Slovenske ljudske navade ob SMRTI

Smrt je nekaj, o čemer ne govorimo radi, saj tudi danes za nas ostaja velika uganka. Kljub temu, da gre za nekaj povsem normalnega in naravnega, kot je prenehanje bioloških procesov, je smrt oziroma konec življenja tista tematika, o kateri ne želimo niti razmišljati, niti govoriti. V preteklosti je bilo mišljenje o smrti nekoliko drugačno, saj so jo ljudje sprejemali kot edino gotovo stvar v življenju, verjeli pa so tudi, da smrt napove svoj  prihod. Nekatere ljudske običaje ob tem pomembnem življenjskem mejniku smo ohranili vse do danes.

Zavedanje naše minljivosti nas že od nekdaj postavlja pred številna vprašanja, na katera ne znamo odgovoriti. Kaj se zgodi po smrti? Mnogi ljudje se te velike uganke bojijo, medtem ko se je drugi veselijo, saj verjamejo tudi v življenje po smrti, kjer nas čaka boljše, lepše in neminljivo življenje, v katerem se bomo ponovno srečali z nam ljubimi osebami.

Vsaka kultura ima drugačne običaje ob soočanju s smrtjo. V tem prispevku se bomo spomnili, kako smo smrt sprejeli nekoč in kako jo sprejemamo danes.

Kdo ali kaj je smrt?

Na prvo pomembnejšo razliko med dojemanjem smrti nekoč in danes naletimo že pri vprašanju kaj oziroma kdo pravzaprav je smrt. Stari Slovani so smrt označevali kot belo ženo, oblečeno v belo ogrinjalo s kapuco. V preteklosti je bila namreč bela barva razumljena kot barva žalosti. Danes je ta barva črna, smrt pa je najpogosteje upodobljena kot ženska, oblečena v črno pregrinjalo s kapuco, v rokah pa drži koso. Na Koroškem so to podobo imenovali Matilda in še danes lahko slišimo, da je nekoga vzela Matilda.

Kako smrt napove svoj prihod?

Naši predniki so verjeli, da obstajajo znaki, s katerimi smrt nakazuje svoj prihod. Znake je bilo moč zaznati v bližini bolnika na smrtni postelji. Najpogosteje je šlo za ropotanje, trkanje ali škripanje. Pogosto je smrt nakazalo tudi tiktakanje ure, ki je sploh ni bilo ali pa se je obstoječa ura nenadoma zaustavila. Smrt naj bi napovedala tudi vrata sobe, v kateri je ležal bolnik, ki so se nenadoma odprla ali zaprla. Zanesljivi znaki so tako bili tudi padec slike na tla, hkratno zvonjenje zvonov dveh sosednjih cerkva, ugasnjena sveča brez pravega vzroka in koraki, čeprav nihče ni hodil.

Nekoč so verjeli tudi v znake lastne smrti. Če je oseba videla senco svoje glave na steni, če je na božični večer slišala žaganje, če je slišala skovikati sovo na sosednjem drevesu, tuljenje psa v sosednji hiši ali kikirikanje kokoši, je to skoraj zagotovo pomenilo smrt.

A smrti se je dalo tudi izogniti…

Ljudje so se smrti izogibali tako, da na določene dneve niso opravljali določenih del. Sejanje na torek ali sredo naj bi priklicalo smrt v hišo. Kot zanimivost lahko omenimo tudi navado, ki smo jo ohranili vse do danes. Ali vemo, zakaj mladoporočenec svojo nevesto nese čez prag? Hišni prag je nekoč predstavljal sveti kraj, saj so pod pragove v preteklosti pokopavali ljudi. Če je nevesta stopila na prag, je to pomenilo, da bo umrl njen oče ali mati.

Ljudje so se zbirali ob smrtni postelji

Ljudje so nekoč umirali doma. Pomemben del obreda je opravil duhovnik, ki je umirajočega očistil vseh grehov. Blagoslovljeno svečo je nekdo držal ob bolnikovem vzglavju ali pa jo je oseba držala kar sama, del obreda pa predstavlja tudi Sveto pismo, ki so ga položili ob umirajočega. Zle duhove so odganjali s križem in rožnim vencem. V hiši so pripravili mizo za duhovnika, kamor je ta lahko odložil hostije in olje za maziljenje, pripravili pa so tudi prte, križe, svečnike, posodo za olje in blagoslovljeno vodo. V mnogih hišah so imeli mizo pripravljeno za vsak slučaj, še preden je smrt nakazala svoj prihod.

Umirajočega so obiskali tudi sovražniki, saj so ljudje verjeli, da bo smrt mila, če bodo krivice popravljene in grehi odpuščeni.

Ko je oseba preminila…

Oči in usta so preminulemu zaprli iz dveh razlogov. Prvi je bil spoštovanje do umrlega, drugi pa je predstavljal obrambo – ljudje so namreč verjeli, da bi odprte oči pokojnika potegnile s seboj še koga. Pokojnika so sosedje umili in sveže oblekli, nakar so 48 ur ob njem bedeli, molili in peli. Domači se pokojnika niso smeli dotikati. Če je bila oseba poročena, so jo oblekli v njegovo oziroma njeno poročno obleko, s tem namenom so jo namreč tudi hranili.

Vse stvari, ki so pripadale pokojniku (tudi posteljo, na kateri je umrl), so nekoč skurili. Ogenj je bil nekakšno sporočilo o smrti za širšo okolico. V redkih primerih so dele obleke pokojnika darovali revežem.

V kolikor je bil umrli gospodar oziroma gospodarica, so navzoči zbudili tudi živino, s hrano pa so jim nakazali, da bodo sedaj dobili novega gospodarja. Pomembna naloga je bila tudi premešati zaloge v shrambi, saj bi v nasprotnem primeru tvegali, da 7 let ne bi bilo popolnoma nobenega pridelka.

Z odpiranjem oken in pometanjem po hiši so omogočili duši, da je v miru zapustila hišo. Pokojnika so položili na mrliški oder oziroma pare, pri čemer je bil z nogami obrnjen proti vratom, da se njegova duša ne bi vračala domov. Umrlemu so v roke položili križ ali rožni venec, ob njem pa so prižgali tudi sveče. V njegovo bližino so prav tako postavili kozarec z blagoslovljeno vodo in kropilno vejico, kar počnemo še danes. Najpogosteje uporabimo pušpanj, brinje ali smrekovo vejico. Ob mrliškem odru so bile tudi klopi, namenjene tistim, ki so mrliča čez noč varovali.

Smrt so naznanili tudi cerkveni zvonovi

Včasih je bila navada takšna, da se je dalo že s poslušanjem cerkvenih zvonov ugotoviti, kdo je umrl. Če je zvon premolknil enkrat, je to pomenilo, da je umrla ženska. Če je premolknil dvakrat, je umrl moški. Trikratni premor med zvonjenjem je naznanjal smrt duhovnika. Na Koroškem so razvili malce drugačen običaj. Zvonjenje, ki se je pričelo z velikim zvonom, je oznanilo smrt moškega, tisto, ki se je pričelo s srednjim zvonom, smrt ženske in zvonjenje, ki se je pričelo z majhnim zvonom, smrt otroka. Znanilci so prebivalce vasi vabili k pogrebu.

Vahtanje je predstavljalo pomemben del obreda

Vahtanje ali varovanje mrliča se je pričelo s poškropitvijo umrlega, ki so ga nato prekrižali na čelu, ustih in prsih. Obred se je nadaljeval z molitvijo in pogostitvijo vseh prisotnih. Tistim, ki so prišli pokojnika poškropit, so ponudili domače žganje, vino in bel kruh. Pozdrava »dober dan« in »dober večer« sta bila v tem primeru strogo prepovedana. Mrlič bi lahko vstal in odgovoril, da naj gre kdo drug na njegovo mesto spat, če je večer res tako dober.

Ker so verjeli, da lahko pokojnik pobegne, ga je moral nekdo varovati vso noč. Med varovanjem so si ljudje pripovedovali zgodbe s srhljivo vsebino, prepevali so pesmi, se šalili in igrali različne igre.

Tretji dan po smrti je sledil pogreb

Še danes mrliča v večini primerov pokopljemo tretji dan po smrti. Nekoč je bilo tako, da so umrlega v krsto položili šele na dan pogreba, danes pa običajno to storimo takoj. Nekoč so krste, na katerih so lahko bili samo leseni žeblji, izdelovali kar sami. Na dno krste so položili božje podobice in križe, mnogokrat pa so namesto vzglavnika pod glavo umrlega položili pest domače zemlje. Moške so pokopavali s klobuki. Med samim premeščanjem v krsto so nad pokojnikom držali živila, ki so si jih prisotni kasneje razdelili med seboj. S prtom so običajno pokrili samo krsto, v nekaterih primerih pa tudi pokojnika.

Preden so sorodniki umrlega odšli na pokopališče, so s hrano pogostili vse sosede, znance in duhovnika, pa tudi reveže. Krste poročenih so nosili možje, neporočenih pa fantje. Med prenosom je moral biti pokojnik obrnjen z nogami naprej. Na oddaljena pokopališča so se odpravili z vozovi, na krsti pa je moral sedeti otrok, saj bi se sicer nanjo usedel hudič. Pogrebni sprevod je moral biti v enem delu. Če bi se pretrgal na dva dela, bi to pomenilo, da se bodo pogrebniki kmalu odpravili na drugi pogreb. Kadar je bila pot dolga, so se ustavili ob križu, kjer se je nekdo iz prisotnih v imenu pokojnika opravičil za vse storjene grehe. Prisotni so bili oblečeni v črno, razen, kadar je umrl otrok. Takrat ni bil dovoljen niti jok.

Prvi dve osebi v sprevodu sta nosili križ in svečo. Za krsto je hodil duhovnik, za njim najožji sorodniki umrlega, sledili pa so vsi ostali.

Grob so običajno izkopali sosedje ali cerkveni uslužbenci, nemalokrat pa tudi tisti, ki so nosili krsto. Ob koncu pogreba so ljudje, vključno z duhovnikom, poljubili zemljo in jo vrgli v grob. Pogrebci so si roke umili in obrisali v bele brisače. Konji so se domov vračali v diru, voz pa je še tri dni počival pred domom pokojnika.

Po pogrebu so najbližji na domu umrlega molili še sedem dni, od koder danes izvira sedmina. Pogostitev se je ohranila vse do danes, le da so v preteklosti krožnik in pribor pripravili tudi za umrlega. Osmi dan je sledila maša zadušnica – šele takrat je bil pokojnik pravilno pokopan.

Velik del običajev ob smrti se je izgubil v času…

Drži, da so se nekateri običaji ob smrti ohranili vse do danes, a na mnoge običaje smo skozi čas kar pozabili in jih tako počasi opustili. Danes imamo mrliške vežice in pogrebne službe, ki opravijo večino dela. Vse manjše število umrlih je pokopanih v krstah, saj je zmeraj več upepelitev in pokopov pokojnika v žari, zaradi česar so tudi grobovi bistveno manjši. Nekatera pokopališča imajo organizirane prostore, v katerih je dovoljeno pepel pokojnika posipati po površini, kar pomeni, da groba pravzaprav ni. Svojcem je omogočen tudi posip pepela izven pokopališča, vendar je potrebno pridobiti dovoljenje upravne enote kraja, kjer bo obred opravljen. Danes se lahko svojci odločijo tudi za raztros pepela v morje, kar opravi Komunalno podjetje Koper. Obred se prične na pomolu v Valdoltri. Ladjica odpelje svojce na morsko pokopališče, ki je od Debelega Rtiča oddaljeno dve milji. Po raztrosu pepela ladjica naredi še en krog in se s sireno poslovi od pokojnega.

Tudi pri sedmini je prišlo do nekaterih sprememb. Danes je primernejši izraz pogrebščina, saj se sedmina odvija takoj po pogrebu. Prav tako je sedmina nekoč potekala na domu pokojnika, danes pa za to pogosteje izbiramo gostilne. Kljub temu pa se je ohranil njen namen – preganjanje žalosti, spominjanje lepih trenutkov, preživetih s pokojnikom in druženje ljudi, ki so pokojnika poznali.

Brez dvoma smrt še danes ostaja uganka. Če ji poskušamo dodati optimistično perspektivo, lahko rečemo, da je smrt nekaj, česar se pravzaprav ni potrebno bati, saj oznanja novo rojstvo, novo življenje in s tem tudi povsem nov smisel. Vendar kljub temu strah ostaja. Gre za strah pred neznanim. Kot nas je strah živeti, nas je povsem upravičeno strah tudi umreti. Starejši radi rečejo, da se še noben mrlič ni vrnil, da bi povedal, kako je umreti in kaj se zgodi po smrti. Seveda pa so tudi mnenja o tem povsem različna. Obstaja namreč veliko knjig, v katerih avtorji razpredajo o tem, kaj se zgodi po smrti. A dokler sami ne umremo, ne moremo vedeti.

»Če bi se na smrt gledalo kot na čudovito, mirno jezero, ki je osvežujoče in živahno, potem bi trenutku, ko se zavest premakne proti izhodu iz telesa, sledil prijeten skok in preprosto plavanje proč.« (Pat Rodegast)

Sara Savec