna pot bodočega novinarja gimnazija in potem Fakulteta za družbene vede (FDV), smer Novinar. Z ustanovitvijo t.i. Medijske šole, so dobili bodoči novinarji še eno možnost izobraževanja, torej Medijska srednja in nato FDV. Že takrat pa je marsikdo ugotovil, da s smislom za pisanje, čarobnim glasom in pravilno izgovarjavo lahko tudi postane novinar. Težilo se je sicer k temu, da kljub vsemu pridobi diplomo in dobil je mentorja, ki ga je vodil in usmerjal.
Z razcvetom medijskega sveta so kriteriji za dobre
ga novinarja zvodeneli. Novinarji, ki so še starega kova so spregledani, ker njihove zgodbe nimajo v ospredju le branosti, ampak resnico, strokovnost, korektnost in neodvisnost. Na drugi strani so tisti, ki se borijo le za denar in jim ni pomembno kakšno novico spišejo, le da je branost velika. Ni jim važno, kdo jim narekuje kaj in kdaj naj pišejo, še manj kaj s svojim poročanjem naredijo nič hudega slutečim posameznikom. Informacij, ki jih dobijo ne preverijo, hkrati pa ne poznajo niti osnov teme o kateri pišejo. Ravno ti so tisti, ki potem novinarski poklic zapisujejo na črno listo.
FDV skuša izobraziti dobre novinarje
FDV poudarja, da skladno s svojim poslanstvom študentom novinarstva omogoča, da pridobijo sposobnost kritičnega mišljenja, sposobnost ustvarjanja novinarskih prispevkov za različne medije (tisk, radio, televizija in splet) ter celovite uporabe jezikovnih in analitičnih orodij, znanje na političnem, gospodarskem, kulturnem in drugih družbenih področjih in znanje o aktualnih zadevah in problemih ter splošno znanje. Hkrati pa sodeluje tudi z vodilnimi mediji, med drugimi tudi s Pro plus, ki ima svojo POP Akademijo, kjer ustvarjajo novinarje za svoje potrebe.
Na tem mestu je potrebno poudariti tisto, kar poudarjajo mnogi novinarji, ki imajo za sabo dolgoletne izkušnje in so »stara šola«. Mnenja so, da je diploma pomembna, kar pomeni, da je oseba študirala, da se je nekaj naučila, da nekaj zna in obvlada. Diploma je pomembna za splošno razumevanje, ne daje pa zagotovila, da je lastnik diplome dober novinar. Znanje je bistveno, ozko specializirano znanje pa poguba in recept za katastrofo.
Novinar nima urnika
Zgodbe, nesreče in ekskluziva nima delovnega časa, ampak se preprosto zgodijo, 
posledično novinar nima urnika dela. Zanj je to način življenja. Iskanje novih zgodb, biti vedno med prvimi na mestu dogodka in trud, da med sebe povabi tistega, ki ga drugi niso uspeli.
Hkrati ideja o dopustu, bolniški in prostem dnevu ni nekaj, kar bi bilo v slovarju novinarja. Dostikrat so na robu zmogljivosti podajo na pot in opravijo svoje delo.
Novinarji so bogati?
Kljub razcvetu medijev je samo povpraševanje na trgu majhno, le približno 40 novinarjev v celem prejšnjem letu. Če ravno je bil poklic novinarja nekoč cenjen in lepo plačan, je zdaj to zgodba zase. Ogromno novinarjev je Samostojnih novinarjev in se za pridobitev tega statusa morajo vpisati v Razvid samostojnih novinarjev, za kar morajo biti člani Društva novinarjev. Ogromno jih dela preko s.p. in za svoje delo dobijo tudi 4 € (neto) za pisni prispevek do 800 znakov. Zaslužek je tolikšen, kolikor prispevkov je opravljenih, koliko prireditev vodenih, kjer se ceno pričnejo tudi pri 10 € (neto) na uro, brez potnih stroškov. Dokaj razumljivo je, zakaj nekateri svoj prispevek le prekopirajo od kolegov, brez preverbe, saj mu to vzame le dobre pol ure, ko bi mu dejanska preverba vzela dan, dva, teden, mesec, ali celo več.
Tudi redno zaposleni novinarji zaslužijo različno, odvisno od izobrazbe, delovne dobe, prispevkov, ki jih je opravil in se njihova plača začne nekje pri 600 € neto mesečno, do nekje 5.400 € neto mesečno.
Lepe in slabe strani novinarstva
Vedno, ko je novinar na poti razkritja in t.i. velike zgodbe s svojim pisanje tvega svoje življenje, če ravno se sliši to paranoično, so dogajanja v zadnjem letu pokazala, da ne gre zgolj za paranojo. Hkrati lahko pisanje o kom, ki je znan v Slovenskem prostoru, novinarju prisluži vsaj tožbo in plačilo odškodnine. Novinar je veliko tudi na terenu, dostikrat utrujen in izčrpan in niso imuni na nesreče. Hkrati so dostikrat »žrtve« izčrpanosti.
Tisto kar je lepo pri tem poklicu je, da imaš dostop do podatkov, ki jih marsikdo nima, da spoznavajo ljudi, ki so postavljeni na pieta, so del družabnih dogodkov, ki si jih mogoče nikoli ne bi mogli privoščiti. Dosti potujejo in urnik si lahko prilagajajo, so dosti samo svoji.
Biti novinar je način življenja in je odvisno le od posameznika, kakšen novinar bo. Pomembno je znanje, ki ga novinar zna uporabiti, pomembno je konstantno izobraževanje, vprašati še tako na videz neumno vprašanje, ker le na ta način je lahko korekten, strokoven, izviren, neodvisen in dober.
Jani Kovač
